“Zadnje čase sm res slabe volje. Sploh se mi ne da zjutraj vstat, spala bi cele dneve… vse mi gre na živce .. ”
– Aja, sej bo.
– A maš PMS?
– Mal pejt na svež zrak.
– To maš ti sam v glavi.
– Nimaš bit za kej slabe volje.
– Poglej, kakšen sonček je zunaj. Mal se nasmej!!
– A si depresivna?
Navedeni primeri so le nekateri izmed bolj splošnih odgovorov, ki niso obrodili sadov in ki smo jih bili morda že kdaj deležni.
Danes bom pisarila o skrbi za mentalno zdravje.
Ne vem, a se mi samo zdi, a je to še vedno velik tabu?
Ljudje imamo svojega osebnega dohtarja, zobarja, ginekologa, maserja, frizerja in nevemkajše. Ko nekaj potrebujemo, gremo do nekoga. Nekje nas čaka oseba, ki nam bo predpisala tablete, recept, pogledala maternico, uredila nohte, poskrbela za telo brez dlak, ustvarila novo frizuro, ipd. Čudovito znamo skrbeti za svoje telo!
Stvari, ki ne štimajo na fizični ravni, so večinoma dovolj opazne.
Zlomi se noga. Grem k zdravniku.
Izpuščaji po rokah. Grem k zdravniku.
Plomba stran padla. Grem k zdravniku.
Želodec me boli. Glava me boli. Vrti se mi. Zvija me.
Hmmm … okej, mal počakajmo, če bo kaj bolje ..
Kaj pa, ko zaškripa na podstrešju?
Problem pri teh duševnih motnjah in zagatah je, da niso toliko opazne, ali pa se jih človek čez čas kar navadi. Ok, ja pač sem vsak drug dan slabe volje. Pač me zmoti vsaka stvar. Ne morem vstat iz postelje. Z vsemi se kregam. Koga udarim. Pijem.
Problem je v tem, da se stvari najprej izrazijo v manjši meri, potem pa se kar nalaga in nalaga in se s tem navadiš živeti. In se ti ne zdi čisto nič čudnega. Celo samoumevno je.
Da pa ne bom tavala samo v nekih lastnih dognanjih, sem malce poguglala zadeve:
-Mentalno zdravje je raven psihološke blaginje ali odsotnosti mentalne bolezni.
– Mentalno zdravje omogoča posamezniku udejanjanje njegovih umskih in čustvenih zmožnosti ter mu omogoča, da najde in izpolni svojo vlogo v poklicnem, družbenem in zasebnem življenju.
– Mentalno zdravje je povezano z učenjem, kreativnostjo, produktivnostjo, prosocialnim vedenjem, pozitivnim odnosom, izboljšanim fizičnim zdravjem in pričakovano življenjsko dobo.
-Področja mentalnega zdravja so: posameznikovo notranje psihično stanje, kot so sreča, zadovoljstvo, samospoštovanje, njegovi odnosi z drugimi, njegovo vsakodnevno delovanje ter sposobnost, da obvladuje svoje življenje in se uspešno sooča z izzivi ter problemi in doprinaša skupnosti, v kateri živi.
Okeej, torej mentalno zdravje ni samo to, da nisi depresiven, da ne slišiš glasov, da ne ješ antidepresivov, da se ne nacejaš z alkoholom in tepeš svoje družine, da ne pristaneš v Begunjah …
Mentalno zdravje je zame osnovna skrb človeka, da gre lahko brez večjih naporov skozi vsakdanje življenje.
Mentalno zdravje vključuje: emocionalno stabilnost, psihično odpornost, osebnostno rast, izkoriščanje potencialov, vzpostavljanje in ohranjanje odnosov z drugimi …
In zato bi moral vsakdo poleg osebnih dohtarjev in ljudi, ki nam pomagajo, imeti tudi OSEBNEGA PSIHOLOGA/PSIHOTERAPEVTA.
Tukaj pa takoj naletimo na realno plat te zadeve …
Da npr. dobiš napotnico za psihologa, moraš biti že malo “moten.” Ali pa čakati več mesecev. Ali pa imeti bajen mesečni prihodek, da si lahko privoščiš redne zasebne psihoterapevtske urice. Ali pa te že primarno napotijo k psihiatru, kjer ti predpišejo tablete.
In ni čudno, da je potem mentalno zdravje tak tabu in da se okoli njega vrti toliko predsodkov.
Da ti more it že res slabo, da obiščeš strokovno pomoč.
NE!
Kot sem že omenila, je mentalno zdravje osnovna skrb človeka. Tako kot skrbimo za fizično zdravje, moramo tudi za psihično.
In to, da se pri mentalnih težavah, ki jim sami nismo kos, branimo obiska kakršnegakoli strokovnjaka, ki nam bi lahko pomagal, je neodgovorno početje.
Včasih pač prideš do neke točke, kjer predsodki o neki stvari izgubijo svoj pomen. Pa naj bo to lastna izkušnja, ali pa izkušnja tvojega bližnjega, soseda, bratranca, sodelavca … Zdi se mi, da je že čas, da se znebimo “zastarelega” razmišljanja o mentalnem zdravju. Dobro, saj ne rečem, da vsi tako mislijo. Je pa o tej temi veliko neizrečenega, skritega in nepojasnjenega.
To, da imamo o nečem slabo mnenje, predsodke, negativen odnos ipd., je le pomanjkanje informacij o tej stvari.
In naslednjič, ko vam nekdo začne razlagati stvari, s podobnimi stavki, kot sem začela to objavo, premislite, kaj mu bi odvrnili.
