Sredi vročinskega vala sva s kolegico odpotovali v Budimpešto. Naj naprej opozorim, da tole ni ravno objava informativne narave, temveč bolj humorne. Upam.
Kako sva prišli do te ideje? Sama sem najprej razmišljala o Amsterdamu. Oh, letalske karte so bile malo predrage. Kaj pa Berlin? Hm, vožnja z avtom je malo predolga, Flixbus pa vzame tam okoli 20 ur vožnje. Odločitev je padla! Budimpešta je najcenejša! Lahko bi šli z avtom, ampak midve sva se odločili za #slovenskeželeznice. Povratna karta je stala 30 evrov.
Seveda se je začelo takoj dogajati, samo dva vstopili na vlak. Ugotovili sva, da morava prestopiti. Večkrat. Nihče tega ni omenil. Verjetno vas tudi zanima, koliko časa traja vožnja do Budimpešte. Toliko kot povprečen delovni dan v službi. Najprej ti ustreza, da malo posediš, potem pa se ti začne vleči. Na pol poti do destinacije sta se nama pridružila dva Madžara, naravnost iz podelitve diplom. Eden mi je ponujal njihovo slavno 50 % alkoholno pijačo po imenu Palinka. Ne, tekom dopustovanja je nisem poskusila. Sem pa zvrnila pol štamperla Unicuma! Poleg vseh pivc.
Apartma je bil zgleden, notranjost bloka pa malo manj. Sem mislila, da so naše socialistične zgradbe, akhm, v slabem stanju. Malo me je šokirala vpisna knjižica na hodniku apartmaja. Vsak naj bi v beležko, ki jo vidijo še vsi naslednji gostje, vpisal svoje osebne podatke. Ja, ja, tudi domači naslov, št. osebne izkaznice, telefonsko številko … Moj radar za kršenje GDPR podatkov se je takoj vključil. 😀
Kolegica, dajmo ji ime Ana, je bila nekoliko bolj spretna pri načrtovanju najinega potovanja. Najprej sva odšli na “walking tour”. Že takoj sem obupala nad tem, da se bom karkoli naučila po madžarsko. Ni šans. Sem pa velikokrat oponašala madžarščino. Oprosti, Anči. 😀
Sonce je neusmiljeno pripekalo in premišljevala sem, kako bi se cvrla v Španiji. Moj že nekajletni plan je, da bi šla potovat po Andaluziji. Mislim, da sem na dan spila vsaj 2.5 litra vode, na WC pa šla približno 2.5-krat.
Javni prevoz je v Budimpešti odličen! Ko sva se fijakali gor in dol s podzemno, tramvaji in avtobusi, sem sanjarila, kako bi lahko podzemna izgledala v Ljubljani ali pa kako bi bilo super imeti nekaj osebnega prostora na troli, ki je morda ne bi bilo treba čakati.
Ker sva z Ano zvečer imeli še dovolj energije (ha, ha), sva dan zaključili z žuranjem do pol četrte ponoči. Szimpla Kert je bila ena izmed najbolj norih placev, kjer sem kadarkoli bila. Sledil je fotošuting (v resnici se sploooh ne fotkam več toliko) in pogovor z nekim Grkom, ki je kao raziskoval, kateri pickup line je najbolj pogost oz. dober. Po mojih odgovorih je komentiral: “crazy Slovenians”. Oprosti, Ana. Prevzemam odgovornost za svoje besede.
Naslednji dan sva se seveda z avtobusom zapeljali na Margaret Island. Nazaj sva krenili peš! in slučajno sva točno ob 14.00 prispeli do vodne fontane, ki je ravno takrat začela delovati samo za naju. Ana, ki pač več posluša na walking tourih in gugla za podatki, me je informirala, da se fontana vključi le štirikrat na dan. Ljudje so vneto čofotali po vodi in pomislila sem, koliko kilogramov klora zadostuje za sterilno okolje. Dopoldanski del izleta sva zaključili s pristnim madžarskim golažem in njihovimi “svaljkci”. Tiste dni sem poleg vode spila ogromno ledenega čaja. Le za koliko kilogramov težja bom prišla domov?
Ker imava seveda še mlade noge, sva si vzeli čas za še en “walking tour”. Ta je potekal na drugi strani Donave. Ja, newsflash, Budapešta se deli na Budo in Pešto. 😀
Zašli sva že v drugo cerkev, za katero sva plačali vstopnino. Mislim, da mora biti stvarstvo ponosno name. Ali pa tisti, ki pobirajo denar. V cerkvi je bilo prijetno hladno, prvič v življenju pa sem uzrla relikvijo!
