Včasih se mi je beseda “absolvent” zdela tako prefinjena. Mislila sem, da so to študentje, ki so zelo garali na fakulteti, so izredno pametni in imajo zaradi tega lahko celo leto frej.
HA HA
UVODNA ZGODBA
Študiram, oz. bolje rečeno študirala sem na pedagoški fakulteti. Ko sem izvedela, da sem sprejeta (vpisala sem jo na drugo mesto) sem bruhnila v histerijo in se zaprla v omaro s cunjami. Ko so prijateljice navdušeno govorile o svojih bodočih faksih, sem bila raje tiho.
Pedagoško fakulteto sem zasovražila še preden sem prvič stopila skozi njen prag.
Spomnim se prvega dne, ko sem izstopila iz trole eno postajo prezgodaj. Skozi okno odhajajoče trole mi je sošolec nekaj mahal. Ja, kaj naj mi zdej to pomaga.
Že nekaj tednov pred začetkom šolskega leta, je bila ustvarjena skupina na FB-ju, kjer smo lahko razbrali, s kom bomo sošolci, od kod so ti ljudje in kako izgledajo.
Nekateri so bili že takrat tako zagnani in vse skupaj se mi je totalno gabilo.
No, vrnimo se k prvemu šolskemu dnevu. Prišla sem v temno, socialistično stavbo (ki naj bi bila neka bolnišnica, a la “Begne”, potem pa so jo spremenili faks), ki je bila zapolnjena z ne samo študenti, ampak tudi dijaki. V stavbi pedagoškega faksa je faks, srednja vzgojiteljska šola in še neka umetnostna šola, ki je pomojem ni več tam. Ne vem.
V avli ni bilo niti enega okna. Izgledalo je, kot da smo prišli v neko temnico.
Proslava se je začela s petjem pedagoškega zborčka študentov. Sploh niso peli ampak nekaj brundali, mrmrljali in cvilili. Groza. To so zagotovo neke pedagoške fore, sem si mislila. Skupaj s sošolko (ki tudi ni bila ravno navdušena nad situacijo) sva se spogledali in si nadeli obrazni ekspresiji najbolj trpečih ljudi na svetu. Ugotovila sem, da nikoli nisi sam v “dreku”.
Nekaj tednov smo na predavanjih in vajah imeli neke spoznavne urice. Izvedeli smo naša imena, kaj imamo radi in zakaj smo se vpisali na ta faks.
Najbolj sem sovražila ta stavek: “Jz sm že od majhnega vedla, da bom učiteljica.”
Prisežem, da sem vsak dan notranje bruhala. “Jaz imam otroke najrajši na svetu.” “Merkala sem sestrico in hočem postati učiteljica.”
Jaz sem se pa pri šestnajstih letih odločila, da bom šla na arhitekturo, ne znam dobro matematike, ne fizike, grdo rišem in sovražim dejstvo, da bom nekoč učiteljica.
No, to sem si mislila.
(P.S. Še dobro, da nisem bila sprejeta na arhitekturo.)
Jaz pa sem že prvi mesec faksa vedela, da si bom vzela absolventa.
HAHAHA
Upam, da niste iz teh uvodnih besed dobili grozne predstave o pedagoški. Meni se je na začetku zdelo katastrofalno. No, tudi tekom študija še marsikdaj, ampak je bilo boljše.
Motilo me je to, da so bili skoraj vsi tako zagnani, motivirani in nadebudni. Tako tekmovalnost bi si predstavljala na medicini, ne pa na pedagoški. HALO? Saj ne bo popadalo pol letnika, prosta delovna mesta pa so tudi na voljo. Kot da mi ocene na fakulteti kaj prinesejo v življenju. Šihta zagotovo ne. OK, ne rečem za Zoisovo štipendijo.
No, toliko o samem pedagoškem faksu. O tem bi se lahko še na široko razpisala, ampak morda kdaj drugič.
Škoda, da že takrat nisem pisala bloga. Oh, koliko bi imela za napisat!
ZAKAJ ABSOLVENT?
Odločitev, ali bi vzela absolventa sem nekajkrat pretehtala, a globoko v srcu sem vedela, da je to zapisano v zvezdah. HAHA
Misel, da bi se zaposlila takoj po faksu, mi je nagnala strah v kosti. Naenkrat so se konec četrtega letnika vsi spomnili, da rabijo mentorja in hlastajoče iskali človeka, ki jih bo vzel pod magistrsko okrilje. Mah, kaj bom šla jaz delat, če nimam niti magistrske. Bom to jaz spisala v absolventskem letu.
P.S. V petem letniku sem si našla mentorico, magistrsko začela pisat v absolventu, pa še vedno nisem magistrirala.
Skratka, absolvent je bil edina prava izbira.
PRIČAKOVANJA
V začetku absolventskega leta sem si zamislila, da hočem v tem letu odkriti/izkusiti nekaj novega. Mogoče kakšen nov hobi, pa to. Mislila sem, da bom lepo nadaljevala s svojim študentskim delom, morda toliko zaslužila, da bom šla kam za kakšen mesec ali dva in tako izkusila vrhunec študentska življenja. Mah, kakšno potovanje. Vsak mesec bom nekam potovala, doma me skorajda nič ne bo, vsak tretji vikend bom pijana, magistrsko bom pa napisala v dveh mesecih. Nekdo mi bo že zrihtal šiht, po možnosti 20 m od doma in za nedoločen čas.
