Zakaj v karanteni nisem pekla kruha, naredila generalke in se naučila novega jezika?

V resnici sem pekla kruh (trikrat). Samo rabila sem dramatičen naslov. :D.

Ne da se mi več pogovarjat o tem, kako se zamesi kruh, kakšno razmerje moke pride v testo, kako pečeš, kaj pečeš, kako se naredi bešamel, kje je zmanjkalo mascarpone-ta, koliko sladic sem spekla ta teden, v katerih kotih še tiči prah, katera je najboljša serija, katero čistilo je najboljše za WC školjko, koliko minut sem telovadila danes …

Verjetno ste dojeli, kaj mislim. Vsesplošno preživljanje prostega časa, ki se ga je kar naenkrat (za nekatere) nabralo. Uh, dejmo trenutno stanje popolnoma izkoristit. Če smo že doma zaklenjeni, naj vsaj kaj pametnega počnemo. Kakšna groza, če bi slučajno “preveč” ležali oz. počeli nič!

Naj povem, da prve dni nisem čisto nič pametnega počela (razen kaj postorila za šolo). Peka kruha se mi je v karanteni zazdela tako klišejska. Kot da je naenkrat tako težko stopit do štacune. Joj, kvas, kvas, kvas!

No, jaz sem v življenju pred karanteno kruh lepo dala v zamrzovalnik. Najbolje, da grem vsak dan po kruh. A mislite, da se mi da? Nabaviš več štruc in jih daš na hladno. Voila! Žal imam doma zelo mini zamrzovalnik, tako da je obisk trgovine še vedno dokaj pogost.
Razumem, da v tem času ni najpametneje hoditi v štacune. Seveda. Kakopak.
Ampak, človeštvo je izumilo zamrzovalnik. Poslužujmo se ga!

No, popustila sem pritiskom peke kruha. Sej, a veste, če nihče izmed meni poznanih ljudi ne bi pekel kruha, se ga tudi jaz ne bi lotila. Ker pa sem v nekaterih pogledih še vedno ovca, sem to storila. Sicer omenjena peka kruha ni bila prav nič kaj tradicionalna. Recept ni vseboval gnetenja testa, klofanja, čakanja in dvakratnega vzhajanja. Dejansko je bila priprava kruha lažja, kot pa priprava testa za pico. Prisežem.

No, se mi zdi, da ne bom več pekla lastnega kruha.  (Čeprav priznam, da se mi je zadnje čase res zaostril okus glede kruha. Pač, veliko kruha obstaja v trgovinah, ki ni dober. Joj, staram se.)

Ljudje so poleg peke kruha totalno navalili na gledanje serij. Pomislila sem – če mi daš pet let karantene, ne vem, a bi si pogledala kakšno. Pač. Nisem serija-girl. Zapravila bi preveč časa. (Oh, kakšne besede. Raje ne izdam, koliko ur dnevne aktivnosti mi kažejo podatki na Instagramu.) Pa še tak softič sem za filme. Ne sme bit preveč grozen, če ne ga kar malce prevrtim naprej. Potem ne sme bit preveč dolgočasen, dolg, romantičen, plitek, ne preveč filozofski, depresiven, ameriški … Oh!

Generalno čiščenje stanovanja? Hm. Čiščenje sobe izvajam vsak tretji dan, ko poberem stvari iz tal, da si slučajno ne zlomim noge. Hec.
Delala sem čistko malo pred karanteno, in sicer sem iz omar zvlekla ven vse, kar se mi je zdelo neuporabnega in to nametala v vreče. Te vreče so zdaj na tleh. V sobi.
Imam namreč še veliko tovrstnih stvari za pometat ven iz predalov, ampak trenutno ne morem čisto nič narediti z njimi. Razen to, da bi jih lahko posortirala. Da bodo ljudje na komunali bolj veseli. (Če še niste bili tam – ful je hudo. Imajo milijon kontejnerjev in finofajn je, če pred prihodom na komunalo ustrezno razvrstiš odpadke.)

Učenje tujega jezika? Malo za šalo malo za res. Naučila sem se uporabljati jezike aplikacij. Naložila sem si Tik Tok! Ne, sej ne. Začela sem uporabljat videochate na FB-ju! Pa Zoom! Padlet! Malo sem ponovila moje neznanje Adobe Premiera CCC! Utrdila sem stalkanje po Guglu. Zdaj stalkam, kaj delajo v OPB-ju po drugih šolah. HA HA.

