Med priročnike za samopomoč štejem knjige za osebnostno in duhovno rast. V njih lahko beremo o tem, kako bolje živeti. Kako se imeti rad, biti srečnejši, mirnejši, vzeti življenje v svoje roke, preboleti bivšega, spoznati zakone privlačnosti, usvojiti nove navade ipd.
New age?
Tovrstni priročniki menda sodijo v “new age” gibanje. To vključuje gibanje zahodne duhovnosti, ki izhaja iz vzhodne in zahodne metafizične tradicije (?). Knjige tega žanra združujejo duhovnost in znanost.
Prilagam nekaj linkov najbolj znanih/branih priročnikov, da si boste lažje predstavljali, kakšne knjige sodijo v to kategorijo (če tega slučajno še ne veste).
1. Eckhart Tolle – Zdaj!
2. Louise L. Hay – Življenje je tvoje
4. Stephen R. Covey – Sedem navad zelo uspešnih ljudi
5. Wayne Dyer – Življenje kot igra
Kdo bere tovrstne priročnike?
Mogoče tisti, ki se jim je v življenju malce zapletlo, so se izgubili, doživeli nekaj pretresljivega ali pa so zgolj radovedni.
No, jaz sem svoj prvi priročnik prebrala pri šestnajstih. Spomnim se še trenutka, ko sem zatavala do knjižnih polic, kjer je pisalo “poljudna psihologija”. No, od takrat dalje sem bila uročena. (Prebrala sem že ogromno takih knjig.)
Naslov te knjige ste lahko že prebrali v zgornjih vrsticah. To je bila Skrivnost! Če se ne motim, je ravno takrat izšla v Sloveniji in bila ena izmed najbolj branih knjig. Ta knjiga je bila napisana na podlagi istoimenskega filma.
V Skrivnosti so opisani zakoni privlačnosti. Kar mislimo, to privlačimo. Sami ustvarjamo svoja življenja. S tem zakonom lahko v svoje življenje privlačimo ljubezen, zdravje, denar, službo … skratka, vse kar si poželite! Ne bi preveč o tem pisarila, lahko si sami poguglate.
Pri šestnajstih letih še nisem toliko dvomila o stvareh, zato sem skrivnostno znanje kar požirala in tudi pridno vadila. Ha! Pisala sem si stvari, ki sem si jih želela, jih risala, si predstavljala in pretvarjala, da jih že imam, si izmišljevala neke afirmacije, pozitivno mislila ipd.
Spomnim se, da se mi je to takrat zdelo malo preveč ameriško in napihnjeno. Kot da se uresniči vse, kar si želiš. Mislim, itak, da sem vedela, da se ne. Ampak, hej! Če dvomiš, se ne uresniči. Najmanjše stvari, ki se menda začnejo dogajati, ko malo “povadiš” ta zakon so, da naletiš na več zelenih luči na semaforjih, hitreje najdeš prosto parkirno mesto, privarčuješ denar …
V glavnem, moram priznati, da so nekatere stvari res delovale. Ker pač nisem ekstra discipliniran človek in ker se stvari, ki sem si jih res želela, niso izpolnile, sem te zakone kmalu opustila.
Interes za tovrstne priročnike pa s tem ni usahnil. Pač mi je bilo zanimivo. Mogoče zato, ker je imela mati doma na polički že mini zbirko takih knjig. Ja, ena izmed njih je bila tudi Življenje je tvoje.
Louise Hay naj bi bila “kao” začetnica pozitivne psihologije. Pač njene knjige so bile najbolj popularne. Za mojo rahlo pesimistično dušo so bile njene besede rahlo “preveč.” Ha. Pač, zdelo se mi je, da se s temi pozitivnimi afirmaciji in delajmo se, da je vse v redu, posiljujem.
Potem se spomnim, da sem posegla tudi po priročniku Zdaj! Brala sem o tem, kako pomemben je trenutek, ki ga doživljamo. Vse lepo in prav. Ampak po prebrani knjigi (ki niti ni tako lahka za razumet) sem dobila čuden občutek. Kot da preteklost in prihodnost sploh nista pomembni, da ni nobena stvar slaba ali dobra, ampak samo “je.” Ker menda mi določimo predznak neki zadevi. Ker si mi nekaj razlagamo na določen način. Ker smrt menda ni dobra, ne slaba. Mislim, halo? To enostavno nisem mogla prebaviti.
