Mini poletni roman (1. poglavje)

  1. BLACK ANGEL

Včeraj mi je Dani spet prišel težit za najemnino. Rekla sem mu, da naj počaka do dvajsetega, saj takrat dobim socialno.
Moje življenje je kot začaran krog. Najprej jaz šefu težim, da naj mi plača, potem Dani teži, da naj mu plačam, potem pa je mesec že naokoli.
Socialno, ki jo dobim, zapravim za hrano. Najemnina mi pač ni prioriteta. Dani lahko počaka, moj želodec pa ne.
Približno trikrat na teden kelnarim v Mlinčku. Tam mi šef da denar na roke. Meni je super, njemu pa še toliko bolj. Seveda Dani o tem nima pojma. Tako se lahko blage volje jokcam pred njim, ko mu skuham kavo iz S-budget vrečke in trmarim, da naj še malo počaka na najemnino, medtem ko se v pečici greje pol kilograma lososa. He, he.

»Kok pa dobiš socialne?« me je vprašal Dani po skodelici kave in treh kozarčkih viskija, ki ga je prinesel kar s sabo.
Ne vem, a je začel kaj sumiti, da me to sprašuje. Vedno mu dam 70 evrov, nekaj pa plačam tudi v naturalijah. Kaj pa, če hoče povišati najemnino?
»Ja, vprašam. A ne bi smel? A je to skrivnost?« je suvereno nadaljeval.
Vedno me začne nekaj zbadati, ko se ga prime alkohol.
»Nobena skrivnost ni … 320 evrov dobim, če že moraš vedeti.«
»To pa je za en drek denarja. Sej vem, da težko daš,« se je nekoliko omehčal.
Skomignila sem z rameni in se zazrla čez okno, v upanju, da se mu bom malo zasmilila.
Dani je vrtel kozarec v roki, da je ves led poplesaval v viskiju in rezal tišino. »Mah, tko je to,« je zamomljal in odložil kozarec na mizi.
Pogledal me je in eno roko položil na moja ramena. »Lahko ta mesec 20 evrov. Če hočeš.«
Rahlo me je presenetil. »Ja, itak, da hočem,« sem mu odgovorila.
»Sej se mi je kar zdelo, da boš za. Midva že zrihtava tako, da bo volk sita in koza cela, kajne?« je odgovoril in se nasmehnil.
»Hvala, Dani. Res si mi olajšal proračun tega meseca.. Si bom lahko kupila še kakšen nov pulover. Saj veš, da težko pridem čez …« sem se mu zahvaljevala.
»Tatjana, ni panike. Meni pa boš olajšala cel večer,« je pripomnil in si natočil nov kozarček viskija.
Z roko me je udaril po riti in iz kuhinjske omarice vzel kozarec. »Še ti spij enega. Da se malo hidriraš.«
»Sej veš, da ne maram pit,« sem mu odgovorila.
»Ja, sej veš, da ne gre na suh,« me je očitajoče opomnil.
»Kaj na suh? A ti misliš, da boš tukaj večerjal in se nacejal z alkoholom? Losos gre tut na suh dol, ampak po tvojem grlu danes ne bo šel. A misliš, da sem tvoja žena, da ti bom kuhala?«
Ugriznila sem se v jezik, ko sem izgovorila vse besede. Mogoče sem šla malce predaleč. Pa še to z lososom, joj …
Dani se je odmaknil korak stran in me pogledal od nog do glave.
Prhnil je kot star konj in se začel smejati. »No, saj bo šlo pa po tvojem grlu zato dvojno. Si pa danes nekam vročekrvna. Všeč si mi taka, moy dorogoy kot. Samo da se ne boš ohladila, preden prideva do postelje.
Z eno roko je zagrabil steklenico viskija, z drugo pa se oprijel mojih zapestij in me zvlekel iz kuhinje čez dnevno sobo v mojo spalnico.
Zaloputnil je vrata in vrgel steklenico na posteljo.
»No, Tatjanca, moya dorogaya, kaj pa si tako prestrašena? Saj si že vajena tega?« me je poskusil opogumiti.
Začela sem se tresti od vse jeze, ki se je počasi nabirala. »Dvakrat na mesec, ja? Danes bo to že tretjič? Pa kaj je s tabo?«
Danijev obraz se je nemudoma zresnil. »Halo? Raje se vprašaj, kaj je s tabo? Saj si rekla, da hočeš?«
Nič mi ni bilo jasno. »Kaj, da hočem? Kdaj sem to rekla?«
»A si ti zabita, a se to samo delaš?« se je začel dreti. »Lej, 100 evrov mi daj, pa se nama ne bo treba videti več kot enkrat na mesec.«
»Ja, ne, za 70 sva se zmenila?« sem poskusila rešiti nastalo situacijo.
»Rekel sem ti, da lahko tokrat 20, da bo volk sit in koza cela. Pa saj to verjetno veš, da noben v tem bloku ne daje 100 ali pa celo 70. Najmanjša vsota je 300.«
Sploh ne vem, a je preveč spil, ali se mu že res blede.
V sobo se je prikotalil nek čuden vonj po zažgani hrani. Oba sva utihnila in se spogledala.
»Šit, pozabila sem na lososa v pečici!« sem se spomnila in stekla v kuhinjo. Odprla sem pečico in na stežaj odprla okno. Joj, pa ravno zdaj, ko sva bila sredi prepira.
Dani je pokukal v kuhinjo in dejal: »Lej, grem. S tabo se ne da nič dogovoriti.«
»Pa kaj je no, zakaj si tako jezen? Ne morem ti dat 100 evrov. Saj veš …«
»Krava, lahko bi dala samo 20. A ti res ne razumeš? Lej, zdaj si uničila vse.«
Vedela sem, da je Dani kreten, samo tole je bila pa kaplja čez rob. »Ne razumem. Mislim, ne vem, a vem. Morda se mi dozdeva?«
»Ja, adijo, Tatjana.« Dani se je obrnil in po hodniku odkorakal do vhodnih vrat.
»Jaz sem mislila, da si hotel biti samo prijazen, a veš?« sem komajda izdavila. Sploh ne vem, ali je slišal, saj se je tako hitro izmuznil.
Ah, treba si bo najdt redno službo, sem pomislila.

