Dnevnik Štefke, učiteljice, ki je že tri tedne negativna

Ko sem se danes zjutraj z dežnikom v nalivu stopicljala pred velepomembno (zdaj že poznano) zgradbo in čakala, da mi ponovno povrtajo po nosu, sem si mislila, da smo res ene opice. Rahlo sem se vznemirila, če bo moj test slučajno pozitiven. Potem bi odpadel jutrišnji obisk zobozdravnika in verjetno še pouk za 28 otrok. Ah, to slednje je itak nepomembno.

Prejšnji teden so v razporedu za današnje testiranje zapisali, da bomo v primeru pozitivnega hitrega testa, opravili še PCR test, če bo ministrstvo to odobrilo. Mislim, to je zame popolnoma absurdno glede na to, da je bilo v zadnjem času ogromno testov lažno pozitivnih. Res nisem zagovornica kakršnihkoli teorij zarote, vseeno pa sem pomislila, ali ljudje na vodilnih položajih želijo, da se bodočemu ljudstvu zmanjša IQ in EQ.

Zaradi enega lažnega pozitivnega testa verjetno najprej glava boli učitelja, nato 28 x 2 staršev, vodstvo, 28 otrok pa kar tako ostane doma.
Če pa je pozitivnih več učiteljev, kadra zmanjka in kar naenkrat zaprejo celo šolo.

Vem, ne smem jamrat. Testi pač niso zanesljivi. Ampak hudiča, no, dajte tem ljudem takoj še dodaten zanesljiv test.

Iz koga se tukaj delajo norca?

Vem, ne smem jamrat. Ampak danes na dežju, se mi je vse skupaj spet že v stopeto zagabilo. Potem pa čez eno uro itak že vse skupaj v stopeto pozabim. Tako pač je. Koliko časa bo še to trajalo? To pa nihče ne ve. Zdi se mi, da še sam bog ne.

Jutri pa grem k zobozdravniku. Kul, a ne?

P.S.: Najbolj smešno je, ko me učenci po testiranju vprašajo, če sem pozitivna. Ja, trudim se. 🙂