Božič – praznik potrošništva?

Veseli december – čas kuhančkov, domačih piškotov, kupovanja daril, okraševanja smrečic, prepevanja prazničnih pesmi in pričakovanja obletnice rojstva Jezusa.

Jap, nalašč sem dala rojstvo na konec povedi. Ker verjetno za veliko ljudi to ni najpomembnejša stvar veselega decembra. Ne vem, ali bi morala biti? Mar ni božič v svojem bistvu tradicionalni krščanski praznik? Ali ga potem “nekristjani” ne bi smeli praznovati?

“Danes Božič ni več samo krščanski praznik, saj le še malokdo praznuje Božič v njegovi prvotni duhovni razsežnosti, kjub vsemu pa lahko v tem obdobju občutimo toplino. Vsaka družina, ne glede na to, če je verna ali ne, praznuje Božič, saj je ena od redkih priložnosti, da se družina zbere in deli trenutke, ki jih drugače ne bi. ”

(vir)

 

Kaj je sploh “fora” tega decembra?

Sej vem, no. To, da se ljudje dobijo in v miru preživijo nekaj uric. Po šihtu grejo v trgovino po zadnjih nakupih, doma jejo slastno večerjo, si izmenjajo darila, otroci se igrajo pred kaminčkom, pogledajo kakšen film,  družina se zbere ob soju sveč, igrajo namizne igre, pojejo praznične pesmi,  morda gredo k polnočnici in se potem vsi zadovoljni odpravijo spat.

Kako filmsko!

Kako naj bi preživeli ta velepomemben dan?

“Naj bo tako, kot si sami želimo.
To, da je soseda spekla pet vrst keksov, ti pa samo ene, cimetove rolice, pa še te so se ponesrečile…. to ne pomeni, da delaš kaj narobe. To, da eni med prazniki obiščejo celo rodoslovno drevo, ti pa sam ležiš doma v tišini in ne delaš nič, tudi s tem ni nič narobe. To, na kak način kdo preživi praznike, je čisto njegova stvar. In noben način ni manj ali bolj pravi. Noben ni napačen. Napačen je samo tisti, zaradi katerega ste pod stresom; tisti, pri katerem se počutite odsotno in ne pris(o)tno. Zato si naredite tak božič, ki bo razveslil vas.”

(vir)

 

Naj povem, da zadnjih nekaj let čutim pritisk, da moram na božič nekaj posebnega početi. Na socialnih omrežjih sem itak gledala prizore, kjer se zbere vsa družina, tete, strici, sestrične, dojenčki, pradedki, ki se gnetejo ob prepolni mizi dobrot.

Jaz pa doma z mami (brez kakršnikoli sestričen v tretjem kolenu) jem pohanga pšanca in francosko.

Potem sem se malce zamislila. Halo? Kdo mi narekuje, kako, kje in s kom, naj praznujem božič?

Uff, kakšna drama je bila šele za novo leto. Vedno me je skrbelo, ali bom ostala doma. Ker to je pa za mladega človeka najhujše na svetu. Ljudje so se že konec septembra zgovarjali, kje bodo preživeli novo leto.

A veste, kaj mi je najbolj absurdno. Da me do danes 23. 12., še nihče ni vprašal, kje bom 31.12. Huh!

Mogoče bom pa res sama ostala doma? Pha:

 

Iz teorije v prakso – pred dobrimi tremi tedni sem na Instagramu izvedla anketo glede veselega decembra.

(Kot vidite, me je ta tema izredno ganila.)

Prvo vprašanje se je glasilo: Se vam zdi, da se božična evforija začne prezgodaj?

 

V mislih sem imela polne police dekoracij konec oktobra in prižig lučk ter okrašene smrečice konec novembra. Iskreno povedano, sem mislila, da bo več ljudi izbralo levi odgovor. Pač, okej, razumem, da bi ljudje čimprej radi odgnali temo in se poveselili v teh mrzlih zimskih dneh.

AMPAK, HALO!

Zakaj ni “veseli” samo zadnji teden v decembru? Zakaj se božiča in novega leta veselimo že cel mesec?

