Zadnje čase opažam, da je v svetu zmenkarij, “dejtanja” ali kakorkolitemužerečemo, moderno, če nekaj več časa preživiš v obdobju “se le zgolj dobivava”, kot pa da bi prestopil prag megle in definiral svoj odnos – sem v resni zvezi. Kot da je resna zveza nerazumljiv termin, ki nosi težo celega sveta. O njej se ne govori, je ne omenjamo, ne skušamo namigovati o tem. Ubistvu se delamo, da to ne obstaja. Ker se bomo pač nekega lepega jutra zbudili in naenkrat bomo v resni zvezi. Kar tako. Samo od sebe.
Zdi se mi, da se ljudje na splošno kar dolgo zadržujemo v tej sivi coni. Ker je pač fino, da se dobivaš vsak teden, greš na kosilce, sprehod, v kino, morda celo na izlet in se nato na koncu dnevu posloviš. Na intimen način. 😉
To je zabaven del obstoječega odnosa. Super se imamo, ni se mi treba trudit, da bi se imela še naprej tako fajn, ne rabim govort, kaj sem včeraj delal ponoči, ali sem bil v gostilni ali na fuzbalu, ne rabim odgovarjat za svoja dejanja, ni se mi treba pogovarjati o zoprnih rečeh.
No, tukaj pa pridem do tega, v čem se razlikuje “se malce dobivava” ali pa “sva v resni zvezi”. Loči ju beseda “resna”.
Vse je fino fajn, dokler pač ne postane preveč resno.
Ampak brez resnih stvari v življenju pač ne gre. Življenje niso samo sončni vzhodi in zahodi, julijski vetrc in pa ognjemet za novo leto. Ravno to pa bi ljudje radi večkrat doživljali – tudi v odnosih. Mogoče se zato radi zadržimo v obdobju “se malce dobivava.”
Zdi se mi, da to včasih postane že otročje. Samo zabavali bi se, se imeli fajn, ne mislili na jutri, ne bi odgovarjali za svoja dejanja, ne bi se zavedali, da naša dejanja in besede lahko vplivajo na nekoga. Skratka, obnašamo se kot otroci. Kot da bi zmenkarije postale vrtčevske igre odraslih ljudi.
In to dejansko so.
Kdo bo koga, kdo bo komu kaj naredil, kdo bo prvi rekel, kdo bo prej ušel, kdo te bo ignoriral, komu se bo utrgalo prej ….
No, zagotovo ni tako črno-bela situacija, saj sta pač v vrtčevski igri vedno vključena dva, ki nosita odgovornost do nastale situacije.
V vrtcu bi med otroci že vzgojiteljica nekako rešila zadeve.
Tokrat pa bi rekla samo: “Zmenta se sama.”
😀
Nekaj me zanima. Se ti zdi ta problem generacijski ali morda poznaš situacijo malo širše. Se pravi 30+ (ker roko na srce po tem se ne spreminja kaj dosti)
Ne bi poznala širše situacije, ampak predvidevam, da se stvarem streže na podoben način. Ali pa morda ljudje po nekaj letih izkušenj nimajo več energije za takšne vrste igric.
Kolegica moje generacije (40+) ima zelo podobne izkušnje. Sta bila vse zmenjena, celo on je bil tisti, ki si je želel otroka, potem si je pa premislil (dobesedno v zadnjem trenutku). Seveda malo mlajši, ki misli da ima še čas bit svoboden in brez obveznosti. Slej ko prej stvari pridejo za tabo (če nisi iskren sam s sabo in se bojiš soočit s podobo v ogledalu) in prevečkrat je prepozno. In potem smo med top 10 držav po moških samomorih.
Hmmm … no to pa so že malo bolj resne zadeve, ko so vključeni otroci, oz. načrtovanje otrok. Če pomislim sedaj, kakšne “fore” se gremo/grejo mladi, potem se bojim, kaj šele bo in si čisto predstavljam opisani scenarij v bodoči, moji generaciji. Je pa to grozna stvar, če se res zmeniš, potem pa en odpove. Mogoče bi se morali moški malo bolj emocionalno opismeniti 😛