Mini poletni roman (4. poglavje)

“Kje so kletni prostori?” me je nagovoril zmeden obraz, ki so ga prekrivali bujni črni kodri.
“Ammm, spodaj, v kleti?” sem uspela izdaviti in kar se da hitro skrila laptop pod preprogo. Zelo neočitno.
Kodranka je zmedeno pogledovala naokoli in videti je bilo, da sploh ni bila fokusirana na moje ilegalno delo. Verjetno sem bila pač prva žrtev, ki jo je našla na poti.
“Ja, kje pa naj bo klet, če ne spodaj?” je odrezavo odgovorila.
Mislim, halo? Korova tupaya, kto sdelal tebya? Najprej ji pomagam, potem me pa napizdi.
“Zakaj?” ji bleknem nazaj.
Kodranka je zavila z očmi. “Kako, zakaj? Kaj, zakaj?”
“Ja, zakaj iščeš klet?”
“Na avdicijo sem prišla. Prvič sem jo imela v četrtem nadstropju, kjer bivajo novinke.”
Ni mi jasno, kako je lahko prvič imela avdicijo v četrtem nadstropju, če jo pa imam danes prvič jaz in to v kleti. Sploh pa, zakaj mi niso dali sobe v četrtem nadstropju, če sem novinka? Se me morda hočejo takoj znebiti?
Zijala sem v kodranko in prav nič nisem uspela izustiti.
“Ja, padla sem, če te to zanima,” je pripomnila. Verjetno je opazila, da je moja obrazna ekspresija nekam zamaknjena.
“K, k, kaj pa si mogla narediti na prvi avdiciji?” sem jo prestrašeno vprašala.
“Lej, nimam časa za pogovor. Iščem klet in zdaj si me čisto zmedla.”
Drugače si bila zmedena že prej, sem ji hotela reči, ampak sem se raje zadržala. Ljudje, ki so malce sitni, v meni vzbudijo nagonsko željo po tem, da bi se jim uprla.

Kodranka je stekla nazaj v avlo in oddirjala po stopnicah navzdol. Oh, bo že našla tisto klet. Upam, da se izgubi in jo vržejo ven. Take sitne babe pa že ne bi imela v kolektivu.

Šit, pozabila sem na laptop! Segla sem pod preprogo in ven potegnila računalnik. Odprla sem Facebook in pogledala, če je Dani že kaj odpisal. Ikona v pogovoru je pokazala številko dve. Dvakrat mi je pisal! Zagotovo ga zelo skrbi.

“Ok.”
“Pridem.”

Halo??? Kam pride? Mislila, sem da bo napisal kaj bolj konkretnega. Nekaj, kar mi bo v pomoč. Ali morda pride na avdicijo? Očitno me je spravil v drek. Potonila bom na dno te striptizerske kanalizacije.
Jezno sem zaprla laptop, vzela škatlo s perilom in se odpravila v avlo. Računalnik sem položila na mizo in čezenj vrgla vso kramo, ki si jo lasti tisti transvestit.

Na stopnišču, ki vodi do kletnih prostorov, sem se spomnila, da sem še vedno oblečena. Šit. Red Velvet me bo zvezala za drog, če se ne bom podvizala.
Slekla sem se sredi stopnišča in iz škatle vzela mikroskopski modrc. Če že moram, no …
Majico in hlače sem zavila v gmoto in ju stlačila v škatlo. Svoje čevlje sem pustila kar na stopnicah, obula pa sem petke, ki so bile visoke kakor nebotičnik.
Zdaj pa sem … čista lajdra. Lažja kot pero.

Odpeketala sem do glavnega prostora, kjer naj bi potekala avdicija. Glasba je že donela iz zvočnikov in prostor je bil zapolnjen z mladimi dekleti, oblečenimi malček bolj spodobno kakor jaz.  WTF? Kaj počnejo tukaj?
Pogledala sem po prostoru, da bi našla Red Velvet. No, mogoče je sploh ne rabim videti, saj njen zajebani duh, kar sam straši naokoli in čaka, da te stisne v kot.

Usedla sem se na črn kavč ob steni. To je strateška pozicija. Če prideš nekam, kjer je polno ljudi in ne veš kaj bi sam sabo, se ne zadržuješ sredi prostora, ampak poiščeš najbližjo steno in od tam kot sokol opazuješ okolico.
Za šankom je dogajalo na polno. Natakarica je žonglirala s steklenicami viskija, vodke, jegra in ruma, kakor klovn v cirkusu. Punce so bile očitno zelo žejne. Verjetno ne samo pijače.
Ali lahko še jaz kakšnega spijem? Zdaj bi pa res potrebovala malo okrepitve. Verjetno bi me potem tiščalo v želodcu, ampak včasih obstajajo izjeme.

Iz zvočnika se je zaslišal Velvetin glas.
“Dobrodošle punce na naših mesečnih avdicijah. Vse tiste, ki ste zadnjič padle prosimo stopite do šanka, kjer vas bo Lady Opium peljala do testne sobe. Seveda moramo za naše punce poskrbeti, da so vedno izobražene o stvareh, ki nam lahko hitro zagrenijo življenje in končajo obetavno kariero. Tiste, ki ste tukaj prvič, se prosim zglasite pri meni, da vam povem razpored nastopov. Vsa ostala dekleta na omarici ob vhodu čakajo ocenjevalni listi. Prosimo, da novinke ocenite čim bolj objektivno in na njih gledate enakovredno kot na svoje sodelavke. Velja?”

“Da, gospa Red Velvet,” so se oglasile punce in s petkami začele drgniti tla, kakor bik, ki se pripravlja, da se bo zapodil v rdečo zastavo.

Kaj za vraga? Ali sem prišla v sekto?