Ne vem, ali se lahko počasi že samookličem za amatersko poznavalko descev, ker sem že tolik besed spisala o tem. Oh, pet let faksa je bila mala malca … zdej se lahko lotim doživljenjskega pisanja doktorata o nasprotnem spolu.
Torej. Nedavno sem (spet) jamrala ljudem okoli mene, da se ne grem več “teh for” in da je usen ker kao “itak nočm met otrok” ali pa “sej bom posvojila froca”.
Oh, I will just marry a manchild … so I can have both.
Dozdeva pa se mi, da po svetu tava kar veliko “manchildov”.
Takšne vrste posamezniki mislijo le nase, na svoje potrebe (takšne in drugačne), ne zmorejo empatije in ne razumejo dvojine. Nekateri imajo tudi zelo slab občutek za čas. Oziroma minevanje časa.
“Ne vem … Jz mam rd tko … počas .. pa bomo vidl.”
“Jz bi zase rd najdu popolno osebo.”
“Jz se ne bom spreminjov, če ti pa ni ušeč, pa nč.”
“Lih sm iz zveze … ”
“A ni zveza to, da se za roke držiš?”
“Upam, da te nism zavajov.”
“Nimam tok cajta, a veš … ”
“Ni te kemije, a veš … ”
“Nism še prpravlen … ”
“Pod pritiskom sm zard tega.”
“Bivša me je prevarala … v devetmu razredu …… ”
“Jz se morm nase osredotočt.”
“Loh sva pa prjatla.”
A res no, a dej ga srat, a prjatli si mal dajejo P-je v V-je, a kako?
Najhujše je to, ker moramo ženske očitno imeti ultra telepatske analitične sposobnosti in nato vse te neizrečene besede izreči namesto moških.
Pravijo, da je včasih tišina bolj zgovorna od besed. No, meni tišina žal ni dovolj jasen odgovor, zato se vedno rada potrudim razčistit zadeve. Da dobim odgovor postrežen črno na belem.
In seveda morajo biti te besede, vprašanja, eseji, natančno izbrani, prej premišljeni ali po možnosti poslani še kakšni prijateljici. Zato, da ja ne izpadeš preveč zaintereeesiraaaano, da ja ne bo kdo under pressureeee … No ja, sej sploh ne vemo … ali ti bo človek sploh odgovoril nazaj? Bo našel kakšen neumen izgovor? Boš na koncu izpadla čudna, ker ti odpisovanje na tri dni ni dovolj? OJOJ, ALI IMAŠ MOGOČE ATTACHMENT ISSUES?
Zdi se mi, da včasih ljudje raje čakajo in čakajo, zato da ne bi bili seznanjeni s kruto resničnostjo, ki se glasi: “Ne zanimaš ga.”
Meni je vseeno. Jz se zanimam zase. Mogoče bom kdaj zanimala koga drugega …
Upam, da kdo ne pomisli ob takih stvareh:
“Joj, zakaj me ne mara?”
“A je kej narobe z mano?”
“Kdaj je šlo narobe?”
“A bi se mogla potrudt?”
MA KOJI K*
Na nekatera vprašanja pač ni odgovorov.
Obstaja samo vprašanje: “JA ali NE?” In odgovor na to vprašanje se glasi: “JA.” ali “NE.”
In ne sto stvari vmes in dvesto izgovorov za vsako stvar. Če bo kdo kaj hotel, bo rekel JA. In zraven sto klicajev.
Ampak, da človek dojame, da obstajata samo ti dve besedi zato, da se vsa megla razkadi, potrebuje nekaj izkušenj. In potem prideš do nauka: desci so vsi isti. In babe smo vse zakomplicirane. Moram reči, da mogoče res ni vse tako nejasno. Ko sumiš, da nekaj “fali”, je to verjetno res.
Zakompliciramo si sami v glavi, ker ne razrešimo stvari. Kot sem že rekla, obstaja samo JA ali NE, ne pa tisoč možnosti vmes: “samohengamo”, “pišemosisamonainstagramu”, “nimamtvojetelefonskenikoljenbomimel”, “vresniclohgledamzadrugimi”, “samprjatla”, “samprjatlazugodnostmi”, “samprjatlakilahkodelitaugodnostizdrugimi” …
Dajmo še malo bolj zakomplicirat … ker lahko si “samprjatu” za vikende, lahko samo med tednom, lahko enkrat na mesec … možnosti je veliko!
Ma kup si napihljivo Ančko, če ne zdržiš!
Bilo bi čudovito, če bi se odrasli, ali vsaj na pol odrasli ljudje, obnašali svojim letom primerno. Da spoštuješ človeka in jim poveš resnico, da si odgovoren za svoja dejanja in ne kriviš drugih.
Zakaj bi mogli ignorirati ljudi, dokler ti ne izginejo izpred našega obličja? Zakaj odgovarjamo s tremi besedami in melancanastimi smajliji? Zakaj objavljamo slike, s katerimi hočemo doseči pozornost?
Dost mam tega.
A sem zdej že kej prot koncu pisanja s tem doktoratom? Ker upam, da objav s podobno vsebino več ne bo!
😀