*

Z Danijem se še nekaj dni po tem nisva nič slišala. Ko bo kaj rabil, mi bo pa že sporočil. V Mlinčku sem šefa Markota fehtala, če me rabi še kaj za med vikendom, ker je takrat največja gužva. Za vsak slučaj moram imeti malo več denarja, če Dani resno misli, da mu moram dati 100 evrov.
Danija poznam že 10 let. Nekako sem vedno čutila dolžnost, da moram z njim prijateljevati, saj mi je pomagal priti v Slovenijo. V Moskvi sem živela do svojega 21. leta, nato pa sem se zaradi slabih finančnih razmer odločila, da se bom preselila v Prago. Veliko mojih kolegic je odšlo tja preko agencije. Govorilo se je, da so tam dekleta lažja kot peresa in v enem večeru zaslužijo toliko kot jaz v celem mesecu. Saša, moja bivša soseda v Moskvi, me je prepričala, da naj se jim pridružim. Poslala mi je tudi nekaj denarja, da sem si lahko plačala prevoz do Prage. Nekaj časa sva živeli skupaj in kraljevali tamkajšnjim striptiz barom. Saša se je okužila z virusom in odnehala s svojo kariero. Kmalu so zbolele še tri sodelavke, čeprav so trdile, da so bile vedno varne. Nekaj punc je dalo odpoved, po lokalih pa se je naselil duh, ki nas je vsakodnevno opominjal in strašil, da je nevarnost lahko za vsakimi vrati.
Rio, bar, kjer sem preživela največ časa, so zaprli, punce pa pošiljali na obrobje mesta. Tam smo bile zelo slabo plačane, tipi pa so bili veliko bolj nagnusni kot pa v centru. Dani, ki je bil lastnik Riota me je vzel pod svoje okrilje. Verjetno je opazil moje bujne lase, saj kakšne druge telesne vrline nisem imela. No, saj veste, kaj mislim. Takrat mi je rekel, da bi lahko izbral katero drugo punco, a nobena ni hotela sprejeti njegove ponudbe. Jaz sem jo, hvala bogu. Zatem mi je večkrat rekel, da sem postala prava bomba, ki bo vsakemu eksplodirala v naročju.

