Naj povem, da nisem nek strokovnjak za te zadeve, ampak pisat o tem iz udobja domače postelje je pač najlažje. 😀
TOREJ.
Veliko je govora o tistemu tapravmu, “the one”, o ljubezni celega življenja, sorodni duši in nevemkajše.
Tisti, s katerim je:
“Ohjoj, tako vse preprosto.”
“Se sploh ne kregava.”
“To je kemija, a veš.”
“Ja, nikol se ne naveličam.”
“Toj to.”
“Drug drugemu si končujeva stavke.”
“Telepatsko se sporazumevava.”
“Še po desetih letih sva zaljubljena.”
No, mal se hecam. 😀
Pod besedo “the one” si najprej predstavljam nekoga, ki je s tabo do konca življenja. Pri katerem, pač (kao) veš.
Gugl mi pod definijo “the one” izpiše:
– absolutely, positively the only person on earth you are meant to be with,
– a person regarded as one’s destined life partner.
V slovenščini sem našla:
– oseba, ki je prava za vas je tista, ki vas povsem razume, podpira, ljubi in vas dopolnjuje.
Potem se mi ni dalo več guglat, ker mi je šlo na bruhanje.
Očitno se nekako kar posilimo s tem, kaj pomeni “the one”.
WTF?
A nej celo življenje posvetim izbiranju descev, da bom potem našla nekega kao pravega, ki bo z mano do konca življenja. Aja no, mogoče pa jaz ne bom njemu prava. Kaj pa, če ga pobere čez dve let? Kaj pa, če me prevara? Kaj pa, če se razideva čez 20 let? Ali potem ni bil “the one”? Sem celo življenje živela v laži? Zakaj bi pa mogel biti z njim do konca življenja? A si potem ob zadnjih urah rečeta, “o super, bila sva “the one”, sedaj lahko v miru umrem”.
Zdi se mi, da je ta evforija po nekem “tistem pravem”, čisto absurdna. Ja OK no, kdo ne bi hotel biti z nekom, s katerim se razumeš, si kompatibilen, je ful fajn in vseostalo. Ampak, da pa se sprašuješ, a je to to, a bi mogel vedet, a je “tisti pravi”, je pa brezplodno početje. Ne vem, a se potem človek počuti varnejše, če ve, da bi bil nekdo rad s tabo do konca življenja? Da ti ga pač ne bo nikoli treba prebolet?
Opazila sem tudi to, da se večinoma pripadnice ženskega spola sprašujejo, če je on tisti pravi. Hmmmmmmmmm. Torej je descem vseen, a kako?
😀
In potem najdem neke članke na internetu .. verjetno jih je polno tudi v revijah:
“10 znakov, da je on tisti pravi.”
“Kako najti pravega?”
“12 znakov, da bo ljubezen trajala večno.”
“Kako veš, da sta si usojena?”
Ja, dejmo ljubezenske zadeve lepo posortirat v reglce. Kar napišimo si alinejce, kaj vse pomeni “the one”, in potem, ko koga spoznamo, dajmo ob vsaki alineji klukico ali pa križec. Lahko si še sestavimo kriterij, ocenjevalno lestvico, opisno oceno, izračunajmo procente. Jah … če ni 100 %, potem ni “the one”.
Zdi se mi, da je preveč nekega “pritiska”, da naj bi bil nekdo “tisti pravi”. Besedo pritisk sem dala v narekovaje, ker smo si ga pač ustvarili, brez neke trdne podlage. Očitno nam je ta mit družba vcepila v glavo. To hrepenenje, gona po tem, da bi našli pravega, je zame osebno že bolj domena domišljijskega sveta in hollywoodskih filmov.
Potem pa poslušam:
“Ne vem, a je to to.”
“Ni mi več tok všeč.”
“Spremenil se je.”
“Skoz je isto.”
Verjetno premišljevanje o tem ne obrodi nekih sadov. Zagotovo, mora biti nek razlog, da se začneš spraševat, a je nekdo tisti pravi. In potem si še bolj zafrustriran.
Da bi govorila o tem, da imajo vsi vzpone in padce, da nihče ni popoln, da se ne primerjajmo z drugimi, je že skorajda klišejsko. Gugl mi predlaga, da naj se raje vprašajmo:
– Ali sem ob nekomu lahko takšna/takšen kot sem?
– Ali imam z nekom podobne vrednote?
– Ali podpirava drug drugega?
– Ali sem emocionalno dosegljiv/a? Ali je tudi on/a?
– Ali si zaupava?
Sama se pri tem vprašam, kdo pa sploh je “the one”?
Kaj pa, če je to vsak? Pa ni nujno, da je ravno iz ljubezenskega področja. Vsak, s katerim smo pač bili v nekem (za nas) pomembnem odnosu. Vsak, od katerega smo se nekaj naučili. Je bil/bila pač za nekaj časa “the one.”
😀
