Dnevnik štefke, zmedene učiteljice

ZMEDA NA KVADRAT

Na faksu smo se učili o poklicni poti učitelja. Prvih pet let se imenuješ novinec. To je najtežje obdobje. Vržejo te v razburkan pedagoški ocean, ti pa moraš plavati kravl z enakomernim dihanjem, udarci in zaveslaji (tako kot nekoč na PEF-u pri vajah športa). Seveda ti ne uspeva vedno. Ali pa vsaj pravilno.

Ne vem, kaj bi rekli prijatelji o meni, če bi jih vprašali, katera je moja manj laskava lastnost. Zagotovo vem, kaj bi rekli ljudje v šoli, ki me poznajo. Saj veste, da se vsakega človeka prime neka oznaka, po katerih ga drugi prepoznajo. To sem opazila tudi na delovnem mestu.

 »Sara, a bi šla lahko v prvo nadstropje do učiteljice?«
»Katere pa?«
»Tiste, ta visoke, ta skuštrane.«

»Nejc, boš našel učiteljico iz drugega razreda?«
»Kakšna pa je?«
»Majhna, starejša, ima velika očala.«

Hmmmmm …
 »A veš, kakšna je Štefka?«
»A?«
»Visoka 167 cm, prevelika oblačila iz Mane, ptičje gnezdo na glavi, starejša (41 let), in, hm, kako naj rečem, ZMEDENA JE.«

Zmedena nisem bila samo prvih pet let. To sem dojela po petih letih.

No, najbolj klasična zadeva, ki si jo lahko predstavljate, je, da sem prišla v napačen razred. Ne, to se mi (še) ni zgodilo.

Zgodilo se mi je že, da sem:
– učenca poslala na napačen avtobus,
– pozabila, da ima učenec laktozno intoleranco,
– prišla prezgodaj v šolo,
– prišla prepozno v šolo,
– pozabila, koliko učencev imam v razredu,
– pozabila, da nadomeščam razred,
– skrenila iz poti na šolskem izletu v hribe,
– napačnemu staršu razlagala o tem, kako neprimerno se vede njegov otrok,
– napačnemu staršu razlagala o tem, kakšen odličnjak je njegov otrok,
– napačno izgovarjala učenčevo ime celo leto,
– doma polila teste s kavo,
– večkrat napačno izračunala točke na testu,
– trdila, da je kondenzacija isto kot izhlapevanje,
– trdila, da macesen ne odvrže iglic,
– (ne upam napisati kaj vse sem še trdila).

Zmedenost je postala del mojega vsakdanjika. Prvih pet let sem se sekirala, da morda res nisem »za v šolo«, da bom uničila generacije otrok, da me bo inšpekcija sežgala na grmadi, da sem zagotovo na naslovnici šolske fiktivne trač revije, kjer mi je namenjeno celotno poglavje, z ogromno paparaci fotko, na kateri si nitkam zobe po obilnem mesnem kosilu v šoli.

Moja negativna naravnanost o moji zmedenosti je začela popuščati, ko svoje zmedenosti nisem obelodanjala vsakemu, ki sem ga srečala. Vem, da bom naredila še sto in eno napako. Lažje pa je, če za tistih sto ve skoraj nihče. Vsakič, ko kaj za*ebem, si rečem opa, in upam, da otroci doma ne bodo poročali, kaj je danes rekla njihova učiteljica. 😀

»NE PREDSTAVLJAM SI TE V RAZREDU.«

To mi je dejalo mnogo ljudi, ki me še dejansko niso videli v razredu. Ja, pač nisem najbolj glasen človek na svetu. Razen kadar moram biti. Nisem tudi izjemen vodja, ki mu bi vsi sledili, nisem nasmejani klovn, mladostni animator in čustveno uravnovešena oseba. Poleg moje zmedenosti, ki mi bo sledila na vsakem koraku in ki ni ravno dobrodošla v šolskem prostoru, me je doletelo še kup osebnostnih vrlin, s katerimi se nisem rodila, pa bi bilo dobro, da bi jih imela.

Kako si vi predstavljate učitelja? Tistega, ki dela z mlajšimi otroki?

V šolo se pelje s kolesom, na poti zvoni otrokom, ki se zaspano majejo po pločnikih, pomaga najmlajšim čez cesto in zraven še pokramlja z njihovimi starši. Ko pride v razred, ve, kaj točno mora tisti dan narediti. Otroci ga obožujejo. Iz kaosa ustvari red. Samo malo povzdigne glas, pa se učenci že umirijo. Ima tako močno karizmo. Nemirnih se samo dotakne po ramenih in že mu sledijo, kakor vdane ovčice. Rešuje konflikte. Zna prisluhniti potrebam učencev. Ne razlaga snovi. Vse ponazori s praktičnimi primeri. Doma prosti čas namenja izdelavi didaktičnih pripomočkov. Čeprav ima osebne težave, jih pusti pred šolskimi vrati. Vedno je nasmejan. Med odmori se zadržuje med svojimi učenci in jih uči novih trikov. Najraje skupaj žonglirajo. Tak učitelj pritegne vse otroke. Iz rokava zna izvleči katerokoli aktivnost ob pravem času. Ustvarjalnost mu kroži po krvi. V eni roki nosi škarje, lepilo, barvice in flomastre, z drugo roko piše po tabli, s tretjo pa dirigira učencem, kaj naj počnejo. Pravi, da je to njegovo poslanstvo.

Malo za hec. Jaz si ob tem opisu predstavljam klovna.

No, sama sem nekaj časa mislila, da jaz s svojo osebnostjo pač nisem najbolj primerna za v šolo. Ko sem bila še študentka, sem se večkrat udeležila raznih taborov in kolonij. Vsi tisti animatorji so bili enostavno bolj animatorski od mene. Enkrat mi je en zabrusil, naj dam malo več energije od sebe. Drugič mi je en rekel, če sem v depri. Premišljevala sem, če bi se morda raje prepisala na kakšen drug faks. Stvar se je nekaj časa še poslabševala.

Ko sem bila prvič na praksi, mi je mentorica dala vizitko društva za samopomoč, kjer so menda na srečanjih razpravljali o samozavesti. Počutila sem se kot tisti klovn na fedru, ki plane iz škatle. Samo, da je bil ta feder polomljen. Nisem ga imela namena popravljati na društvu. Zaklenila sem se v svojo škatlo, da ne bi bil tisti, ki bi jo odprl, preveč razočaran.

se nadaljuje …

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.