*

V nedeljo ob šestih zjutraj me je šef klical, da naj pridem v Mlinčka. Komaj sem se izkobacala iz postelje. Skuhala sem si pol litra kave in jo prelila v termovko. Marko mi ne dovoli, da si jo naredim v restavraciji. Pravi, da po nepotrebnem zapravljamo njegov denar.
Za pripravo zajtrka nisem imela časa. V folijo sem zavila dva kosa včerajšnje pice, dva jabolka za uravnotežen obrok in vse skupaj dala v nahrbtnik. Na hodnik sem šla »naročit« dvigalo, vmes pa sem skočila še v kopalnico in iz omarice vzela zobno ščetko, pasto, deodorant in glavnik. Se bom že tam uredila.
Ko sem zaklenila vhodna vrata, me je dvigalo že čakalo. Živim v petnajstem nadstropju in hoja po stopnicah je res skrajna možnost.
Med vožnjo vedno berem napise na stenah dvigala. Nekateri so jih vrezali s ključem, drugi načečkali s kemičnim svinčnikom. Danes sem opazila, da je na ogledalu z rdečo šminko pisalo »cipa si in cipa boš.« Verjetno so to napisali kakšni pijani najstniki sredi noči.
Ko sem v pritličju izstopila iz dvigala, sem s pogledom oplazila Danijevo stanovanje. Pred vrati sta bila dva para čevljev. Verjetno je imel kakšen pižama party z eno izmed svojih punc, ki pridejo na avdicijo.

»Kaj je stari, a je bila nora noč, da si prišel ves skuštran?« sem pozdravila Markota.
»Ja, nisem mogel zaspati, ker sem mislil nate vso noč in se premetaval v postelji,« mi je odvrnil.
Zavila sem z očmi in odšla mimo njega na stranišče.
»Hej, kam pa greš? Delat pejt!« je zavpil za mano.
Le kam grem Marko? Bruhat ob teh tvojih komentarjih. Pospešila sem korak, stegnila roko in mu pokazala sredinca. Se mi zdi, da je dovolj pameten, da bo razumel.

