V tej objavi bom pisala o izzivih z učenci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo, če se lahko tako izrazim “neposebno šolo” in o učencih, ki nimajo posebnih potreb, ampak so po svoje tudi posebni.
Idejo sem dobila iz zadnje napisane objave Kdo je odgovoren za nevzgojene otroke?
Premišljevala sem, ali se nekateri učenci že rodijo “posebni” ali “posebni” postanejo zaradi vzgoje. V določenih primerih.
Pisala sem o ADHD-ju. Predstavljate si učenca, ki ne more biti “pet minut pri miru”, ki se sprehaja po razredu, govori “tja v en dan”, spušča neke glasove, se odgovarja, tepe druge, težko se zbere … No, ko prvič vidiš takšnega otroka, pomisliš: “Joj, kako je nevzgojen.”
Ker pa so učenca diagnosticirali z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, veš, da se za tem skriva nekaj drugega.
No, ali pa nekaj časa težko verjameš. Ali pa se potem še vedno sprašuješ, če je res nevzgojen. Morda, ker še nikoli nisi imel izkušenj s tem, morda, ker ne poznaš te motnje itd. In ker takšnega otroka v razredu bolj težko “obvladaš”, podvomiš v svoje sposobnosti ali pa morda podvomiš v njegovo vzgojo.
To objavo pišem, ker se mi zdi, da bi nekatere stvari lahko drugače funkcionirale v šoli.
Naj še najprej omenim, da o tej temi res težko pišem. Kar predstavljam si, da me bo zagotovo nekaj ljudi takoj obsojalo, da bom izpadla neprijazna, brez posluha za otroka, nerazumevajoča, nestrpna ipd. Sploh, ker delam v šoli. Halo? Tak človek bi pa mogel sprejemati vse, in takšne ali drugačne stvari sprejeti kot izziv.
Naj omenim, da nisem nestrpna. Zaradi mene, če bi imela v razredu učence brez rok, nog, tetraplegike, učence z Downovim sindromom, z avtizmom, z Aspergerjevim sindromim – skratka, bilokaj.
Problem nastane, ko je v razredu 24 otrok, od katerih ima en definirane posebne potrebe, za ostale, ki pa naj bi funkcionirali brez posebnih prilagoditev, se izkaže, da tudi potrebujejo določeno mero pozornosti.
Ugotovila, da se veliko ukvarjam s tistimi, ki imajo posebne potrebe, kot pa s tistimi, ki jih nimajo.
In kaj se potem zgodi?
Ostali, ki jim ne posvečam toliko pozornosti, si uberejo svojo pot.
Zdi se mi, da je imeti v razredu učenca s posebnimi potrebami, ki zahteva veliko naše energije in pozornosti, naporno delo. Sistem je v šoli narejen tako, da učence “ukalupaljamo”, da delajo točno tisto, kar jim rečemo, točno določeno časa, od njih pričakujemo, da se bodo vzorno vedli, da jih bo naše opozarjanje ganilo v dno duše, da bomo dosegli želene cilje ipd.
Učence v svojem bistvu pripravljamo na življenje. Tudi v prihodnosti bodo morali početi tisto, kar jim nekdo reče. Povsod bodo srečevali avtoritete. Povsod se bo od njih nekaj zahtevalo.
Otroci s posebnimi potrebami pa potrebujejo posebno nego. Z njimi moramo ravnati drugače kot pa z ostalimi učenci.
Primer: od učencev pričakujem, da sedijo pri miru, da me poslušajo, da ne motijo pouka. V resnici ga motijo. No, ne vsi. Zagotovo bo vsaj 20 % motenj v eni uri. To je normalno.
No, otrok z ADHD pa ne zmore ne-motiti pouka. To zanj ni motnja. Za učitelja in druge učence pa je. Učenec z ADHD pač takšen je. Kljub opozorilom, bo naslednji dan še vedno govoril naglas, se “zviral” po stolu, brcal z nogami itd. Pri njem ne boš dosegel 100 % pozornosti.
Okej, zdaj pa izvedi pouk še z drugimi 23 učenci, ki nimajo definiranih posebnih potreb.
Pozdravljeni v realnosti, vsak učenec je po svoje poseben.
Kakšna je situacija?
– X število učencev pri katerih se doma ločujejo/so že ločeni/partnerja imata probleme/ … In takim učencem se to pač pozna. Nekateri so preveč zadržani, drugih imajo slabši učni uspeh, tretji so ekstra konfliktni itd.
– Y število učencev, kjer doma niso deležni “pravilne” vzgoje. Vsaj predvidevamo tako. In takim učencem se to pač pozna. Verjetno mi ni treba nadaljevati.
– Z število učencev, ki imajo učne težave.
– Q število učencev, ki so nadarjeni.