HA HA HA
REALNO STANJE
Preden sem zajadrala v absolventsko leto sem si omislila psa.
Bam.
En mesec sem ponoči po petkrat vstajala, brisala dreke, lulanje, driskico, vozarila pesjanarja ven na vsake dve uri, se z njim igrala in pridno zapravljala denar.
Postala sem pasji mati. Vsak dan sem bila pokonci pred sedmo zjutraj.
Še vedno sem nadaljevala s študentskim delom v trgovini, ki mi ni prinašal nekih bajnih vsot denarja. Večkrat sem sama pri sebi premlevala, če bi pustila to in si našla kaj drugega. Ugotovila sem, da tako kul sodelavk ne moram kar tako zapustiti, poleg tega pa mi v trgovini prav nič ni bilo hudo. Ah, sej ne rabim it za en mesec na potovanje. Pa sej imam še celo življenje. Bom šla takrat, ko bom imela šiht.
No, itak ne bi mogla it, ker imam sedaj psa.
Žuranje je nekako kar ušlo iz tega absolventskega konteksta. Za rojstni dan sem se krepko napila, dvodnevna slabost pa mi je dala vedeti, da sem že nekoliko prestara za te fore. Pri 24-ih letih se pa že malo pozna. HAHA. No, nekaterim se ne. Jaz imam na žalost izredno občutljiv želodec.
Magistrirala očitno še nisem. Imela sem kup problemov že pri dispoziciji. Sto let sem jo popravljala, nato pa mi je že padlo dol za samo pisanje magistrske. Še preden sem začela s pisanjem sem morala imeti pripravljen anketni vprašalnik in vprašanja za intervjuje. To mi je spet vzelo sto let časa. Potem pa sem imela vmes še operacijo mandljev in tedni brez pisanja so kar hitro minili.
Naj omenim, da sem med okrevanjem po operaciji ustvarila še tale blog. Namesto da bi pisala magistrsko, sem raje pisarila tukaj.
Veliko sošolk se je na začetku šolskega leta, oz. njihovega absolventa že zaposlilo. Sama sem večkrat pomislila, ali bi bilo morda pametno, da se zaposlim tudi jaz. Prostih delovnih mest je bilo ogromno. Mah, kako bom delala in zraven še pisala magistrsko. OHOHO, ne, hvala. Delala bom še do 63. leta. Absolvent bo pač moje penzionersko leto. Nikamor se mi ne mudi. Če je bilo takrat toliko šihtov, jih bo zagotovo tudi čez eno leto.
No, khm. Na žalost sem že primorana pošiljati prošnje in ne vem, ali bo šlo tako zlahka.
ABSOLVENTSKA KRIZA
Priznam, da me je kar malce strah prihodnosti. Vem, da se absolventsko leto neizbežno bliža koncu. Pa saj lahko še delam prek študenta do 26. leta. Ja, ni problema.
Večkrat sem pomislila, a se sploh hočem redno zaposlit? Zakaj sem si vzela absolventa? Da bi se za eno leto izognila temu?
Meni se zdi ta prehod iz študentskih let v nekoliko resnejšo odraslost kar težak. Mislim, pa saj sem navajena delat. Ampak odgovornost … pa da se vsak dan tam prikažeš malo bolj motiviran kot pa pri študentskem delu, resen, samoiniciativen … to je pa malce drugače.
Nič ne bo več tistega, oh malo se slabo počutim, bom ostala doma. Nič več rendom dopusta. Pa jutranjega izležavanja.
No, da ne boste mislili, da se obnašam kot neka razvajenka, ki noče met resne službe.
Študentsko delo je super. Ampak ko se zaveš, da ne bo nič več “zastonj prisluženega denarja” kot je državna štipendija, da bi počasi rabila avto, malce več primakniti k domačemu proračunu … ja, naenkrat postaneš prestar za neredni študentski šiht.
Pa saj bi si lahko kaj našla za osem ur na dan. Ampak pedagoških služb (če hočem nabrati še kakšno izkušnjo, ki jo bom lahko napisala v življenjepis) za polni delovni čas je bolj malo.
Ko to pišem, mi zveni, kot da se res upiram rednemu šihtu.
Bo držalo.
No, da ne boste mislili, da nočem učit. Zmer mi je blo fajn v razredu.
Samo ni mi fajn, ko vem, da se bo veliko stvari spremenilo.
IZKUPIČEK
Seveda je bila odločitev za absolventsko leto pravilna.
Prej sem napisala, da sem hotela nekaj novega izkusiti. Kakšen hobi, pa to.
Ustvarila sem tale blog, malo bolj začela pisati pesmi in zgodbice ter jih pošiljati na natečaje. Pri tem mi je čudovito uspevalo, ugotovila sem, da mi pisanje pač gre in prišla sem celo do delavnic kreativnega pisanja, kjer sem se marsikaj naučila.
Tekom leta sem še vedno sodelovala v dveh pevskih zborih. Ugotovila sem, da mi petje ne leži več tako blizu in da je čas, da naredim nekaj sprememb.
Če ne bi imela absolventa, ne vem, ali bi se sploh kdaj lotila pisarjenja v tolikšni meri. Včasih se je treba oddaljiti od vseh stvari, ki te obkrožajo in ti ne pustijo, da bi se kakšni bolj skriti talenti izrazili v svoji meri.
Nekako sem vedno vedela, da hočem pisati. Tako kot so moje sošolke vedele, da hočejo postati učiteljice.
