Že dolgo časa nisem nič napisala. Že tri mesece imam namreč počitnice in vlečem plačo z vsemi dodatki. No, koronskega dodatka (vsota dveh minimalnih plač) nisem dobila, ker pač delam v javnem sektorju (oh, ti šment).
Danes sem se šla testirat. Ne, ker bi si to strašna želela, ampak ker sem se morala. Poslovodni organ naše šole sem vsaj trikrat pisno obvestila, da se testirat ne grem. Zdi se mi je, da je bilo to vedno v petek, ko sem že intuitivno vedela, da pač v šole itak ne gremo in se sploh ne splača testirat. Poklicala sem vse sodelavke, ali se bojo šle sploh testirat. Ker sama pač nimam nekega mnenja o tem, se raje zanašam na druge. Včasih je pač treba bit ovca in poslušal tiste, ki blejajo glasneje.
Ne vem, zakaj se nas je tako veliko število učiteljev upiralo prisilnemu oziroma (v knjižni slovenščini) obveznemu testiranju. Testirajo se tudi zdravniki, medicinske sestre, delavci v proizvodnji, na komunali, na pošti, čistilke in kuharji v domovih za ostarele. Ampak nihče od njih ne protestira tako glasno? Kako to? Morda smo učitelji res inteligentnejša sorta ljudi.
KAKO JE BILO?
Testirali smo se v avli mestne občine. Najprej sem zgrešila vhod, ker kot že nekaj desetletij stara prebivalka še vedno ne vem imena ulic, stavb in ostalih velepomembnih zgradb. Varnostnica se je drla za mano, jaz pa sem z masko na obrazu in tudi na ušesih še nadaljnjih deset metrov uspela preslišati njene verbalne signale. Na to so me opozorili šele ljudje, ki so prihajali nasproti mene.
Ko sem prišla v avlo, so me poslali k neki mizi, za katero so sedeli ljudje v skafandrih. Takoj sem vedela, kam pes taco moli. Že ko smo stali pred velepomembno zgradbo, sem slišala, da lahko izvedejo še drugi, ta ne-hitri test, ki je zanesljivejši. Tip za mizo mi je takoj ponudil še drugi test. Nekaj je govoril o tem, da bi bil zelo vesel, če bi izvedla oba testa. AHA! Seveda, varnostnik mi ni povedal, kaj hočejo za tisto mizo. Gotovo se je spozabil. Le zakaj so nas vsakega poslali tja? Kar tako? Ker morda se pa le odločimo drugače? Seveda sem zavrnila. Ne bodo mi skozi nos vgradili mikročipa. Jaz pa bi bila zelo vesela, če bi mi kdo plačal 45 minut čakanja v vrsti. Pa morda še bencin. In 30 centov za parkirni listek.
Usedla sem na stol, kjer so potekala testiranja, odmaknila masko in odprla usta. Ženska me je gledala, kot da bi padla iz Marsa.
“Iz nosu vzamemo, veste”.
Hvala, nisem vedela. Že eno leto poslušam, kako vsi jamrajo, da to boli. Od nekaterih sem slišala, da hitri testi potekajo tako, da ti bris vzamejo iz zadnjega dela ustne votline. Res. Sem pač poskusila srečo. Jaz bi sebi rekla, da sem pač vztrajna in se poskušam izogniti neprijetnostim.
Ko mi je s palčko štokala po nosu, se mi je iz oči utrnilo več solzic (tako kot pri zobozdravniku). Le da tokrat tista ženska ni rekla, da sem občutljiva oseba. Še nekaj trenutkov sem podoživljala šok in obsedela na stolu.
“Lahko greste, veste.”
S tako hitrostjo, kot jo ucvrem iz službe, sem se pognala iz velepomembne zgradbe.
Popoldne sem izvedela, da sem negativna. Morda eno leto, morda pa tudi nekaj desetletij.
Ampak učitelji smo še vedno inteligentna sorta ljudi.
Janša sicer pravi, da temu ni tako. Menda je rekel, da ne razume, kako se nekateri učitelji ne želijo testirat. Taki učitelji niso usposobljeni za delo v šolstvu.
Gospod Janša, od danes naprej sem kljub temu, da ne vem, kje je avla velepomembne zgradbe in odpiram usta na testiranju, usposobljena za pedagoški poklic.