– …
Seveda vse ni tako črno-belo. Obstajajo različne kombinacije učencev in veliko posledic, za katere morda nikoli ne bomo vedeli vzroka. Seveda obstajajo tudi učenci, ki nimajo težav. No, ali pa za katere mislimo, da jih nimajo.
In kakšni so odzivi učencev, ko enemu nekaj prilagodiš, drugemu pa ne?
“Zakaj pa on lahko dela drugače? “Zakaj pa zanjo ne veljajo enaka pravila?” “To ni feeeeeeeeeeeeeer!!!!”
In potem bi mi tukaj ljudje rekli: “UČENCE NAUČI STRPNOSTI. DA JE VSAK DRUGAČEN.”
Ja, ker se pa to da v nekaj tednih naučit. Ker imajo vsi učitelji vsak dan čas, da učence učijo strpnosti. Zgodbice, pesmice, pridige, pogovor, aktivnosti, igre … Ja, seveda se da naučit. VERJETNO JIH UČIJO O TEM.
Ampak doseči dobre rezultate … to traja.
Verjetno je v vsakem razredu nekdo, s katerim se je potrebno ukvarjati več časa. Pa ne mislim, da je to slabo.
Ampak, kaj pa ostali učenci?
Tudi oni si zaslužijo kvaliteten pouk, moj čas, pozornost, dobro voljo … To pa včasih izpuhti, še preden se učitelj posveti drugim učencem. Ker pri njih je pa to samoumevno, da bodo dobro delali in se z njimi ne bomo toliko ukvarjali.
Na koncu se zgodi to, da učencu, ki sem mu posvečala največ časa, začnem gledati čez prste. Ker enostavno drugače ne bi zmogla, če bi z vsakim atomom, molekulo, mitohondrijem, karkoliže, budno svetila nad njim.
Situacija je potem v razredu (včasih) takšna, kakršna je.
V primerih, kjer so problemi z motenjem pouka, je že eden takšen učenec dovolj, da cel razred povede v kaos. Mislim, nič šokantnega. Otrokom je všeč, če je nekdo “klovn”, ki jih zabava.
Pa še nekaj o “normalnih” in “posebnih šolah”.
Zadnjič sem na Instagramu objavila tole:
Rezultat ankete me je kar malce presenetil. Mislila sem, da bo več anketirancev izbralo odgovor “normalna šola”.
Za večino ljudi obstajata “normalna” šola in “posebna” šola. Sama sem včasih mislila, da gredo na posebno šolo invalidi in tisti, ki imajo hude težave z učenjem.
No, posebnih potreb je več vrst. Največkrat pomislimo na tiste, ki so gibalno ovirani.
Otroci s posebnimi potrebami so otroci z motnjami v duševnem razvoju, gluhi in naglušni otroci, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, dolgotrajno bolni otroci, otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in otroci z avtističnimi motnjami (vir).
Osnovna šola s prilagojenim program je po svoji definiciji šola, ki je namenjena otrokom s posebnimi potrebami, ki glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje ne morejo doseči izobrazbenega standarda po izobraževalnem programu osnovnošolskega izobraževanja. (vir)
Čeprav imajo učenci posebne potrebe, vsi ne gredo na “posebne” šole. Učenec obiskuje “navadno” osnovno šolo. Pouk pa mu prilagodimo glede na njegove potrebe.
Verjetno bi me kdo na tej točki, vprašal: “Kaj pa, če bi ti imela otroka s posebnimi potrebami?”
Predstavljajte si, da ima učenec (če sem že pisala o tem) ADHD. In nadpovprečen učni uspeh. Kam bi ga vpisali?
Velikokrat imajo učenci s posebnimi potrebami v razredu spremljevalca. Največkrat so to učenci, ki so gibalno ovirani.
Kaj pa za vse ostale?
Pač, okej, itak, da učitelj ni sam pri tem. Svetujejo/pomagajo mu drugi učitelji, šolski psiholog/defektolog, učencu pripada dodatna pomoč itd. Ampak v razredu pa poleg učitelja ni nikogar, ki bi se ukvarjal s tistim učencem.
Spremljevalci bi morali biti za vse, ki imajo posebne potrebe.
(Med “guglanjem” za ta objavo, sem našla tole. Da ne bomo samo o ADHD-ju.)
In zakaj ne obstaja več spremljevalcev?
Predvidevam, da ni denarja.
P.S.:
Upam, da ne izgleda, kot da sem proti temu, da bi imeli raznolike razrede. No, saj v svojem bistvu itak so. Za “normalno” vodenje pouka, pa so večja odstopanja izziv za učitelje. In ko so nekateri izzivi preveč težki, postanejo breme.
In potem greš jamrat na svoj blog.
😀
