… je bilo moje poglavitno vprašanje leta 2017 in 2018, katerega odgovor sem dobila ta teden.
Vas zanima ta prečudovita zgodba?
Nekega mračnega dneva novembra leta 2017 sem v poštni nabiralnik dobila pismo, ki me je tako razjezilo, kot še nobena stvar v življenju. No … kadar sem dobila pošto iz CSD-ja, sem vedno fasala živčni zlom. Ampak takrat …. takrat se mi je utrgalo.
Naj razjasnim: živim z mati, ki je prejemala in še vedno prejema minimalno plačo. Pripada mi državna štipendija … in to ne ravno najnižji znesek. Imela sem jo vsa leta. Imam jo letos. RAAAZEEEEN:
Mati se je tisto jesen zaposlila in na CSD-ju so ji rekli, naj še enkrat vloži vlogo za “socialno”, ker more bit izplačana še za neko obdobje. Izkazalo se je, da jo je CSD nagradil s 500 evri za en mesec, kot nagrado, ker si je našla zaposlitev.
SUPER.
Nagrada zanjo, kazen zame.
Pismo, ki sem ga tistega novembra dobila, je velelo, da nisem več upravičena do državne štipendije. Sistem je namreč izračunal, kakor da ona dobiva na mesec minimalno plačo in še teh 500 evrov, ki jih je sicer dobila samo enkratno. Kot nagrado.
AMPAK, ona je dobila za en mesec nagrado, ne pa celo leto. In seveda preljubi sistem je naštiman tako, da je ta enkratni dohodek pomnožil s številko 12. In tako je bila mati teoretično dokaj bogata eno celo leto.
Tisti dan sem poletela na CSD in z odločbo pomahala pred faco ženski, ki je delala v kabinetu za oddajo vlog. Bila je več kot zgrožena, ko je prebrala odločbo. Rekla je, da se lahko pritožim na ministrstvo in da naj še enkrat oddam vlogo za štipendijo in nato še enkrat pritožbo.
Dodala je še, da potrebujejo veliko časa, da se lotijo te pritožbe. In da naj kar sama pokličem na ministrstvo in vprašam, kaj se dogaja, če je po dveh mesecih še ne bodo obravnavali. In a veste, kaj je še rekla?
Da oni raje ne kličejo preveč, ker jih iz ministrstva grdo gledajo.
MA GONITE SE NEKAM, ZAKAJ PA OBSTAJA CSD?
Po dveh mesecih sem klicala na ministrstvo.
Aja, btw, a veste, kako se imenuje to ministrstvo?
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
ENAKE MOŽNOSTI, LEPO PROSIM???????????????
Torej … klicala sem tja. Da pa bi dobila neko žensko, ki bi mi lahko povedala, kako in kaj, sem morala čakati nekaj minut, nato pa so me prevezali na njen telefon. In potem sem še tam čakala nekaj minut, da se oglasi.
To se ni zgodilo.
Večkrat.
Nato sem po nekaj poskusih vprašala tipa, ki se je prvič oglasil, če mi lahko da številko od tiste ženske.
NE SME. VARSTVO PODATKOV, PA TO.
Kličem čez dva dni. Oglasi se neka ženska. Za foro spet vprašam, če mi lahko da številke od tiste.
Dobim številko. Čudež. Varstvo podatkov, pa to?
Pove mi, da imamo v Sloveniji le štiri ljudi, ki rešujejo tovrstne pritožbe, zato so podaljšali uradni čas oz. obdobje obravnavanja pritožb. Iz dveh mesecev na dve leti.
“Ja, ampak jz rabm štipendijo zj, ne čez dve leti?” sem ji odgovorila.
“Lahko zaprosite za kšno drugo vrsto štipendije … mal se pozanimejte.”
“Ja, za kakšno le??”
“Npr. za deficitarne poklice.”
“Kaj pa je to?”
“To so najbolj iskani poklici … ”
“Amm ja, ampak jz bom učitlca?”
Le to se spomnim od tistega pogovora, potem pa se mi je že začelo mračiti pred očmi.
DVE LETI. NE ME (OPROSTITE IZRAZU) JEBAT.
DVE LETI?!?!?!?!??!!
Ugotovila sem, da se bom očitno mogla s tem sprijaznit.
Sprejeti.
Navaditi živeti s tem.
Pomirjalo me je upanje, da bom ziher kej dobla, ker je takoimenovani sistem napačno izračunal dohodke.
Ampak, a veste kaj?
Sistem je namerno tako narejen.
Spomnim se, da se je takrat bližal rok oddaje prijave za izmenjavo. (P.S nisem šla)
Nekje v prijavi sem morala obkljukati, če sem depriviligirana študentka. Torej, bila bi, če bi imela državno štipendijo. Ki bi jo sicer morala imeti. Toreeeej, nisem depriviligirana?
Obkljukala sem. Dol mi je viselo. Na dnu strani je pisalo, da jamčim za resničnost podatkov. Bili so resnični. Očitno samo v moji glavi.
Skratka …
Odgovor je prišel pol leta prej, kot pa napovedano. Tri dni nazaj.
