Ne najdem besed, ki bi opisale moj odnos do nasprotnega spola, zmenkov, zvez in ostalih romantičnih zadev. Enkrat si sebe predstavljam samsko, s tremi psi in banjico sladoleda v roki, drugič gradim gradove v oblakih in sanjarim, kako bova skupaj s princem na belem konju preskakovala mavrične loke na nebu, tretjič stojim z gromozanskim plakatom v rokah, kjer je s krvjo napisano “vsi tipi so prasci”, četrtič se samozavestno (že v 105.) prijavim na Tinder, petič spet analiziram enostavčne povedi, emojije in zapoznele odgovore, šestič pa pišem to objavo.
V zadnjem času se mi ni zgodilo nič kaj presenetljivega in pretresljivega na ljubezenskem področju. Večkrat sem že obupala nad tem, da bom nekoč spoznala nekoga, ki bo ustrezal vsem mojim norim kriterijem, se valjala v blatu samopomilovanja, kjer sem si mislila, da “jaz sem pa res prikrajšana za tisoč in eno stvar, ki bi jo lahko počela z nekom”, večkrat prerasla fazo “vsi imajo nekoga, jaz pa ne”, se privajala dejstva, da “grem lahko kar v samostan”, in da bo tista knjiga v PDF-ju z naslovom Skrivnosti Kamasutre, ki sem jo nekoč našla na internetu pri petnajstih letih, ostala le za lasten arhiv. (Ha, ha.)
Navadila sem se, da vse zgornje naštete stvari tekom časa in različnih okoliščin večkrat preplavijo mojo glavo. Tako kot se včasih zjutraj zbudiš totalno uničen, morda poln energije, melanholičen ali pa ti je vseeno, če je ponedeljek ali petek, tak je tudi moj odnos do nasprotnega spola, zmenkov, zvez in ostalih romantičnih zadev.
Včasih sem navdušena, drugič obupana, tretjič pa mi je vseeno.
Kaj naj storim?
Dragi fantje, desci, tipčki, momci, pridite in me uničite.
Si “control freak”? Piši mi!
Ali rad “seenaš”? Piši mi!
Ali ne veš, kaj bi sam s seboj? Piši mi!!!!!!
Ne moreš preboleti bivše? Sem ji celo podobna? Ti delujem “intriguing”, “intimidating”? Rabiš še en “žirk” iz mamine dojke? Bi rad izživel svoje seksualne fantazije? Se zadrogiral v dvoje? Imel tri otroke v roku dveh let? Potrebuješ gospodinjo? Vrtnarko? Slaščičarko? Psihoterapevtko? Imaš preveč časa v življenju?
Ja, sprejemam prijave. Svoje prošnje mi pošljite na e-naslov, ki ga lahko najdete v zgornjem levem zavihku tega bloga.
A veste kaj?
Vse prošnje bom natisnila, zmečkala, vrgla v koš, zažgala na kresnem ognju, polila z bencinom ob polni luni, potisnila v kljun golobici, da jih poje, prebavi, izbljuva ali pa kar poserje na vaš avto.
Kaj pomaga? Kakšen je recept?
Večkrat sem si mislila, “oh, še enega debilčka si privlačila v življenje”, “joj, res nimaš sreče”, “napiši seznam lastnosti, ki si jih želiš, da jih tisti nekdo ima”, “meditiraj,” “pošlji svoje želje v kvantno vesolje”, “natisni sliko vajine sanjske hiške”, “naredi prostor v omari za njegova oblačila”.
(Malce pretiravam.)
Ne rabiš tega. Ne rabiš si bolj želeti, verjeti, sanjati, pisati seznamov, se tolči po glavi, zakaj nikoli ne najdeš nikogar, brati tisoč in enih zapisov, kako ga osvojiti, preboleti, kaj napisati, kaj misliti, odmisliti, kako živeti svoje življenje v polnosti, pozabiti na vse, zato, da bo za dežjem posijala mavrica. Zato, da bo po xyz neuspelih zvezah prišel tvoj popolni princ v svoji nepopolnosti in ti pokazal, da je bilo tvoje življenje prej klavrno, da si njega res zaslužiš in da si pretrpela dovolj.
Ne! Nikogar si ne potrebuješ zaslužiti. Služi tisti, ki nekaj dela, počne ali gara.
“Ja, ampak, vedno smo lahko boljši in privlačimo nekoga boljšega v svoje življenje. Lahko delamo na sebi. Izkoristimo čas samskosti.”
Predrago opevano kvantno vesolje, nadzemeljska fizika privlačnosti, grški bogovi, “dejting” coachi, Cosmopolitan zapisi, knjige za osebnostno rast, Perseni, Baldrijanove kapljice, sto očenašov in zdravamarij, ti ne bodo na dolgi rok mogli pomagati, te pomiriti, ozdraviti srčnih bolečin, kupiti ali priklicati nekoga, za katerim ne boš jokala.
Po več letih raziskovanja, branja, sekiranja in tuhtanja, sem ugotovila, da recept ne obstaja.
Nobena čudežna “rcnija,” bodrilen nasvet prijateljice ali golo zaupanje v vesolje, te ne bodo na hitro in za vselej odrešili ljubezenskih težav.
Preveč sem se opirala na zunanja pomagala in začela skoraj verjeti, da si morda pa ne zaslužim nekoga, ki bo “v redu”. Mislila sem, da moram biti čim boljša oseba, čim več stvari “pošlihtat”, se manj sekirat in biti bolj optimistična.
Ja, okej, strinjam se, da si pač lahko boljši, kot si bil včeraj.
Ampak jaz ne rabim svoje osebnosti, razmišljanja, delovanja in kriterijev obrnit na glavo, zato, da bo nekdo prišel v moje življenje.
Nauči se reči ne!?
“Oh, še enga debilčka si spoznala”.
V redu. Lahko, da bom spoznala še sto debilčkov, ljudi, ki ne vejo, kaj bi sami s seboj, ampak to ne pomeni, da sem jaz slaba oseba. Da se nisem popravila, kaj naučila iz preteklih odnosov in verjela, da se vse zgodi z namenom.
Vedno, ko sem t.i. debilčka odslovila še ob “pravem času”, preden bi še bolj zabredla v živo blato, sem si mislila, da naslednjič bom pa pozornejša na rdeče zastavice, bila samozavestnejša in takoj reagirala.
Žal smo na koncu vsi ljudje, krvavi pod kožo, z neuresničenimi željami, vsakodnevnimi problemi, s kopico hormonov, ki lahko nenadzorovano podivjajo in zameglijo tvoj razum, da pozabiš na vse, kar si se nekoč naučil.
Zdaj pa te vabim, da si še enkrat prebereš začetni odlomek v tem zapisu.
V redu je, če si enkrat samski, drugič zasanjan, tretjič ra*pizden do neba, četrtič poln upanja in petič ne moreš zaspati.
Za “šestič” sem napisala to objavo. Da se opomnim, da ne morem imeti “vse pošlihtano”, biti pripravljena na princa, odrešitev in delovati po preprosti formuli “xyz zmenkov = ∞ izpolnjujoča zveza”. Da se opomnim, da bom kljub prejšnjim samozavestnim “ne-jem” debilčkom, se spet kdaj ujela v lastno nemoč in analizirala enostavčne povedi.
V redu je.
P.S.: A komu pošljem tisto PDF verzijo kamasutre? Ha, ha.