ZATO, DA ZAPRAVLJAMO DENAR. ZATO, DA NEKDO SLUŽI.

Če bo mesto prej okrašeno, bodo prej prišli ljudje, ki si bodo prej privoščili kakšnega kuhančka. Če bodo police prej založene s stvarmi, jih bodo ljudje prej kupili intakonaprej.

Oh, kako sem grozna. Ljudem ne privoščim veseljačenja!

 

Naslednje vprašanje se je glasilo: “Kdaj postavite smrečico?”

S tem vprašanjem sem želela raziskati, kdaj ljudje dovolijo božični evforiji prestopiti hišni prag.

 

Ob odgovorih sem bila presenečena. Sem mislila, da ljudje bolj zgodaj postavljajo smrečice/jelkice/knjige, WC rolice, epruvete, prekle od fižola ali karkoli drugega, kar se da spraviti v obliko, podobno dreveščku.

Naslednje vprašanje se je glasilo: “Koliko zapravite za darila?”

 

 

Navedeni zneski me niso tako presenetili. No, mogoče tisti nad 100 €. Sama porabim okoli 50 €.
Mogoče bi lahko vprašala še, komu vse namenijo darila. Jaz imam že nekaj časa ustaljen “krog” ljudi, za katere pripravim darilo. Če pa se zraven še najde kakšen dodaten človek, pa dobi samo piškote. Ne bom zapravila še več denarja.

Hec. 😀

Pa vendar. Na koncu bi lahko kupili stvari za ves svet. Za prijatelje, sorodnike, sodelavce, otroke sodelavcev, hišne ljubljenčke, morda še kaj za sosedovega ščeneta??

Zadnje vprašanje se je glasilo: “Kateri izmed dobrih mož ste vi?”

Ko sem pogledala zgornje rezultate, sem najprej pomislila: “Oh, kakšni potrošniki! Pff.”

V resnici pa bi bila lahko pri D odgovoru številka 12. Ja, tudi jaz sem kombinacija dveh – Miklavža in Božička. No, sicer ne maram reči, da dam darilo za Božička, ampak pač, tko … za božič. (KER NE MARAM BOŽIČKA, OBVIJESLI.) Za Miklavža darilo dam le doma, za božič pa je spekter obdarovanja širši.

 

Mogoče se zdaj to vse bere, kot da sem res neka “hejterka” prazničnega vzdušja. Iskreno povedano, v praznično vzdušje “padem” šele po 20. decembru. Letos sem se s tem vzdušjem mogla posiliti že konec novembra, ko smo z učenci izdelovali voščilnice. Da pa je bila stvar še bolj zabavna, sem nas indoktrinirala z božično glasbo.
Aja, ko smo že pri tem … da ne začnem pisati še o božičnih filmih. Mislim, halo? Kako lahko obstaja cela množica filmov, serij,  namenjenih za en dan v letu? (Če morda še niste in imate to možnost – poglejte si program DIVA, kjer že en mesec predvajajo tovrstne filme. Oglejte si dva filma in mi povejte, kako se bo končalo naslednjih 20 filmov.) Zakaj ne obstaja kopica filmov o veliki noči?
Ob vseh teh materialnih stvareh človek pač pozabi na bistvo tega praznika. Večkrat imam občutek, da moram biti vsak dan vesela, skoraj evforična, ko postavljam smrečico, speči 5 vrst različnih piškotov, premišljevati in skrbno izbrati personalizirana darilca za ljudi, jesti ekstravagantno božično večerjo/zajtrk, neobremenjeno gledati božične filme (oprostite, res mi ne gre v glavo, kako lahko hkrati pada sneg in sije sonce v filmu) in se zbuditi na zasneženo božično jutro. Malce pretiravam, ampak, saj veste, kaj mislim, a ne?!?!?

P.S.:
– Spekla sem eno vrsto piškotov. Trajalo je 5 ur.
– Ogledala sem si štiri božične filme na DIVI. (Za raziskovalne namene, seveda.)