Kdo je odgovoren za nevzgojene otroke?

No, kdo?

Učitelji v šoli bi rekli: starši.

Starši, ki branijo svojega nevzgojenega otroka, bi rekli: učitelji. Ali pa mogoče: babica. Ali pa mogoče: takšen pač je. Vsak otrok je drugačen, kajne?

A vam povem najbolj šokantno stvar na svetu? Otroci so ogledalo svojih staršev. Nevzgojeni otroci so posledica pomanjkanja vzgoje/nepravilne vzgoje.

To je moje malo “semi” strokovno mnenje. Imam še premalo izkušenj in nisem dovolj strokovno podkovana, da bi lahko tukaj filozofirala na dolgo in široko, ampak c’mon, o tem, kdo je kriv za nevzgojene otroke, že vrabci čivkajo.

Rezultat iskanja slik za behaviour

Pa ne mislim zdaj noro udrihat po starših. V mislih imam tiste res noro problematične otroke in njihove starše, ki si zakrivajo oči. Verjetno o tem sicer sploh ne bi razmišljala, če ne bi delala v šoli. Ko pa stopiš v razred, kjer je nekaj takšnih učencev, ki se jih bolj malo dotakne kakršnokoli opozorilo ali kazen, potem se ti počasi začne mešati. Najprej si misliš: “Le kaj z njim počnejo doma?”

“V spominu mi je ostala tudi deklica, ki je sredi zime prišla v vrtec v dokolenkah in krilu. Ko smo vsi debelo pogledali, je njen oče pojasnil, da ni hotela drugače v vrtec, kot da se je oblekla tako, kot si je zamislila. Za božjo voljo, pa kdo je zdaj starš in kdo otrok?”

(vir)

Sama sem imela čisto preveč popolne predstave o vzgojenosti otrok. Morda bolje rečeno, predstave o tem, da se bodo pač začeli lepo obnašati, če jih bom “okregala”.

HA. HA. HA.

O tem, da je stalno treba opozarjati otroke, sem izkusila v vrtcu, kjer sem nekaj dni delala kot študentka. Če matematično povzamem to opozarjanje, bi bil izračun takšen: 15 opozoril na minuto za celo skupino. Ne hecam se. Ko so imeli prosto igro, je moj monolog izgledal takole:
“Ne.”
“Ne.”

Rezultat iskanja slik za kindergarten behaviour clipart

“Ne.”
“Pusti to.”
“Ne.
“Ne mečemo igrač.”
“Ne tepemo se.”
“Ne.”
“Stran.”
“Ne plezamo.”
“Pospravi.”
“Ne.”
“Dol.”
“Pusti to.”

V prostoru je bila neka hiška, na katero so vsi plezali. Otroci se učijo s posnemanjem. Ko je začel plezati en, je začel plezati še drug in tretji, četrti in tako naprej.
Pomislila sem, pismo, a ne morejo te hiške odstranit? Zakaj moram stalno govorit ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne?

Vzgojiteljico sem vprašala, zakaj imajo nekatere stvari v prostoru, če pa potem otroci počnejo nekaj, česar ne bi smeli in jih moram potem stalno opozarjati.
Odgovor je bil nekaj v smislu, da bi potem lahko odstranili polovico stvari samo zato, da jih ne bi bilo treba opozarjat. Otroci se bojo naučili tisto, česar ne smejo početi.

In potem je posvetila lučka v moji glavi. Nekatere stvari, ki jih res niso smeli odpirati/vzeti, so bile zaščitene z namenom. Npr. omara, v kateri so bili ostri predmeti, ki bi bi lahko potencialno nevarni za otroke.

Potem mi je razlagala nekaj o tem, da imajo predale z različnimi škatlami, v katerih so igrače. En dan imajo na voljo škatlo s kockami in škatlo z avtomobilčki, naslednji dan imajo na voljo škatlo s knjigicami in škatlo s plišastimi igračami ipd. Razlagala je, da so na začetku šolskega leta otroci (stari okoli dveh let) grabili raznolike škatle iz polic, potem pa so se čez čas naučili, da imajo v enem dnevu na voljo dve določeni škatli.

