Dnevnik štefke, učiteljice, ki si vzame bolniško

Prejšnji teden skoraj nič nisem zapisala v dnevnik, ker sem bila na bolniški. Zaradi pretiranega smrkanja in kašljanja sem si jo odredila sama. Korona časi. Tri dni, pa to. Kakšen luksuz! Morda se sliši čudno, a sem vesela, da sem v teh časih lahko doma, kadar se počutim “bit za doma”. Ja, v učiteljskih vodah je bolniška posebna stvar. Zakaj?

Prva leta, ko sem poučevala, sem bila velikokrat bolna. Gripa, pljučnica, bronhitis, trebušna viroza, angina – you name it. Pobrala sem vse. Sodelavke so me tolažile, da se z leti utrdiš. Dobivala sem veliko nasvetov.

“Za grlo najbolj pomaga Strepfen”.

“Kupi si vitamin D. A veš, pozimi ga ne dobimo dovolj.”

“Kapljice Ameriškega slamnika so fajn. Samo meni nič več ne pomaga. Telo se navadi.”

“Razkužuj si roke!”

“Ne šari si preveč po obrazu. Bacili so povsod. Umivaj si roke.”

“Največ sranja je v zvezkih učencev. Jaz sem enkrat naletela na debel smrkel. Pazi se zvezkov. Kihajo vanje, pa to.”

Moji bližnji pa so ob vsaki bolezni skomignili z rameni in dejali: “Spet! To je zato, ker ne ješ dovolj sadja.”

To je zato, ker delam v šoli, debili!”

Najbolj se bojim podančic, uši, nekega črva, ki se ti zaredi v kožo in noric. Baje jih lahko kot odrasel še enkrat dobiš. Na srečo me to (še) ni doletelo. Dejstvo je, da v šoli virusi frčijo po zraku. Menim, da se celo zaredijo v šolske klopi ali počivajo med legokockami in čakajo, da padejo nate. Roke sem si razkuževala že od nekdaj. Še preden je to postalo popularno. Khm.

Nekaj časa sem se borila z OKM-jem. To je obsesivno kompulzivna motnja. No, zdi se mi, da je bil to OKM. Sama sem se diagnosticirala. Skratka, bala sem se vseh kritičnih šolskih površin. Zdelo se mi je, da so zvezki otrok kužni, da bacili plavajo po njih kakor plankton v morju, da so listi zlepljeni od smrklja in mokri od kašljanja in kihanja. Pregledovanje zvezkov mi je bilo zares neprijetno opravilo. Včasih sem roko malo držala v zraku in le konico kemičnega svinčnika prislonila na zvezek. Nisem se jih hotela dotikati. Verjetno je bilo to zaradi sodelavkinega komentarja o njeni najdbi gromozanskega smrklja.

Bruh.

Zaradi teh mojih predstav sem si neprestano umivala in razkuževala roke. Včasih sem se namerno izogibala pretesnemu stiku z njimi. Prepričana sem, da sem enkrat fasala angino, ko mi je en tamav nekaj govoril naravnost v moj obraz in name zlil slap nevidnih streptokokov. Prisežem, zagotovo je bil on.

Najbolj mi je šlo na živce, ko so starši poslali na pol bolnega otroka v šolo. Kot da sem jaz neka zdravnica, ki bo ugotovila njegovo zdravstveno stanje in na podlagi anamneze postavila ustrezno diagnozo – gre domov ali pa ostane v šoli. Na prvem roditeljskem sestanku sem staršem jasno povedala, da naj otroka zadržijo doma, če ima temperaturo 37 °C. Enkrat mi je eden zasikal nazaj, da si on ne more vzeti bolniške in skrbeti za otroka. Je*enti, a misliš, da smo mi dnevni varstveni center in bolnica obenem?

Vesela sem, da zdaj, v teh časih časih, na pol bolni otroci ostajajo doma. Tudi prehlajeni otroci ostajajo doma. Hvala bogu! Nihče si več ne briše nosa v šoli in kašlja vse poprek. To bi morala biti stalnica!