Večer sva slovesno (samo do polnoči) obeležili v “arašidovem baru”. Presenetilo me je, da je bila na vsaki miza zvrhana košara arašidov. Lupine sem lepo pometla v kupček na mizi, nakar je prišel mimo natakar in kupček tebi nič meni nič vrgel po tleh. Kaj? Kaj pa HASAP pravila? Pogledam na tla – povsod je bila slama in lupine od arašidov. Aha, bilo mi je jasno.
V resnici skoraj nikoli ne slikam hrane. Res! To je že passe. V Budimpešti se je pač ta ideja pojavila in zakaj enostavno ne bi naredila kakšnega kolaža vseh jedi, ki sva jih jedli. Ja, ja v resnici sem vse fotkala, zato da sem lahko to objavila na blog. Jedli sva njihov tradicionalni Langos. Kot vidite, je zelo kaloričen. V resnici sem jim rekla, če mi lahko dajo malo manj sira gor. Tudi tretji dan ni minil brez prenajedanja.
Ker je bilo spet noro vroče (ojoj, poletje je), sva krenili v podzemni labirint pod gradom. Seveda nisem čisto razumela, kaj imajo skupnega bivši madžarski vladarji, voščene lutke v opernih opravah in le ena informativna tabla o Drakuli. Del labirinta lahko prehodiš tudi v čisti temi in seveda sva izkoristili to priložnost. Ker naju je slaba urica pod zemljo tako izmučila, sva se zatem odpravili na slavno tortico, ki jo je včasih oboževala kraljična Sisi. Pravi turistki!
Ker nama je že zmanjkovalo denarja, sva se tokrat odločili za brezplačno hlajenje na podzemni. Hec. 😀 Sem že omenila, da je javni prevoz v Budimpešti super? Tale kuža me je spodbudil k tuhtanju, kako veliko potovalko bi morala kupiti, da bi stlačila mojo mrcino noter.
Skočili sva tudi na tržnico, kjer sva kupili slavno rdečo papriko v prahu, nekaj Palinke, klobasic in seveda dimnike oz. kurtoskalacse, ki niso bili polnjeni z dvema kilograma nutele in smetane. Ker pač, dieta. Sladica me je spomnila na obisk Prage, kjer so jih prodajali na vsakem vogalu.
Hoja, hrana, hoja, hrana, žurka.
Sama drvim proti tridesetim in res se spodobi, da človek zažura malo bolj kulturno. Morda npr. ob Flodni tortici, ki je zelo popularna judovska sladica. V lokalu so imeli tudi živo glasbo – nek možakar je igral na klavir in ugotovila sem, da sva postali pravi hedonistki.
Ker se večer kar ni moral končati, sva zavili še v Mazel Tov lokal, kjer sva tuhtali, v kateri diskač bi zašli danes. Hec! Hec …
Potovanju je napočil konec in ponovno je bil čas za #slovenskeželeznice. No, naprej sva odšli do #madžarskihželeznic, kjer je Ana izjavila, če je tista lokomotiva razstavljena. Pač, kot v muzeju. Oh, šaljivka!
Nazaj grede nama ni bilo potrebno prestopati. So pa prestopali in se pohojali preostali potniki na vlaku, ki po spletu nesrečnih okoliščin niso dobili sedeža (?) in pač osem ur preživeli na hodniku. Opazovala sem jih skozi vrata našega mednarodnega kupeja, ki sva ga sestavljali midve, starejši par iz Amerike, ki je prodal svoje imetje in že eno leto potoval po svetu in dve irski študentki. Tukaj pa se ZATAKNE.
Zataknilo se je okno v vlaku, ki ni želelo skočiti gor. Vozili smo se z odprtim oknom na eni strani, odprtimi vrati na drugi strani in polno odprtimi okni na hodniku vlaka. Torej trojni prepih. PREPIH! Načeloma nisem konfliktna oseba. Dokler ti študentka, ko že tretjič namerno zapreš vrata kupeja, reče “oh, but this wind neutralizes air”. Iz mene je gorelo: “Well, I can’t agree with you,” in bam, četrtič sem zaprla vrata. Po nekaj mučnih trenutkih, sva z Ano ugotovili, da sva žal to bitko s prepihom izgubili. Odprto okno ni nič pomagalo, klima ni delovala, obračala sem se naokoli in pomislila, ali smo mogoče zavili v Afriko. Okej, prepih, naj ti bo.
Lahko nekaj povem? Da sva obe bolni dvakrat dlje časa, kot pa sva bili na dopustu!
Prepih ni mit!
Super, seveda moram zboleti tudi poleti. Morda je to samo priprava na prihajajočo jesen v šoli med smrkajočimi učenci.
Hvala, dragi bralci, da ste si vzeli čas za branje te objave in največ časa posvetili najdaljšemu odlomku o prepihu, ki je verjetno najmanj pomemben. 😀
Nazadnje prilagam link do spletne strani vodičke, ki nas je vodila po mestu. Če kdo hoče malo več informacij o mestu. 😀
