Nedavno sem bila v bolnici in med drugim izkusila tudi radosti infuzije. Na štangi, visoki dva metra, je visela vrečka z neznano vsebino, ki je bila s cevko speljana naravnost v žilo.
Ker pa v bolnici seveda hitro postane dolgčas, se je treba samozaposliti. Vse svoje upe sem položila v telefon, ki naj bi me zabaval teh 2.5 dni. Po šestih urah brezdelja se je baterija že spraznila in mrzlično sem iskala štekr. Moj kabel pa je bil dolg le nekaj decimetrov in potrebno je bilo preračunati, kakšna je lahko največja razdalja med štekrjem in posteljo. Da bi lahko seveda nemoteno uporabljala telefon. Kaj naj pa delam vmes? Se zgovarjam s cimrama? Gledam v steno? Molim rožni venec?
Štekr sem najdla nad posteljo v višini vrečke z infuzijo med drugimi nepoznanimi štekrji za bolniške zadeve. Nisem bila čisto prepričana, ali je ta korak pameten, vendar me je želja po električni energiji premamila.
Priklopim telefon.
Nič se ni zaiskrilo, počilo, zakadilo. Dobro je. Fila se!
Udobno sem se namestila pod kovterček in začela tipkariti. Smešno, na eni roki speljana cevka v žilo, v drugi roki pa telefon, ki je priključen na kabel.
Pretrese me.
Fak!
To je moja infuzija. Telefon.
Samo da sem nanj priključena vsak dan.
___
Ugotovila sem, da je telefon podaljšek mojega telesa. Dobesedno. Skoz ga uporabljam, skrbim zanj, čistim ga, kupujem stekelca, ovitke, rokavičke za njega, spi ob meni, skupaj jeva kosilo, druživa se dan in noč, 365 dni na leto.
Naj se spomnim, kakšen je bil moj študentski dan: zvoni budilka na telefonu, ugasnem, vzamem ga k sebi pod kovtr, najprej na FB, potem Instagram, pa Snapchat, pa Gmail in nazadnje še pogledam stvari na youtubu, ki sem jih pustila od včeraj. Grem na avtobus, med vožnjo seveda malce telefona, Candycrush, nekaj Snapov mimovozečih avtomobilov in jamranja v skupinski chat. Skorajda zgrešim faks, ker moram še nekaj odpisat. Med predavanji se pojavi izvrstna priložnost za malce pogovora in urejanja slik, grem domov, poglejmo, če se kaj novega dogaja, grem na bus, joj nimam wifija, zmanjkal podatkov, pridem domov, joj, hitro poglejmo, kaj se dogaja, saj me že eno uro ni bilo gor.
Vse to mi je dalo enkrat misliti in lepega dne sem si odstranila Snapchat. No, še pred tem sem si v nastavitvah naštimala tko, da nisem dobivala obvestil. Ker pa nisem morala dolgo zdržati v nevednosti, ali mi je kdo kaj poslal ali ne, sem na vsake nekaj minut odpirala Snap. Katastrofa.
Ko sem si ga dokončno odstranila (hmm, računa si pa še vedno nisem zbrisala 😀 ), je nekaj dni minilo v popolni milini. Razen tega, da sem se parkrat na dan zalotila pri tem, kaj vse bi lahko slikala in poslala. Pa ni šlo.
Drek, lahko si samo zlovdam aplikacijo in malo pogledam, kaj se dogaja.
To metodo sem izvedla nekajkrat mesečno, nato pa me je nekega leta le minilo.
Letos sem ta podvig izvedla na Instagramu. Sicer sem bila res ljubiteljica te aplikacije, a ko so uvedli »storije«, je moja ljubezenska zveza prerasla v čisto obsedenost. Pa saj ne da bi me res zanimalo, kaj počnejo drugi, ampak enostavno sem hotla vidt vse slike. Večkrat na uro sem preverjala, če je kaj novega.
No, seveda je tudi druga plat te zgodbe. Počasi so mi začele najedat objave ljudi, kje vse so bili in 101 slika iz nekega kraja. In sama sem bila ista. Do te mere, da sem se zagabila sama sebi. Ugotovila sem, da me to spravlja v slabo voljo. Dejansko sem začutila težnjo po tem, da bi nekam šla. Ker so »vsi« nekje bili.
Ne vem, to ni blo več normaln.
Nekega dne sem pač onemogočila račun. Onemogočiti in zbrisati sta sicer dva različna pojma. Podobna zgodba kot pri Snapu. Nisem gor, a v resnici sem.
Včasih me prime, da bi se vrnila, a sem se tako lepo navadila, da Instagrama in Snapa pač ne potrebujem v svojem življenju. Ker nimam nič od tega.