Ko sem odprla nabiralnik in uzrla štampiljko CSD-ja na kuverti, se mi je takoj zmračilo pred očmi.
To je to. Ali bom skakala do stropa ali pa se bo strop usul name.
Zdi se mi, da mi ni potrebno razlagati, kaj se je zgodilo.
Spet sem poletela na CSD in z odločbo pomahala ženski, ki je delala v kabinetu za oddajo vlog.
“A mi loh poveste, zakaj je to tko???” jezno začnem pogovor in vržem odločbo na mizo.
Dotaknila se je papirja, in brez da bi ga sploh pogledala, že zapečatila najin pogovor: “Jz tut ne vem.”
KAKO HUDIČA NE VEŠ? A SI SPLOH POGLEDALA PAPIR?
“A me lahko povežete s to, ki me ima na čez … za štipendijo. A mi lahko kako pomagate?
“Ja, a veste, katera je vaša za štipendijo?”
“Amm … nee??”
Ženska je začela nekaj tipkati na računalniku, čez nekaj trenutkov vstala in se z odločbo v roki namenila iz kabineta.
“Grem vprašat.”
Kot polulan cucek sem sedela tam na stolu in čakala, kam bo list papirja usmeril moje življenje.
Kmalu je prišla nazaj in nadaljevala pogovor.
“Lahko se pritožite na socialno sodišče v Ljubljani. Mi nismo več pristojni.”
Izroči mi odločbo nazaj v roke, jaz pa ostanem tiho in gledam v mizo. Čakam, če mi bo še kaj povedala. Če obstaja še kakšna rešitev. Če lahko kaj pomagajo.
Nič. Tišina. Nema. Niente.
Poskušam se zbrati in nekako rešiti to situacijo.
“Ja sam … a to mi more kdo napisat pritožbo? Kako to gre?”
“Ja, najbolje, da imate odvetnika. Ker to sprožite socialni spor. Tm je težko čez pridt sam … ”
SOCIALNI SPOR???
ODVETNIK?
AMMMM JA, OČITNO SMO ZELO BOGATI DOMA, MINIMALNA PLAČA JE LUKSUZ, ŠTIPENDIJA MI ITAK NI PRIPADALA IN SEDAJ NAJ ZBEREM DENAR ZA ODVETNIKA?
Vstala sem, pograbila odločbo in dobesedno stekla iz kabineta. Takoj se mi je ulilo iz oči. Za vse mesece, ki sem jih prečakala in se večkrat spomnila na to pritožbo. Za vse, ki so sedeli v tistem kabinetu ali dobili pošto ter ugotovili, da se je sistem grdo poigral z njimi. In da nič ne morejo.
Skorajda ne poznam človeka, ki ne bi imel težave s štipendijo.
In to kar se mi je zgodilo, ni bila edina stvar glede te štipendije.
Vmes so že miljonkrat spremenili zakon in ljudje so ostajali brez dodatka za uspeh, za bivanje … Baje zaradi nekega prehoda na novo stopnjo? Ker kaj, če ne bom samo diplomirala, ampak tudi magistrirala, naj pa dobim manj denarja?
Morda bi kdo rekel: “Delat pejt.”
AM JA, SEJ DELAM.
In a lahko še dodam, da se je včasih štelo še to, če si kaj zaslužil, si imel potem manjšo štipendijo. Ubistvu, si bil kaznovan, ker si delal.
Potem pa so še tukaj razne fore .. če ti pripada preživnina, ki je starš v resnici ne plačuje in si že starejši od 18 let, ne moreš spet nič. V odločbi piše, da dobivaš preživnino. Torej ti ostane le to, da tožiš starša. Če imaš brate, sestre, ki se zaposlijo, dobiš manjšo štipendijo. Če se kdo odseli, priseli, NE VEM KAJ ŠE ZABOGA … dobi nagrado, dohodek ….
In potem slišiš zgodbice o tem, da imajo nekje doma S.P in nekaj skrijejo alkaj, in potem se vidi, kot da nimajo toliko dohodka in … voila, otrok ima več štipendije!
Revni bodo še bolj revni, bogati pa še bolj bogati. Ni vredno, da sonce sije na ta CSD-jevski sistem.
Jaz pa še vedno ostajam jezna. Enostavno sem ujeta v tem. V sistemu. V zakonih. V boju proti državi.
Ali bo ta zgodba kdaj dobila epilog? Ne vem … poročam čez dve leti! HAHA
Se vidimo na socialnem sodišču.
