ŠTUDENTKA ŠTEFKA
Sem Štefka in v šoli delam že vrsto let. Menda ne smem preveč jamrati, ker me bojo ljudje z nizkim inteligenčnim količnikom, katerih veleumne komentarje večinoma najdeš na strani 24. ur (najraje imajo članke o izgorelih učiteljih, ki bi radi višje plače), poslali delat za trak.
Za ta poklic sem se odločila, ker sem davnega leta mislila, da bom učence naučila marsičesa novega, polnila njihove vedoželjne glavice z znanjem, jih učila brati, pisati in računati, pripravljati na življenje, jim brati zgodbice, se z njimi pogovarjati o njihovih domačih živalih, najljubših igračah in družinskih pustolovščinah.
Moja predstava o popolni šoli se je po nekaj mesecih na Pedagoški fakulteti razblinila. Obrambni mehanizem mi je dopovedoval, da so ponoreli otroci v šolah takšni le v centru Ljubljane in da bodo na podeželju razredi zagotovo manj številčnejši.
Ko mi je enkrat sošolka na evalvaciji po mojem nastopu pri uri slovenščine rekla, da govorim preveč knjižno, sem jo udarila in rekla, da nima pojma. Ostale sošolke so mi zavzeto ploskale, profesorica me je nesla štuporamo in vzklikala: »Štefka, borka za pravice študentov!”
Zgornji odstavek so le moje sanje in prva poved (brez udarca) še vedno resnična in pozabljena travma.
Leta na fakulteti so hitro tekla mimo. Bila sem povprečna študentka. Sicer sem enkrat pogojno prišla v višji letnik, ker nisem vedela, zakaj pri hidrolizi največkrat namesto vode uporabljamo kalcijev in natrijev hidroksid, kaj zaboga je bilo v zmesi plinov črte, ki jo je za seboj puščalo letalo, se spozabila kaj je elektroliza talin, dipolni moment in koligativna lastnost raztopin. Do narejenega izpita mi je manjkalo le 0. 25 točke. Ker pa je bilo študente treba podučiti, da je kemija pomembna, čeprav smo vsi vedeli, da je tako podrobno znanje popolnoma nepotrebno za razredno stopnjo, sem nekajkrat padla omenjeni izpit. Potolažila sem se z dejstvom, da tolikokrat padajo študentje na medicini in FMF-ju. Očitno smo bili res ena izmed vrhunskih fakultet.
Magistrirala sem z odliko, čeprav sem se dobro zavedala, da mi to prav nič ne bo pomagalo. Tako kot ostalih 50 povprečnih in podpovprečnih ocen v petih letih. Šestka ali desetka, sploh ni pomembno. Razen, če si imel Zoisovo štipendijo. Razen, če je nisi imel in si bil še vedno izredno borben tako kot študentje na medicini in FMF-ju. Takih nisem nikoli razumela. Tako kot ne tiste sošolke na evalvaciji.
MOJA PRVA SLUŽBA
Moje prvo delovno mesto ni bilo ne na mestni šoli, ne na podeželski. Nekje vmes. Obrambni mehanizem iz študentskih let se je pod težo realnosti naenkrat zrušil, in očitno je bilo, da so otroci podivjani tudi izven centra Ljubljane in da oddelki pokajo po šivih povsod.
Izvedela sem, da jih je v razredu lahko tudi 30, ne le 26 + 2. Izvedela sem tudi, da je doprinos resnična stvar, ki na papirju ni resnična. Le kdo bi znal razložiti? Nihče. Zato so nekaj let kasneje uvedli stebre, ki jih učitelji zidajo celo leto, zato da lahko poleti dva meseca uživajo sadove svojega dela in jih nato prvega septembra spet porušijo.
Prvo leto sem izvedela še mnogo stvari, o katerih ne smem preveč jamrati. To so mi namignile sodelavke. »Bolje, da sprejmeš,« so mi dejale. Nobena od njih ni šla nikoli delat za trak, čeprav so govorile, da bi včasih pasalo, če bi dale možgane »na off«. Rekle so, da raje dobijo tistega jurja evrov in uživajo počitnice.
MOJE PRVO RAZREDNIŠTVO
Leto dni kasneje, ko sem prvič postala razredničarka, sem ugotovila, da mi nikakršna količina počitnic ne more omiliti raven stresa v novem šolskem letu.
»Septembra je zmerej kaos, pa mogoče še oktobra,« so mi rekle sodelavke. »Pred koncem ocenjevalnega obdobja boš garala, nekaj dni pred vsakimi počitnicami in nekaj dni po vsakih počitnicah, bodo otroci razštelani.« »No, zmeraj bo vsaj 2 % staršev, ki ti bodo težili in 5 % otrok, o katerih se ti bo sanjalo. Drugač je pa ful fajn,« sem poslušala nasvete.
Nekaj časa sem redno in natančno pisala priprave. »Kaj, če pride inšpekcija?« sem večkrat pomislila. Sodelavke se glede tega niso preveč obremenjevale. Poslale so mi svoje priprave, kasneje pa so založbe same izdale take, ki so sovpadale z vsebino njihovih učbenikov.
Po mnogih konferencah, sestankih, aktivih, izobraževanjih, dodatnih urah, nadomeščanjih, razstavah, projektih, tekmovanjih, govorilnih urah in roditeljskih sestankih, sem ugotovila, da je tistega resničnega pouka z resničnimi učenci bolj malo.
Prve tedne smo se resda pogovarjali o njihovih domačih živalih, najljubših igračah in družinskih pustolovščinah. Kmalu pa sem jih že učila, s katero tipko vključimo CAPSLOCK, da so se lahko sploh prijavili na kolesarski izpit s 15-mestno kodo, ki je vsebovala velike in male črke ter številke. Za vpisovanje kode je 26 + 2 učencev potrebovalo 30 minut. Reševanje izpita se je pač zavleklo še v uro matematike, ki je odpadla in smo jo pospešeno nadomestili naslednji dan. Teden pred vpisovanjem teh kod, sem podatke 26 + 2 učencev v sistem vpisovala tudi sama. S sodelavkami smo zaradi kolapsa sistema potrebovale štiri odmore in dve prosti uri, da smo pravilno vnesle podatke. Vprašala sem, zakaj tega ne naredijo v tajništvu. Ploskale so mi, me nesle štuporamo do tajništva, kjer smo zbile vrata in vpile: »Štefka, borka za pravice učiteljev!«
Slednje se seveda ni zgodilo. V resnici so se mi smejale in mi rekle, da sem še zelena.
Se nadaljuje …