V Mlinčku sem delala do osmih zvečer. Po koncu izmene sva se s sodelavko Lejlo usedli na teraso pred restavracijo. Lejla je moja dobra prijateljica. Družilo naju je skupno sovraštvo do Markota in vseh drugih neumnih tipov. Ona je bila ena izmed redkih, ki je vedela vse podrobnosti o mojem razuzdanem življenju v Pragi. Kadar sem prosta, rada pomerkam njenega sina Tristana, ki je zdaj star dve leti. Lejla je šla s svojim partnerjem narazen, njuni starši pa so še vedno zaposleni in za tamalga nimajo časa.
»Ja, kaj pa je zdej z Danijem? A te je že kaj poklical?« me je vprašala in naslonila noge na rob mize.
Rahlo me je zaskrbelo, ko sem se spomnila nanj. »Nič ni klical. Tudi v bloku ga nisem videla. Zdi se mi, da je preveč zaposlen z avdicijami.«
»A je spet odprl nov klub?« me je vprašala.
»Nisem prepričana. V Diamondu je bila že dvakrat inšpekcija, tako da se zagotovo nekaj dogaja.«
Lejla je za nekaj trenutkov utihnila. Nekaj se je popraskala po nosu in videti je bilo, kot da mora nekaj razmisliti.
»Pa, saj …. Mislim, saj nisi nič več tam, a ne?« je počasi nadaljevala. »Včasih si tako skrivnostna.«
»Daj Lejla, ne seri. V tisto beznico ne grem več. Lani sem dobila triperja in še tri mesece me je vse peklo tam dol.«
Nisem bila edina s to boleznijo. Ko si enkrat fasal, si bil vedno v igri, da se ta pizdarija vrne. Ravno zaradi teh spolnih bolezni sem ušla iz Prage.
»Kaj pa, če bi imela individualce? Tako dobiš vsaj malo bolj normalne tipe? Pa še testirajo se.«
Takih besed od Lejle res nisem pričakovala. Vedno me je opogumljala, zdaj pa kar trosi neke bedarije. Ne vem, a že dolgo ni dobila, pa se mi v resnici hoče pridružiti v Diamondu.
»Kaj pa je narobe s tabo?« sem popenila. »Namesto, da bi me držala stran od slabih stvari, me skoraj obtožuješ, zakaj nisem več striptizeta. Pa se ti fukari vsak dan z drugim.«
Lejla se nikakor ni vdala. »Tatjanica, jaz ti hočem samo dobr. Kako boš pa Daniju plačala 200 evrov najemnine? Marko te sploh noče zaposlit, ti pa še kar rineš sem. Če bi delala v klubu, bi imela dostojno plačo. Pa ne samo dostojno, ampak kar konkretno.«
Lejli nisem povedala za moje male dogovore z Danijem. Še dobro da ji nisem, ker potem bi bile njene današnje besede na pravem mestu. »Pa saj veš, da se ne razumem dobro z njim,« sem se poskusila izogniti pogovoru.
»Potem pa kar životari tukaj. Bila si že na dvajsetih razgovorih pa te nikjer niso vzeli zaradi tvoje polomljene slovenščine. Malo razmisli, kaj počneš s svojim življenjem.«

*

Tisto noč sem slabo spala. Vedno bolj me je razjedala misel, kaj bom storila z najemnino. Dani me ne mara več, Marko je težek karakter, Lejla se mi je izneverila … Nekaj bom morala ukreniti. Res je, da me zaradi mojega znanja slovenščine nihče ni hotel vzeti v službo. Marko me je prenašal samo zaradi tega, ker pač druge boljše natakarice ne bo dobil. Vse so dale odpoved po dveh tednih. Bil je siten kot svinja, pa še misli, da ima vse prav. Stranke me imajo rade. Itak vsak pade dol, ko zagleda moji dve bombi.