In kakšno je počutje v karanteni? Sem doživela razsvetljenje? Je bil kruh dober?
(A veste, da sem si rekla, da ne bom nič pisala glede te karantene in virusa na blog, ampak tole je res moje doživljanje teh časov in v bistvu nima neke veze s samim virusom in morebitnim amaterskim pametovanjem.)

Najprej sem mislila, da so to neke slabe sanje, ko smo se tisti petek v marcu poslavljali od učencev in jim zaželeli, da naj ostanejo zdravi.

Kar nekaj dni sem imela dejansko slabe sanje. Zbujala sem se sredi noči in vedno se mi je nekaj bledlo od tega virusa.

Za nameček sem še “zbolela” tik preden smo dodobra zajadrali v karanteno. Pač, prvo leto v šoli si večkrat bolan. Mislim, jaz sem že na splošno večkrat, zdaj sem pa še večkrat na kubik. Itak, da me je zagrabila panika.

Aja, naj povem, da sem bolna približno enkrat na mesec. Mislim, pač prehlajena. Samo sem tako močno prehlajena, da težko žvim. Pač, lije mi iz nosa in oči! Pa švasa po grlu. No, zdaj po skoraj mesecu karantene nisem nič bolna (potrkajmo po lesu). Prehlad torej staknem v šoli!
IN NE ZARADI TEGA, KER JEM PREMALO SADJA IN KER SEM SUHA IN KER NIMAM MANDLJEV.
Aja, pa še potrdila sem svojo hipotezo, da prepih povzroča prehlad.

V glavnem, tekom dni sem doživljala različne občutke. Od rahlega veselja, da imam zdaj na voljo ogromno časa in lahko počnem karkoli hočem v radiusu 500 m od bajte, moralcev, da imam premalo dela za šolo, rahle zblaznelosti, ker se mi ne da nekaj produktivnega početi, do analiziranja resnosti situacije glede učenja za strokovni izpit.

A veste, ko kakšen človek reče drugemu: “You are my everything.”

No, in kaj je ta človek brez tistega človeka. “Nothing?”

Premišljevala sem, kdo sploh sem, če ne hodim v službo na ne-daljavo, se ne družim z ljudmi, ne grem nikamor in nič kaj takšnega ne počnem.

A sem zdaj doma ena nothingness spužva?

Ker iskreno rečeno, včasih se res tako počutim.

Ja, manjka mi delo. Uou! Kakšno priznanje. Manjka mi izziv z ljudmi. Mislim, pa saj je izziv tudi na stolu pred računalnikom. Izziv za moj križ. HE HE.
(Ja, OK, vem, da bi bilo drugače, če bi bila razredničarka in bi pripravljala več snovi.)

Samo izzivi na daljavo so drugačni, kot pa tisti v živo. Tko. Počutiš se ločeno od ostalih.

Ali bom zdaj spet prišla do ugotovitve (kakor v objavi o solo potovanju na Madžarsko), da ljudje potrebujemo druge ljudi, zato da smo skupaj ljudje?

Mah, v resnici toliko pa spet ne pogrešam drugih. Dejansko smo še več na vezi, kakor prej. Mogoče, ker sem v enem takem karantenskem mehurčku in se me določene stvari sploh ne morejo dotakniti.

Morda so krivi menstrualni hormoni, PMS pa to, ovulacija pa to, ali pač jaz doživljam te čase na tak način. Raznolik. Malo mešano na žaru. Kakšen fajn debel čevap vmes dobiš, potem pa naletiš na pekoč ajvar.

 

————————————————————————————————————————————-

 

P.S. 1: A bi kdo recept za tist kruh? 😀

P.S. 2: #Ostajam doma. #Ostajam posušen čevap. Nisem se zredila v tem enem mesecu.

P.S. 3: Sem hotla dat kakšen qurantine meme za naslovnico te objave, pa sem že vse stokrat pregledala (ker imam pač čas) in mi niso več smešni.

P.S. 4: Ta objava ni jamranje o tem, da ne počnem produktivnih stvari. Nekateri zelo garajo v teh časih. Ta objava je le moje (na kratko) opisano doživljanje karantene.

 

 

 

2 thoughts on “Zakaj v karanteni nisem pekla kruha, naredila generalke in se naučila novega jezika?

Leave a Reply to Tuhtarije Cancel reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.