Jakob se je zadnje dni v maju učil za maturo. Večino časa je preživel za svojo pisalno mizo, zakopan v zvezke in učbenike. Kadar je potreboval kanček mentalnega oddiha, je pokukal skozi okno in svoj pogled utapljal v košatih cvetočih grmih, lončnicah na oknu in majhnih zelenih stebelcih, ki so se šele dodobra povzpeli iz zemlje. Pozorno je opazoval vse te rastline, za katere ni vedel imena.
Njegova 20 let starejša soseda je dobro skrbela zanje. Poznal jo je že od otroštva. Včasih je bila njegova varuška. Vedno mu je govorila, da ima tako lepe modre oči kot angelček. Rože ga niso kaj prida zanimale, a Cveta, soseda, si jih je ogledovala na tak način, da bi se hotel preleviti v tisto vzpenjalko, ali bog si ga vedi kaj, in se nasloniti na njene roke, ko bi iz njega obirala osušene liste.
Kadar se mu je zatikalo pri odvodih, je njegov pogled večkrat ušel na sosedin vrt. Najbolj so ga zanimala zelišča. Ta so zahtevala talno obdelavo, med katero si se lahko zastrmel v Cvetino obličje.
Ah, te odvodi, gabijo se mi, pa še celo geometrijo moram predelati, si je mislil. Malo si moram popestriti te dni. Kaj, pa če bi jo ogovoril? Ah, to je butasto. Kaj pa, če bo pomislila, da imam kakšne skrite namene? Pa saj imam lepe modre oči. Rekel bom, da me zanimajo rože. In da pišem maturo iz biologije. Sicer je ne, ampak no, hmm. Jakob je nekaj časa premleval in predvideval izid vseh možnih situacij. Sklenil je, da jo bo ogovoril, če naredi maturo. To ga bo motiviralo.
Naslednje jutro, ko je začenjal z geometrijo, je pogled spet usmeril v vrt. Danes ima na sebi isto majico kot včeraj, je pomislil. Roza, z naramnicami. Čudovita je. Zaradi nje se ne morem učiti. Koliko časa je še do zaključka mature? Joj! Ne morem čakati. Samo odlašal bom z učenjem in čakal dan D. Brezveze. Začel je skicirati kvadre, kocke in piramide na rob zvezka. Iz sanjarjenja ga je prebudil zvonec. Kaj? Ali je prišla Cveta? Joj, nisem si umil zob!
Jakob je pricapljal do vhodnih vrat in previdno odprl vrata. Poštar. Ah, ti šema, je pomislil.
»Suhadolnik?«
“Ja?”
»Priporočeno pismo za vas. Lahko tukaj podpišete?”
»Mhm«.
“Ali morda veste, kje imajo Božičevi vhod? Nisem našel nabiralnika. Danes sem prvič v službi. Oprostite, ker to sprašujem, ampak res se mi mudi naprej.”
Jakobu se je srčni utrip povišal.
»Ja, hm, gospa Cveta ima vrata, tista, no, pač, na laser, nekaj modernega, morate nek gumb pritisnit, pa potem se nekako odprejo, ne vem, prej sem jo videl, da je na vrtu, neko grmovje je rezala.”
Jakob je postal popolnoma rdeč v obraz. Le kaj si bo poštar mislil? Saj ga sploh ne zanima, kaj počne. Zagotovo mu bo takoj jasno, da jo je opazoval.
»Aha, ja, dobro, kje pa lahko pridem do tistih vrat, kam pozvonim?”
»Lahko ji jaz dam. Sem doma, učim se maturo, ona pa gre v službo ob dveh.” Poštar se je nekoliko zamislil. »Ja, no, veste, ne smem tega početi, ne morem vam dati pisma. To ni po pravilih. Malce se mi že mudi naprej, tako da, lahko bi naredil izjemo, ampak samo danes. Saj vam verjamem.”
Jakob se je malo našopiril, stopil bolj pokončno, prekrižal roke in znižal glas.
»Ja, gospod poštar, seveda, lahko mi zaupate, saj sem že odrasel, poznam sosedo, pismo bo dobila še danes.”
»No, velja, nasvidenje. Pa še nekaj mladenič, to ostane med nama, a ne?”
“Ja, gospod seveda, srečno.”
Jakob je zaprl vhodna vrata in skočil v zrak. »Yes! Prihajam, moja vrtnarka.”