Včasih me prime, da bi se sprehodila z kanglico bencina okol CSD – ja hahah…
Najbl ironicno mi je pa da zenske pac nc ne vejo…
Hahaha, ja, mogoce rajs kr celim tankom bencina😂
Res velik stvari ne vejo … cudn d niso ze ksnih studentov tm porabl😂
V osnovi je problem, ker se je sistem razvil iz socialnističnega sistema, ki je vladal 45 let. Kjer pravih revežev ni bilo, o tistih nekaj bogatih, pa se ni govorilo. Velika večina je torej živela brez večjih skrbi. Brezobrestni krediti so bili na voljo vsem z redno službo. Na drugi strani je Tito zadolževal državo levo in desno, ker za ohranitev tega utopičnega sistema Jugoslavija niti približno bi bila dovolj produktvna. Slovenija baje še nekako, ostalo pa več ali manj ne. In tisti, ki so odraščali v tem sistemu, težko razumejo, da je bil dolgoročno obsojen na propad. Pričakovanja pa so še vedno ostala. Pričakovanja, da bo država poskrbela za svoje državljane…
Razumem tvoje frustracije. Obenem pa lahko od daleč opazujem situacijo, ki bi lahko bila manj frustrajoča, če bi od države manj pričakovala. Noben sistem ni pravičen. Morda na papirju, v realnosti se vedno najdejo primeri, ki ga izkoristijo v dobro ali slabo ene ali druge strani.
12 let sem živel na Finskem. Hudo socialan država. Tudi zato, ker brezdomec ne preživi zime, zato imajo za njih posebne skupinske hiše, kjer lahko prespijo in dobijo toplo hrano. Delal sem 2 leti, potem sem postal tehnološki višek in sem bil naslednjih 5 let brez službe. Prejemal sem 500EUR/mesec podpore za nezaposlene. V tem času sem bil skupno doma kakšno leto in pol, ker sem vmes hodil na različne brezplačne tečaje za katere sem dobil še 100EUR/mesec dodatka za prevoz in kosilo. Vsake tri mesece sem moral na sestanek, kjer so preverili kaj počnem in kakšen plan imam za naslenje 3 mesece. Kar verjet nisem mogel, da nisem imel nobenih težav glede denarne podpore.
Zadnja 3 leta živim v Urugvaju, kjer je socialna podpora namenjena res največjim revežem, ki nimajo nič. Žena je zdravnica, ki je končala medicino na “brezplačnem” državnem faksu. V narekovajih zato, ker je po diplomi, kot vsi diplomanti državnih faksov, prisiljena plačevati davek na poklic. S tem krijejo stroške šolanja. Ko je diplomirala je bila to bolj simbilična vsota, potem se je pa nova vlada pred nekaj leti izmislila še nek dodatni davek in skupaj je to 300EUR, za tiste, ki imajo S.P. Pri zdravnikih, ki nimajo redne službe, temveč delajo po potrebi v različnih bolnicah in ustanovah, je S.P. obvezen. V osnovi vse to niti ne bi bilo tako slabo, če ne bi bilo dveh dejstev:
1. Določen davek morajo plačevati ne glede na višino zaslužka. Še več, ne zanima jih ali sploh kaj delaš ali ne. Če imaš diplomo, moraš plačat davek. Službe ti jasno nihče ne garantira. To velja tudi za tiste, ki gredo delat v tujino.
2. Nekdo je izračunal skupno vsoto tistega dodatnega davka na poklic, ki jo mora nek zdravnik plačat do penzije. 90.000 USD, kar je nekje pol več, kot če bi šel študirat na privatni medicinski faks. Res pa je, da če študiraš privat moraš ta denar imet oz. dobit posojilo. Ta sistem privatnega šolanja je očitno podoben po vsem ameriškem kontinentu, kar se najbolj vidi v različnih hollywoodskih filmih, kjer se ljudje pritožujejo čez “student loans”. Ampak tam je sistem tak, da zdravniki izredno dobro zaslužujo, tako da v povprečju ne potrebujejo več kot 5 let za izplačilo dolga.
Če potegnem črto. Po svetu so od nekdaj različni sistemi, ki pa se v zadnjem času vsi po vrsti podirajo. Prebivalstvo se stara, ni dovolj delavne sile, ki bi podpirala število upokojencev, političnih sistemov, ki bi skrbeli za dobrobit državljanov je vse manj, nad nami pa se zgrinja ekološko vremenska kriza. V zahodnem svetu, ki mu vlada kapitalizem, je od nekdaj vse viselo na posamezniku in če ne poskrbiš sam zase, nihče drug ne bo. Nekaj delavne dobe imam v treh državah, vendar ne pričakujem penzije od nikogar. Ne vem kako bom na stara leta, ampak nekako bo treba preživet. Biti danes srednjih let ni lahko, še težje in bolj črrnogledo pa je biti mlad brez prave perspektive in izredno negotovo prihodostjo.
Nimam rešitve, zato ti predlgam, da nehaš zgubljat energijo in živce s stvarmi, ki so očitno nastrojene proti tebi in se usmeri tja, kjer veš, da lahko nekaj narediš (dobrega zase). In poveži se z ljudmi, ki mislijo in čutijo podobno kot ti. Birokracija je zastupljeno nujno zlo in ne glede na starost ali izobrazbo, se na koncu počutiš kot Don Kihot pred mlini na veter. Birokrati so pa, z redkimi izjemami, ki potrjujejo pravilo, nesposobni, brez domišljije, brez sočutja, otopeli avtomatoni. Prej ko jih zamenjajo z AI, bolje bo.