Življenje v “nepopolni” družini

Aja. Tale slika, ki jo imam za naslovnico objave, je prepis iz enega šolskega učbenika. Dalo mi je misliti in verjetno nisem edina.

Družinsko življenje je bila tema, ki sem se je včasih izogibala v velikem loku. Ko se pogovarjaš z nekom, spontano pride do tega, da v pogovor vpleteš osebe, s katerimi živiš/so ti najbližje. Družina.

Po nekaj pogovorih z ljudmi, so ti ugotovili, da nekam velikokrat omenjam svojo mati. Sledilo je vprašanje:
“S kom pa ti živiš?” Seveda so namigovali na to, ali živim z obema staršema.

Moj odgovor pa je bil: “Z mami.”

Nazaj pa sem dobila: “Aja …. boga.”

Boga? Ker ne živim z obema staršema? Ker sem prikrajšana, če živim samo z enim? Ker je življenje v dvoje lepše in nikoli nisem izkusila družinske idile? Ker ne bom imela pravih predstav o družinskem življenju?

Oprostite mi, ampak vedno mi postane slabo, ko slišim izraze, kot so “urejena družina” ali “popolna družina”.

HALO?!?!?!

Kaj, a popolna družina ima popolno mati, popolnega očeta in popolnega otroka? Če se starša ločita, postanejo nepopolni.

“Aja, kdaj sta se pa ločila?” me potem še vedno vprašajo.

Aja, hej, a bi mogla bit poročena, no?

In kaj odgovorim?

“Sploh se nista poročila.”

HAHA.

Moj ata bi pri tem začel govoriti nekaj o življenju na koruzi in o pankrtih.

Seveda so se časi konkretno spremenili. Verjetno se za brezveze tukaj pizdakam, ampak zdi se mi, da včasih otroke že od malih nog posiljujemo z “urejenimi družinami”. Povsod v zgodbah so vedno veseli očki in skrbne mamice, pridne sestrice in nagajivi bratci.

“Aja, a si edinka?” me potem vprašajo.

“Ja.”

“A poj nimaš nobenga brata pa sestre?”

AM, OBVIJESLI NOT.

“Poj si pa razvajena.”

Vedno mi je bilo težko govoriti o tej temi, ker sem iz okolice dobivala neke čudne signale. Ali pa sem si jih morda napačno interpretirala.

Enkrat smo v petem razredu mogli narisati družinsko drevo.

Malo sem ga priredila.

Ko se na to spomnim, me kar zmrazi. Dejansko sem se zlagala o svoji družini. Zatajila sem jo. Vedno so mi šla na jetra ta družinska vprašanja. Ne vem, ljudi je zmer firbec matrav, kaj se je dogajalo z mojimi starši. Pa kaj te briga? Kot da sem kaj imela pri tem zraven.

No, seveda nisem ostala samo pri lažnem družinskem drevesu. HAHA.

Moje male družinske laži so se nadaljevale v poznejša leta. Nekako sem se kar navadila prirediti resnico. Meni se je zdelo to v redu. Saj se nisem zlagala. Samo prikrila sem nekaj podatkov. PHA.

Zakaj?
Ker sem mislila, da je to narobe, če ne živiš z obema staršema.

Sploh pa sem se počutila izvzeto iz tega, ker ne samo, da nisem živela z obema staršema, vrh tega sem še edinka!!! Kakšno prekletstvo.

Spomnim se, da ko sem včasih obiskala kakšno prijateljico in so imeli doma “urejeno družinsko življenje”, prišla domov vsa sitna. Ker sem mislila, da oni imajo nekaj, česar jaz nimam.
A lahko samo pri tem povem, da so te družine kasneje razpadle. Ali pa so imeli v resnici veliko problemov. Sam tolk.

Enkrat so nas pri verouku spraševali, kateri po vrsti smo se rodili in koliko bratov ter sester imamo. Rekla sem: “Jz sm edinka.”

Odgovor je bil: “Potem si se prva rodila.”

“Ja, ampak nisem ne starejša ne mlajša, če sem edinka.”

Nadaljevali so: “Ja, sej mogoče boš pa še dobila brata ali sestro. Zdaj si najstarejša.”

Kako butasto se mi je zdelo. Ja, magično bo mati dobila novega tipa in kmalu ne bom več edinka.

Mislila sem si, da nimajo pojma.

No, ko si starejši in na taka vprašanja odgovoriš s kratkimi in jedrnatimi odgovori, ti nehajo postavljati dodatna vprašanja. Lahko bi jih tukaj naštela še najmanj 10, ki sem jih sicer redno dobivala.
Ko si nekaj čez 20 te že nehajo spraševat. Ker se veliko ljudi že odseli od doma in pač ni važna tvoja družinska preteklost. In potem, če bi npr. kaj omenila, da bi se preselila … le kaj bi bilo? Poskusimo si predstavljati.

“O, s kom pa?”

“Erm, sama s sabo.”

Ne vem, kakšen odgovor bi dobila na to.

Upam da ne: “boga”.