Obstaja več vrst nenapisanih pravil, poanta teh pa je, da so – nenapisana. Če bi bila pravila, kako se obnašati v obdobju “dobivanja” napisana, bi bilo preveč lahko živeti. Bili bi vsi samski. Ali pa vsi zasedeni.
Kako se naučimo teh pravil?
Z izkušnjami. Našimi ali pa mogoče tudi z izkušnjami drugih ljudi. Sama bom (očitno) govorila iz vidika ženskih izkušenj, ne vem pa ali enako velja tudi pri moških.
Ko se z nekom nekaj začne, se po navadi začne tudi preko telefona oz. računalnika.
Dopisovanje. Menjenje. Karkoliže.
Ko prvič naletiš na nekoga, večinoma sledi vprašanje “A si na FB-ju?” ali pa “A maš Instagram?” ali pa “Dej me dodj še na Snapchat.”
Ker sem se slednjima dvema aplikacijama odpovedala, posamezniku ostane le moj FB. Ali pa telefonska številka. Kar je pa že passé. Najbolj mi gre na jetra, ko človek uporablja vse te stvari, ampak dodal bi te pa npr. samo na Snapchatu. Ker je pač tam komunikacija omejena. Včasih se to sicer izkaže za dobro stvar. Sploh na začetku spoznavanja, ko je še vse malo bolj v “povojih” ali “u magli”. Potem je pa sploh fajn, ko čez pol leta izveš, da ima človek v resnici FB, kjer se večinoma časa zadržuje. akhmmm
Ko človeka začneta prijateljevati na socialnih omrežjih, se začne “the real deal”. Kdo bo komu pisal, kdaj, kako pogosto, kje, zakaj ipd.
Pa preidimo k bistvu.
KDO
Menda prvi pišejo moški. Pač prvič. In potem še drugič ali tretjič. In potem je vmes en dan, ko noben nič ne napiše. In potem si na vrsti ti.
Če eden izmed dvojice ne daje samoiniciative, vemo, kam pes taco moli. Oziroma je ne moli.
KDAJ
Dopisovanje čez skoraj cel dan je ideal dopisovanja. Nekomu daš vedeti, da nate ne pomisli samo, ko mu je dolgčas. Razen če mu je dolgčas cel dan. Se pa pri tem najdejo super izgovori kot so:
“Sem na šihtu.”
“Grem spat.”
“Spal sem.”
“Uzun sm.”
“Gledam film.”
KAKO
No, to pa je zoprna kategorija. Ker je lahko hitro preveč esejev ali enostavčnih povedi. Mah, kakšnih enostavčnih povedi … medmetov!
“Aja.”
“Kul.”
“Mhm.”
“Joj.”
“Ok.”
Če se vam začne to dogajati …. ste pristali v slepi ulici. Pri takih odpisovalcih se zgodi, da ti izpadeš preveč dopisovalen. Priporočam, da si najdete nekoga, ki se rad dopisuje z enako vnemo kot vi.
Pri tej kategoriji naj še omenim fazo, kjer se delaš, da nisi videl in po nekaj časa odpišeš. DA NE BOMO IZPADLI PREVEČ ZAINTERESIRANO, KER TO POMENI DA IMAMO OBSESIVNO MOTNJO IN NAS NE BO NOBEN MARAL.
KJE
Le kje se človek nahaja, ko odpisuje? Ja, zagotovo se vam zdi fajn, ko ti nekdo piše iz šihta. Uaauu, vzel si je čaas zatee.
In potem ugotoviš, da je sam svoj šef.
ZAKAJ
Ker je nekomu dolgčas? Ker te hoče spoznati? Ker ga je ena pustila? Ker ima nepotešene potenciale?
_____________________________________________________
Pri dopisovanju sta dve možnosti.
- Nadaljuje se.
- Konča se.
Kako preprosto?!??!??!
To je tako kot pri matematiki. Če je preveč preprosto, je nekaj narobe. In ja, tudi pri takih zadevah velja enako.
“Joj, a nej mu jz pišm?”
“A mislš, da je vidu?”
“Ja, učasih sva si pa tok pisala.”
“On ni tok aktivn na FB-ju.”
… je pa zato na Instagramu. HA HA HA 😀
Takoj ko začneš s postopki kvalitativne analize preučevati pet povedi, katere vključujejo tri medmete in smajlije opice, se začne agonija, ki vodi v jamo brez dna. Dokler pač tega ne rešiš in se pogovoriš. In morda padeš na dno jame. Mogoče ima ta jama še par litrov vode notr, da zariješ v blato in se obenem tudi malo podušiš. Ni fino.
Človek hitro postane sumničav in potem se zdiš sam sebi butast. Priporočam, da takoj ukrepate! Ne pa, da se potem ljudje sprašujejo:
“A mislš da bom butast izpadla?”
“Kaj pa, če se ne bova več pogovarjala?”
“Kaj pa, če preveč kompliciram?”
Ko prijateljici prvič pošlješ “skrinšot” pogovora, je zadeva žal padla na brezplodna dna. (Hvala bogu, preden bi bilo kaj drugega bolj plodno.)
Poleg pisarjenja pa je pomembno tudi klicarjenje. Seveda je v teh časih že pravi čudež če te nekdo pokliče. Če te, greš lahko že po poročni prstan. Najbolj zanimivo je, ko se že nekaj mesecev dobivaš z nekom, pa nimaš njegove telefonske. Ne vem, a je to normalno, a kako?
Če se najdete v tem zapisu in se sprašujete, kaj je fora, ali pa so se mogoče sestavili koščki sestavljanke iz preteklosti, bi samo rekla: da se, če se hoče. RES. Če ti nekdo ne more odpisat, ima zato nek razlog. Ali pa če ti nekomu ne moraš. Odgovornost je vedno v rokah obeh. Hard pill to swallow. Če se sprašuješ, kaj je narobe, zakaj ti nekdo ne piše več in nato čakaš dneve ali celo tedne, da bi se kaj zgodilo …..
Predlagam, da si najdete nekoga drugega! Ne se slepit in iskat tisoč in en izgovor, zakaj nekdo ni odpisal, samo zato, da se s človekom ne bi bilo treba pogovoriti in morda pasti na realna tla. Dejstvo da nekomu pač nisi “number one” ali da ne stojiš na zmagovalnih stopničkah, boli. Včasih je to težko sprejeti in na tem mestu nastopijo obrambni mehanizmi. Nekaj časa držijo, potem se pa kar nabira in se ne neha nabirat …. nato pa eksplodiraš. In potem izpadeš res preveč zakompliciran.
In sploh ne it guglat, kaj so ljudje že napisali o tem in gledati člankov kot so: “10 znakov, da si mu všeč”, “Ali sta si usojena”, “Riba+vodnar možnosti”, “Imam modre oči, on rjave, kakšne bodo imeli otroci?”
Sam preberte moj blog! 😛
