Dnevnik štefke, učiteljice brez maske

Zdi se mi, da se kar malce izogibam te teme. Občutek imam, da je bilo o njej že vse napisano ali rečeno. Nič novega ne morem ugotoviti.

Kje se nahajam v tej zgodbi?
Ne grabi me vsak dan panika, v rokavu nimam nobene izmed teorij zarote, verjamem v korono (ojoj, kot da bi bila pri maši in se izpovedovala, ali se delimo na vernike in nevernike?) in nosim masko. Hmmm. No, vedno ne. Morda premalo. Ne perem je vsak dan, snemam jo na napačen način, valja se v torbici, na mizi, na obrazu, včasih pade na tla … skratka, zagotovo se v enem dnevu večplastno kontaminira.

V šoli nam je ni treba nositi. Razen na hodnikih, v jedilnici, pred šolo, povsod okoli šole, po vseh vaseh, dolinah in kotlinah. Morda sem se sama prepričala, da mi je ni treba. Ne vem. Pozabila sem. Brala sem zakone, pa se mi je moja lastna misel vrinila pred vse te besede in ne vem več, kaj je prav in kaj ne.

Nimam zdravstvene izobrazbe. Ne vem, kako delujejo virusi. No, otrokom znam predstaviti poskus z naslovom Prestrašeni poper. Streseš poper v vodo in gor kapneš nekaj detergenta. Voila! Poper se umakne. Poper = virus. Detergent = milo/razkužilo. Tako nekako. Morda sem skupaj z otroki ostala na njihovi ravni dojemanja? Ali pa si samo zatiskam oči in ušesa?

Najbolj mi gre na živce, ker se je pomladi ministrica nekaj opravičevala, da smo od medijev prej izvedeli kot pa od šole, da bodo te zaprte. Oh, prazne besede. Seveda smo tokrat spet najprej izvedeli iz medijev. Počasi me bodo stvari že nehale presenečati. Vdajam se.

Najbolj mi gre na živce, ker smo vsi zmedeni. Zakaj smo zmedeni? Spreminjajo zakone, zapirajo meje, odpirajo meje, zapirajo občine, odpirajo občine, zapirajo regije, odpirajo regije, zapirajo lokale, odpirajo lokale … saj smo že vsi dojeli, kako to gre. Ja, menda ugotavljamo, kako virus deluje. Zato ni neke formule, po kateri bi lahko izračunali, kdaj točno bi bilo nekaj smotrno odpreti ali zapreti.

Razumem.

Potem pa me zmede to, ker se že zdravniki med seboj zmerjajo, pišejo različna dognanja glede virusa, potem neki drugi strokovnjaki pametujejo na Instagramu že pol leta, potem jih drugi strokovnjaki izpodbijajo, potem predsednik vlade nekaj twita, potem se vrstijo zapisi holističnih svetovalcev na Fb-ju, komentarji amaterskih poznavalcev teorij zarote glede cepljenja, potem izvem, da imam čip že vgrajen v deblo možganov, potem gledam video amaterskih strokovnjakov o tem, kako si pravilno sneti masko, potem gledam druge strokovnjake, kako hodijo po svetu brez maske, potem pa imam zvečer, ko ob 22.30 h po prebranih novicah kliknem križec na strani 24 ur, rahlo dihalno stisko ob predstavi, kaj za vraga bomo počeli v šoli.

Zdi se mi, da je sploh brezveze, da bi kaj preveč o tem premišljevala. Pa še vedno. Načeloma sem v redu. Dokler ne vidim, da nekaj učencev v tretjem razredu še vedno ne zna izračunati 34 + 10. Ali pa, koliko je od 86 do 92. Kot vkopani bulijo v tisti stotični kvadrat. Če ga obrnem, jokajo. Ne, saj ne. Jaz jokam navznoter, ker znanje pada. Pa ne samo to. Spet ni tako hudo, ampak ko jamram, jamram zares. Vedno je tako in bo tako, da nekaj učencev ne bo razumelo snovi. Da bodo nadoknadili šele čez nekaj tednov ali let. Zdi se mi, da jih je tokrat več kot samo nekaj. Morda sem padla v nek kolektivni jamr. Izgovore iščem v koroni. Ona je ta pra*ica.

Prejšnji mesec sem bila še dokaj flegmatična. Tokrat pa je korona res že potrkala na vrata. Mislila sem, da bomo zdržali do počitnic. Pa ne bo šlo. Poslušam novice iz drugih šol. Doma je polno učencev in učiteljev. Nadomeščanja padajo kot dež v aprilu. Kadra manjka. Ne vem, ali to sploh upam izgovoriti na glas, ker pomanjkanje kadra je dandanes značilno samo za zdravstvo.

Ne vem, kako bo. Zdi se mi, da je samo še vprašanje časa, kdaj bom doma. Zaenkrat gre dobro. Mogoče mi to, da živim 13 m stran od cerkve, pomaga? Verujem v korono in v Boga?

Zadnjič sem slišala, da je bila ena učenka pozitivna in kar naenkrat sem imela masko cel dan na sebi. Patetično, vem. Štefka, očitno te je le strah? Kaj se mora zgoditi, da verjameš? Sprašujem se, ali s svojo (kontaminirano) masko sploh kaj pripomorem? V kakšnem primeru bi jo nosila in menjala na dve uri? Če bi mi jo dali zastonj? Vsak dan 10 brezplačnih mask? Da mi jo nekdo vsak dan opere?

Vem, ljudje drug drugemu nabijajo moralca. Ojoj, ta jo ne nosi! Ojoj, ta je neodgovoren! O joj, ta je res panična! Ojoj, itak ni fore!

Po dveh urah govorjenja in vpitja (kolikor pač lahko) v maski, me je strašansko začela boleti glava. Nezavedno sem si masko potisnila dol iz obraza. Stari, ne morem več. Prezračila sem učilnico. Masko gor. Prišla sem v zbornico. Vsi imajo maske dol. Iste maske cel dan, gor, dol, gor, dol. Tako kot lokali, fitnesi, občine, zobarji in regije. Zapiramo, odpiramo, zapiramo, odpiramo.

Ne vemo, kaj je fora.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.