Točno. Zakaj bi skrivali vse v škatle?
Resda je bilo treba otroke v ta namen opozoriti verjetno stokrat, ampak so se naučili. Vedo, kaj smejo in kaj ne.

Rezultat iskanja slik za kindergarten behaviour clipart

In zato potrebujemo čas, energijo in vztrajnost.

Za vzgojo (predvidevam) ni nekih instant receptov (à la Juhant, ki je napisal knjigo z naslovom Recepti v vzgoji). Morda je nam, navadnim smrtnikom, lažje, če neke strokovne stvari beremo v preformulirani razumljivi obliki. Sliši se super, da bi “skuhali” vzgojene otroke.

Ampak kaj, ko so si otroci tako raznoliki. No, nekateri. Mislim, itak da moramo za vse uporabljati osnovno recepturo o postavljanju mej.
Kako pa otroke vzgaja človek, ki sam s seboj nima razčiščenih pojmov, kaj je sploh prav in kaj narobe?
Človek, ki se mu stre ego ob novici, da ima problematične otroke? In jih potem brani kot mačka svoje mladiče. Piha na vse ostale, ki so vpleteni v vzgojo njegovega mladiča.
Človek, ki ima težave z usmerjanjem svojega moralnega kompasa? Bo potem razmagnetil in pokvaril tudi kompase svojih otrok?

Tukaj pa nastanejo težave.

“Starš je otrokovo stoodstotno ogledalo in njegov mentor; kako bo otrok deloval, se navadil, se uči doma, ne od učiteljice …”
(vir)

Sama sicer še nisem imela nekih bajnih izkušenj s starši. Slišala pa sem že nešteto zgodbic o takšnih in drugačnih zaščitniških/teritorialnih starših.

Sodelovanje naj bi v šoli izgledalo v obliki trikotnika.

Rezultat iskanja slik za trikotnik starši učitelji

V zgodbicah, ki pa sem jih slišala, je bila puščica med staršem in učiteljem nekoliko zabrisana. Ali pa mogoče usmerjena iz učitelja v starša, medtem ko je bila puščica staršev usmerjena sama vase.

V primerih, ko starši nočejo sodelovati z učiteljem, so učiteljevi poskusi “nekaj dopovedat” staršu, brezplodni. V 15 minutah nekomu na novo vzpostaviti nevronske povezave v glavi glede vzgoje – pač ne gre. In tako se rodijo zgodbice, ki krožijo od učitelja do učitelja, po celi šoli in še več generacij naprej.

Ja, če morda še niste vedeli – če ste zelo “smotani” in je vaš otrok “nemogoč”, potem vas zagotovo pozna četrtina šole in vasi. Stene v šoli imajo namreč ušesa za vse take zgodbice in obenem tudi dober spomin.

“Da je z našim razredom res križ, mi je nekoč potožila učiteljica, a ne more narediti čisto nič, ker starši tudi v primeru, kadar pridejo v šolo, trdijo, da je z njihovim neukročenim otrokom vse v najlepšem redu. Da doma z njim nimajo nobenih težav. Pa čeprav je vsakemu kretenu jasno, da vse tisto, kar si dandanes mulci upajo zabrusiti učiteljem, ni moglo zrasti na njihovem zelniku, ampak na tistem od staršev. Da se v šoli skratka samo nadaljuje tisto, kar se je začelo doma.”

(vir)

Ko slišiš sto in eno zgodbo, se začneš spraševati. Kaj je narobe s starši? Ali so res otroci tako nemogoči? A gre vedno bolj samo na slabše? Je bilo včasih drugače? Ali so krivi telefoni, računalniki ali neskončna možnost izbire?

Vprašanje, ali je bilo včasih drugače, sem zastavila bivši učiteljici iz osnovne šole, ko sem prišla k njej izvajat intervjuje za potrebe moje magistrske naloge.
Malo sem bila presenečena nad njenim odgovorom. Rekla je, da so otroci “isti”, spremenila pa se je možnost komunikacije med starši in učitelji. Včasih si do učitelja prišel tako, da si stopil v razred in se najavil za govorilne ure. Če je bil kakšen “incident” v šoli, starši niso mogli takoj ukrepati. Do pogovora z učiteljem so prišli šele po nekaj dneh. Povedala je, da “mailov”, “klicanja po telefonu”, “SMS-ov”, ni bilo. V zbornici je bil en telefon, na katerega so lahko poklicali starši.

