Prvi vtisi z druge strani katedra

Nedavno nazaj sem v “odraslo življenje” zaplula z barčico, ki se imenuje “redna zaposlitev”.

Navajam niz vprašanj/komentarjev ljudi, ki so bili priča mojemu izplutju na razburkano morje.

(V resnici sem si nekatere komentarje podala sama sebi.)

“Zdej boš mela pa več dnarja.”

“Kdaj častiš?”

“Kdaj se boš preselila?”

“Še desc ti manjka.”

Oh, še najbolj pogosto zastavljeno vprašanje:

“A TE KEJ UBOGAJO?”

Naj najprej še malo opišem ta prehod v odraslo življenje.

1. PRED

Mislila sem:

– Da bom cele dneve zasedena.
– Da bom primorana prijatelje postaviti na stranski tir, ker pač ne bom imela časa.
– Da si bom vsak dan lepo skuhala topel obrok.
– Da si bom načrtovala dopust za eno leto vnaprej (ker bom zdej pač bogata).
– Da bom rahlo depresivna, ker je to pač “a big deal” in ne bom znala tega “shendlat”.

2. PO ENEM MESECU

– Nisem cele dneve zasedena.
– Aeeeeemmmm, rahlo sem skos malo zmatrana in se mi ne da socializirat.
– Katastrofa glede hrane. V šoli mi ne paše jest, samo kakšne torte mi grejo po glavi pa frutabelice, pa riževe čokolade. Cukr. Da nahranim svoje razburkane emocije. Jem izredno malo.
– Premišljujem, kako bom ležala med dopustom in delala nič.
– He he he. Moje razpoloženje niha. HUH! O tem se bo treba malo razpisati.

Torej. Prvi šiht je, priznajmo si, stresna stvar. Tut drugi pa tretji šiht. Vsi.
Najbolj stresno je to (pa ne velja to samo za šihte), ko prideš nekam med nove ljudi. Nikogar ne poznaš.
Počutiš se kot na prvi šolski dan.
Prisilna socializacija.
Smejanje.
Predstavljanje.
Prvi (izkrivljeni) vtisi.

Priznam, nisem najboljša v tem.
Ne znam vam natančno opisati tega občutka, ampak velikokrat sem v tem mesecu “lezla skupej”. A veste, kako se fizično to dogaja? Ko imaš filing, da boš padel skp. Malo ti je slabo, megla v glavi, ne moreš stat …
No, tudi mentalno lahko “lezeš skupej”. Megla v glavi. Ne veš, kaj bi naredil. Vsak tvoj gib in beseda se ti zdita smešna, butasta, nerodna. Ne veš, kaj bi rekel, kam bi se dal.
Že dolgo se nisem tako počutila. In malo sem se zaradi tega tudi pojokcala doma. Večkrat. Ampak to mine.
Potem pa je moje razpoloženje začelo nihati zaradi šihta samega. Rahla kriza identitete.

A to bom jz počela zdej 40 let?
A to je to?

In potem, ko prideš domov ves zjeban, siten, jezen, “nadrkan” če se lahko tako izrazim, in ko te nekdo vpraša “A uživaš? A ti je fajn? A je to to?” in (si) v bistvu sploh ne upaš odgovorit na to. A uživam? Ne vem?

In potem se počutiš še slabše.

No, pa se še malo posvetimo temu, a te ubogajo.

Prvi teden sem bila čisto iz sebe, ko sem doživela ta kaos. Seveda sem ta kaos umirjala z dretjem. Nisem vedela, da sem lahko tak zmaj. Potem sem bila čez en teden prehlajena.
Potem sem se malo manj drla. Potem je bilo en teden v redu. Potem sem bila spet prehlajena.

Ves ta čas sem seveda premišljevala, ali so moje vzgojne metode primerne? Normalne? Ali učinkujejo? Ali imam čudne froce?

(Ne upam kej preveč pisart o tem …. varstvo podatkov pa to, haha.)

A veš tisto, ko magistriraš in naj bi bil “kao” vesel. Ja, seveda sem se veselila naslednji dan priti v razred s 25 podivjanimi otroki, ki jih komajda ukrotim.

Priznam, malček mi je bilo žal, da sem magistrirala iz razrednega pouka. No, dobro, mogoče ne ravno žal … zdelo se mi je butasto, ker bi mogla v slogu proslaviti ta “vele” dogodek življenja, v resnici sem bila pa kar malo čudne volje. Ker sem vedela, kaj me naslednji dan čaka.

Mah, saj …. ni takoooo hudo. Samo problemi z disciplino so pa ogromni. Verjemite mi, da otrokom ves čas težim. Problem pa je, da jih to sploh ne gane.

Sploh, ko ti sedemletnik reče: “Ti nisi moj šef.”

P.S

3. Aja, tretjo točko bom pa spisala čez 39,5 let. Ker tiste 0,5 imam še v dobrem iz študentskih let. Če bodo upoštevali. HA HA.

P.S

Vsak dan spim 8 ur. Kaj pa to, a!