Zjutraj sem se odločila, da bom pozvonila na Danijeva vrata. Ampak samo, če tam slučajno ne bo kakšnih drugih čevljev kot pa njegovih.
Z dvigalom sem se odpeljala v pritličje. Ogledalo je še vedno krasil rdeč napis »cipa si in cipa boš.« Mogoče je pa res.
S prstom sem podrgnila napis, tako da se je nekaj črk popolnoma razmazalo. Barvo sem prenesla na svoje ustnice in se nekako poskusila naličiti. Da bo Dani mislil, da sem resna. Da bom zgledala kot cipa.
Trikrat sem pozvonila in čakala. Danija ni bilo od nikoder. Debil je zagotovo spet izključil zvonec, da ga ne bi kdo motil. Težko je, če je tvoja prva polovica šihta jebanje, druga polovica pa pitje.
Butnila sem z nogo v vrata. »Halo, a si doma, a kaj?« sem povzdignila glas.
Čez nekaj trenutkov je zaškrtalo v ključavnici, izza vrat pa se je prikazal zabuhel Danijev obraz.
»A si vstal od mrtvih?« sem ga pozdravila.
»Kaj hočeš od mene? Sem ti rekel, da se vidiva samo enkrat na mesec,« je takoj zatežil.
Popravila sem si majico, tako da sem jo spustila malo nižje.
»Na avdicijo sem prišla,« sem samozavestno izrekla.
Dani me je začudeno pogledal. »A nisi ti nehala s tem?«
»Časi se spreminjajo, Dani,« sem odvrnila. »A lahko pridem na avdicijo?«
»Ti pri meni ne rabiš avdicije. Pa saj sva jo že stokrat imela?«
Opazila sem, da se hoče nekaj izmotati iz moje ponudbe. Če mi tukaj ne uspe, se lahko samo vrnem v Prago, kar pa je zadnje na svetu, kar bi si želela.
»Uradno avdicijo sem mislila. Za delo v Diamondu,« sem suvereno nadaljevala.
»Diamond ne sprejema več novih uslužbenk. Sploh pa, ali si res pripravljena tri dni trpeti? Če me spomin ne vara, si morala takrat na urgenco?«
»Ja, takrat sem bila še mlada in neumna, zdaj sem pa že trpežna. A slučajno ne verjameš vame?«
Daniju se je obraz popolnoma zresnil. »Poglej, če bomo v Diamondu kaj potrebovali te pokličem in ne bo ti potrebno opravljati avdicije. Predlagam ti, da pokličeš v Exotico. Ampak tam so pa res brutalni. Saj si zagotovo že slišala.«
Nisem mogla verjeti, da me je Dani tako odpikal. Zagotovo se je zlagal. Ne verjamem, da ne bi mogli vzeti še ene punce v Diamonda. Verjetno mi je zameril zaradi zadnjič.
»Pa daj no, Daaani, saj sva prijatelja? No, upam, da sva?«
»Ja, poglej, ne bova več mešala prijateljskih in službenih stvari. Nikoli se ne konča dobro. Lahko te priporočim v Exotici … boš lažje prišla čez. To je edino, kar lahko storim.«
Prekrižala sem roke. »Dani, moy kotenok, pochemu ty takoy
»Iskreno sem ti povedal, kakšne so možnosti, Tatjanica. Ne bom nasedel tem tvojim foram. Pokliči in povej, da te pošiljam jaz. Sploh pa si s takim obnašanjem ravno prav zrela za tisto luknjo.«
Drek, očitno me že preveč časa pozna ali pa sta moji bombi preveč usahnili.
»Daj, pojdi domov. Meni je malo slabo …«

Poslovila sva se in odšla sem v svoje stanovanje. Dani je ratal taka pičkica odkar sem ga nazadnje videla. Ne vem, ali ima mogoče PMS?
Takoj sem pograbila telefon in poklicala v Exotico. Na drugi strani se je oglasil nek transvestitski glas.
»Dober dan, poklicali ste v Exotica klub. Če se želite prijaviti na avdicijo pritisnite številko ena, če želite govoriti z receptorjem, pritisnite številko dve.«
Pritisnila sem dvojko. Po nekaj trenutkih se je oglasila neka ženska.
»Živijo, Sweet Kitty tukaj. Povejte?
»J, j, jaz sem, Tatjana. Dani mi je rekel, da naj vas pokličem. Na avdicijo bi se prijavila.«
»Gospa Tatjana, nobenega Danija ne poznamo. Prvi prosti termin za avdicijo je pojutrišnjem ali pa čez dva meseca. Kdaj vas napišem?«
Fak, pa saj to ne more biti res.
»Ja, lahko kar pojutrišnjem, ker čez dva meseca je zame že malo pozno. A res ne poznate Dan-?«
Ženska me je sredi stavka prekinila. »Tatjana, sem že zabeležila. Na recepciji boste oblačila in ostale zadeve prevzeli pod kodo Black Angel. Srečno!«
Šit, avdicija za pozicijo črnega angela je najtežja izmed vseh in traja pet dni. Le v kaj sem se podala.
Dani, tole ti bom pa vrnila.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.