Prvi vtisi z druge strani katedra

Nedavno nazaj sem v “odraslo življenje” zaplula z barčico, ki se imenuje “redna zaposlitev”.

Navajam niz vprašanj/komentarjev ljudi, ki so bili priča mojemu izplutju na razburkano morje.

(V resnici sem si nekatere komentarje podala sama sebi.)

“Zdej boš mela pa več dnarja.”

“Kdaj častiš?”

“Kdaj se boš preselila?”

“Še desc ti manjka.”

Oh, še najbolj pogosto zastavljeno vprašanje:

“A TE KEJ UBOGAJO?”

Naj najprej še malo opišem ta prehod v odraslo življenje.

1. PRED

Mislila sem:

– Da bom cele dneve zasedena.
– Da bom primorana prijatelje postaviti na stranski tir, ker pač ne bom imela časa.
– Da si bom vsak dan lepo skuhala topel obrok.
– Da si bom načrtovala dopust za eno leto vnaprej (ker bom zdej pač bogata).
– Da bom rahlo depresivna, ker je to pač “a big deal” in ne bom znala tega “shendlat”.

2. PO ENEM MESECU

– Nisem cele dneve zasedena.
– Aeeeeemmmm, rahlo sem skos malo zmatrana in se mi ne da socializirat.
– Katastrofa glede hrane. V šoli mi ne paše jest, samo kakšne torte mi grejo po glavi pa frutabelice, pa riževe čokolade. Cukr. Da nahranim svoje razburkane emocije. Jem izredno malo.
– Premišljujem, kako bom ležala med dopustom in delala nič.
– He he he. Moje razpoloženje niha. HUH! O tem se bo treba malo razpisati.

Torej. Prvi šiht je, priznajmo si, stresna stvar. Tut drugi pa tretji šiht. Vsi.
Najbolj stresno je to (pa ne velja to samo za šihte), ko prideš nekam med nove ljudi. Nikogar ne poznaš.
Počutiš se kot na prvi šolski dan.
Prisilna socializacija.
Smejanje.
Predstavljanje.
Prvi (izkrivljeni) vtisi.

Priznam, nisem najboljša v tem.
Ne znam vam natančno opisati tega občutka, ampak velikokrat sem v tem mesecu “lezla skupej”. A veste, kako se fizično to dogaja? Ko imaš filing, da boš padel skp. Malo ti je slabo, megla v glavi, ne moreš stat …
No, tudi mentalno lahko “lezeš skupej”. Megla v glavi. Ne veš, kaj bi naredil. Vsak tvoj gib in beseda se ti zdita smešna, butasta, nerodna. Ne veš, kaj bi rekel, kam bi se dal.
Že dolgo se nisem tako počutila. In malo sem se zaradi tega tudi pojokcala doma. Večkrat. Ampak to mine.
Potem pa je moje razpoloženje začelo nihati zaradi šihta samega. Rahla kriza identitete.

A to bom jz počela zdej 40 let?
A to je to?

In potem, ko prideš domov ves zjeban, siten, jezen, “nadrkan” če se lahko tako izrazim, in ko te nekdo vpraša “A uživaš? A ti je fajn? A je to to?” in (si) v bistvu sploh ne upaš odgovorit na to. A uživam? Ne vem?

In potem se počutiš še slabše.

No, pa se še malo posvetimo temu, a te ubogajo.

Prvi teden sem bila čisto iz sebe, ko sem doživela ta kaos. Seveda sem ta kaos umirjala z dretjem. Nisem vedela, da sem lahko tak zmaj. Potem sem bila čez en teden prehlajena.
Potem sem se malo manj drla. Potem je bilo en teden v redu. Potem sem bila spet prehlajena.

Ves ta čas sem seveda premišljevala, ali so moje vzgojne metode primerne? Normalne? Ali učinkujejo? Ali imam čudne froce?

(Ne upam kej preveč pisart o tem …. varstvo podatkov pa to, haha.)

A veš tisto, ko magistriraš in naj bi bil “kao” vesel. Ja, seveda sem se veselila naslednji dan priti v razred s 25 podivjanimi otroki, ki jih komajda ukrotim.

Priznam, malček mi je bilo žal, da sem magistrirala iz razrednega pouka. No, dobro, mogoče ne ravno žal … zdelo se mi je butasto, ker bi mogla v slogu proslaviti ta “vele” dogodek življenja, v resnici sem bila pa kar malo čudne volje. Ker sem vedela, kaj me naslednji dan čaka.

Mah, saj …. ni takoooo hudo. Samo problemi z disciplino so pa ogromni. Verjemite mi, da otrokom ves čas težim. Problem pa je, da jih to sploh ne gane.

Sploh, ko ti sedemletnik reče: “Ti nisi moj šef.”

P.S

3. Aja, tretjo točko bom pa spisala čez 39,5 let. Ker tiste 0,5 imam še v dobrem iz študentskih let. Če bodo upoštevali. HA HA.

P.S

Vsak dan spim 8 ur. Kaj pa to, a!

6 thoughts on “Prvi vtisi z druge strani katedra

  1. Ok, me pa res zanima ali vas na faksu kaj izobrazijo glede discipline v razredu? Ker današnja mladina je res povsem razpuščena. Kolikor se mi butasto sliši, mi nismo bili taki. Sem res iz generacije, ki je za rep ujela staro šolo (70ta in 80ta), se pravi, da otrok ni imel veliko glasu, ampak povsem zatiran pa tudi ni bil, kot generacija pred nami. Potem je vse šlo v drug ekstrem in danes lovimo ravnotežje med diktaturo in brezmejno svobodo.
    Imam dva fanta (5 in 7) in si ne predstavljam cel razred poln takšne energije in vzvišenosti, češ saj mi nihče nič ne more. Mi smo imeli enega ali dva takšna v razredu, zdaj je očitno obratno…

    Like

    1. So nas bolj malo izobrazili glede discipline – kar je res čudno. Nekaj smo imeli teorije od nagrad in kazni, kako na različne načine pristopimo k učencu, kaj bolj praktičnega pa ne. Večinoma te stvari potem “pobereš”, “kopiraš” od sodelavcev, od tistega, kar se je nekoč izkazalo za uporabno.
      Se mi zdi, da zadnje čase “beseda” bolj malo zaleže otrokom v šoli. Kakšne grožnje o obisku ravnateljice, klicu staršev, opominu šele zaležejo. Odvisno, no. Ampak take so moje izkušnje. Vse pa seveda izvira … od doma 😀

      Like

  2. Fajn in realen zapis in blog, sem tudi sama rp učiteljica, sicer z 12 let delovnih izkušenj in že z dvema otrokoma, ampak me spominja na moje začetke. Tud jaz sem šla vsak dan popoldne spat haha…

    Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.