Prvo leto poučevanja sem bila prehlajena približno enkrat na mesec. Ja, prisežem. Nisem si upala vzeti bolniške. Bil je samo navaden prehlad, a počutila sem se kot en drek. Ja, saj vem. Dvojna merila. Ne maram, da otroci hodijo na pol bolni v šolo, jaz pa lahko. No, saj nisem hotela. Kaj naj bom vsak mesec na bolniški?

Ko sem postala razredničarka, mi je bila bolniška še toliko bolj v napoto. Teaching – the only profession where you have to do more work to call in sick than if you just suffered through it. Ko sem ostala doma, je pouk še vedno tekel naprej. Z neko drugo učiteljico. Ki verjetno ni imela pojma, kje smo trenutno ostali s snovjo.

Enkrat sem doma obležala s 40 °C. Bila sem za na odpad. Zjutraj sem klicala v šolo, nato pa mrzlično iskala priprave. Dala sem jih svojemu možu, da jih je odnesel v šolo. Tisti dan sem nato še sestavljala test, da bi ga lahko konec tedna normalno odpisali v šoli. Bedno je bilo to, ker sem učila na majhni podružnici, kjer je bil samo en četrti razred. Včasih je fino, če je več oddelkov. Tisti, ki nadomešča, se lahko pozanima pri razredničarki drugega oddelka. To je še najhitrejša rešitev. Takrat pa sem doma dejansko bolj delala, kot pa če bi bila v šoli. Staršem sem pošiljala mejle in klicala sodelavko, ki me je nadomeščala. Pa ni bilo prav vpisano v E-asistenta, pa pozabila je dati tisti učni list, pa Janezek si je razbil koleno, Micki je umrla babica, starši niso bili zadovoljni z ocenami testov, ki sem jih (mimogrede) vročična popravljala doma.

Ko danes gledam za nazaj, mi je malo žal, da nisem sebe postavila na prvo mesto. Počutila sem se kot neka teta iz ozadja, ki upravlja s stvarmi in skrbi za to, da bo vse potekalo lepo in prav. Ne more biti vse v redu, če jaz nisem v redu. Oh, preveč sem se bala, kaj si bodo drugi mislili. Včasih se resda zgodi to, da morajo biti stvari narejene ob pravem času in moraš na daljavo izvajati to, kar bi lahko zdrav počel v šoli. Kaj pa se bo zgodilo, če ne bo vse opravljeno? Ne vem. Janezek bo utrpel psihične travme zaradi kolena, mene pa bo nebeški pedagoški sodnik poslal v pekel. 😀

P.S.: Lahko bi se še razpisala, da je bedno tudi to, ko imajo učenci dalj časa bolniško. Sprotno obveščanje staršev o tekoči snovi, pošiljanje listov, skeniranje, oh. Oh!

Ampak vztrajam. Ker imam pooooool leta počitniiiiic. 😀

Še nekaj zabavnih stvari, ki sem jih našla v času moje bolniške:

Things Only Teachers Understand #4: The Stages of Being Sick

1. You feel a little under the weather by the end of the day but refuse to admit you’re sick. You can will yourself into not catching whatever bug your students have been passing around all week.

2. By the time you get home, however, the truth has set in…you are officially sick.

3. You briefly consider taking tomorrow off…but the thought of making sub plans is just too painful to contemplate seriously, so you go to bed. Maybe you’ll feel better in the morning…

4. You don’t feel better in the morning.

5. It’s too late to call in sick now, so you take every type of medicine you can find and head into school.

6. All the medicine hits at once and you have a few class periods of feeling ok, but a bit spacey.

7. The medicine wears off, but you still have half a day of teaching left.

8. Your fellow teachers start looking at you like you have the plague.

9. You find yourself Googling, “Could I have the plague?”

10. The day ends and you head home and collapse, hoping tomorrow you’ll feel better because writing sub plans truly is just too terrible to contemplate. 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.