Ali priročniki za samopomoč sploh pomagajo?
Glede na to, da jih “prebiram” že skorajda 10 let? Da imam še vedno težave?
No, itak, da pač nikoli ne nehamo osebnostno rasti in potemtakem lahko tovrstne knjige prebiramo celo življenje. Ampak, dejansko. Ali pomagajo?
Ali mi je Skrivnost pomagala? Ja, za nekaj tednov.
Ali mi je pozitivna psihologija pomagala? Ja, za nekaj dni.
Branje teh priročnikov te malo pomiri. Za nekaj časa. Potem ga moraš spet vzeti v roke. In to lahko počneš do konca življenja. Knjige postanejo kot droga.
Fino je, ko prebereš in vidiš, da očitno nimaš edini na svetu težave. Da obstaja rešitev zanje. Ampak za to rešitev moraš nekaj narediti.
Morda je branje včasih pobeg pred resničnostjo. Bereš, bereš, bereš, si ponavljaš neke afirmacije, si predstavljaš, kako je vse “v redu”, ali kako bo, se morda to spomniš tudi čez dan, se trudiš, da bi bilo bolje …. Ampak teh besed na dolgi rok ne ponotranjiš.
Priznam, da so mi bile takšne knjige dolgo časa v uteho. Malo sem se slabo počutila, potem malo prebrala, naredila nekaj na tem … in čez nekaj časa, voila, spet isto. Besede v knjigah so me potolažile in odvrnile od mojih resničnih problemov. Pač, ne moreš se na podlagi 200 strani priročnika pretvarjati, da je vse “v redu” in da nobena stvari ni sama po sebi slaba. Se mi zdi, da so stvari kompleksnejše.
Knjige za samopomoč so lahko čudovito orodje, ampak ne bodo pozdravile depresije, ti pomagale preboleti bivšega, shujšati za 20 kg, dobiti sanjsko službo, najti princa na belem konju, odplačati kredit in srečno živeti do konca svojih dni.
Knjige za samopomoč odsvetujem vsem, ki resnično potrebujejo pomoč. Ker takrat nisi dojemljiv za nasvete na papirju. Morda ti res malce odleže, ampak čez čas boš potonil še globlje.
Kaj pa zdaj?
Vsem, ki knjige ne zadostujejo, predlagam, da si poiščejo strokovno pomoč. Ali pa poskusijo ločiti “zrnje od plev” in poiščejo kakšno zares kvalitetno knjigo.
Kako najti takšno knjigo?
– Problem pri kategoriji “poljudna psihologija” je to, da to čtivo pišejo ljudje, ki niso nujno izobraženi v tej smeri. Pač niso diplomirali iz psihologije, psihoterapije oz. karkoli podobnega. Morda so prebrali nekaj takšnih knjig, doživeli travmatično izkušnjo in še sami napisali knjigo. No, ne rečem, da takšne knjige niso kredibilne. Morda nas tudi v vsakdanjem življenju lahko nekdo, ki je doživel podobno stvar kot mi, bolje razume kot kakršenkoli psiholog. Pa vendar. Malo se je treba pozanimati, kdo je avtor te knjige in kakšen je njegov življenjepis.
– V nekaterih knjigah avtorji zgolj pišejo o stvareh. Na koncu ne izveš nič oprijemljivega, s čimer bi lahko operiral v praksi. Dobro je, če priročniki vsebujejo praktične vaje/delovne liste.
– Dobro je tudi vedeti, ali nasveti v knjigi temeljijo na že znanih raziskavah/programih.
– Ne brat več knjig naenkrat ali pa eno za drugo. Najbolje je, če si izbereš eno, ki te zares pritegne, jo večkrat prebereš in “vadiš” stvari, ki si jih prebral.
In?
Naj povem, da sem sama prenehala z “obsedenim” branjem teh priročnikov, kadar se mi kaj zalomi. Izbrala sem si eno knjigo, ki jo berem in se odločila, da po drugih ne bom posegala. Na koncu človek misli, da veliko ve in razume, v praksi pa še vedno rabi “pomoč”. Sploh pa sem se oddaljila od takšnih, ki mi ponujajo neke poduhovljene nasvete in se raje zatekam k stvarnim informacijam.