V nekaj letih nam je tehnologija omogočila instantno komuniciranje. Če se staršu “kaj sprdne”, lepo odpre mail in napiše tisto, kar mu leži na duši. In potem se greš lahko “ping, pong” mailov več dni zapored.

Večkrat sem slišala nasvet, da naj na takšne stvari odpišemo le, da naj se zglasijo na govorilnih urah.

Rezultat iskanja slik za clipart parent teacher

In da ne boste mislili, da je učitelj gleda tega prepuščen sam sebi. Še enkrat – če starši noro težijo učitelju, mu pišejo maile – stene šole imajo poleg ušes tudi oči.

Da so nekatere pritožbe in zahteve staršev malo posebne, vam lahko povem iz prve roke. O tem, da naj otroku ne damo kazni, ker ga kazen “pač ne gane”, da moramo zaščititi takšne in drugačne površine v razredu, da se otrok ne bi udaril in poškodoval, da mora domačo nalogo nujno dokončati, ker ima popoldne še druge aktivnosti, s kom in zakaj se druži njihov otrok, kaj je včeraj rekla sošolka njihovemu otroku, kdo vse je zaljubljen v njihovega otroka ipd.

“Poleg vsega od šole zahtevamo, da so naloge do odhoda domov opravljene, da bi imel otrok popoldne čas še za kakšno obšolsko dejavnost ali trening. Če temu ni tako je treba to takoj povedati na roditeljskem sestanku, saj smo se vendar tako domenili.”

(vir)

Hej!

1. Neprimernemu vedenju sledi posledica. Tudi če tvojega otroka ne gane, bo izkusil posledico. Tako, kot če tebe ne gane petsto evrov kazni za prehitro vožnjo. Plačal/a jo boš, če te gane ali ne gane.

2. V učilnici se ne teče/skače/meče. Če tvojemu otroku opozorilo ne zaleže – bog pomagej.

3. Šola je otrokova primarna skrb. Zakaj bi šel petnajst minut prej od pouka, da bo ujel glasbeno šolo? Zakaj naj bi v šoli hitel z domačo nalogo, da bo potem lahko cel dan nabijal žogo na stadionu?
P.S.: Enkrat sem kot študentka izvajala neko prostovoljno učno pomoč za učence. Fantič je imel same slabe ocene, znal je nič od nič, ampak popoldne je imel plavanje in domača naloga mora biti narejena v šoli. OKEJ, PROV, KOLIKO MOŽNOSTI JE, DA BO TVOJ OTROK POSTAL PROFESIONALNI PLAVALEC? KER TUDI PROFESIONALNI PLAVALCI MORAJO POLEG OSNOVNE ŠOLE IMETI NAREJENO ŠE KAJ DRUGEGA.

4. Predlagam, da pridete v razred in pogledate, kako se vaš otrok druži s preostalimi otroki. Welcome to the ZOO.

“Starši ne zaupamo, še več, kar iščemo napake. Beremo strokovno literaturo, presojamo v skladu z vzgojnim modelom, ki ga sami izvajamo in težave so tu. Starši na roditeljskih sestankih vse bolj »učimo« učitelje. Nekje bi imeli namesto šolskih stolov za sedenje žoge, drugod ni prav, ker še vedno uporabljajo kredo, ta pa se praši in negativno vpliva na dihala. Vseh vrst bizarnosti slišimo in včasih kar ne veš ali je res, kar slišiš.”

(vir)

Naj omenim, da je zadnje čase vedno več odločb. Če ne veste, kaj to pomeni – papir, na katerem piše, kakšne posebne potrebe ima otrok in smernice za upoštevanje teh potreb.

Nekateri pravijo, da včasih ni bilo toliko posebnih otrok. Ja, ker tudi ni bilo posebnih odločb. Naenkrat so se začeli rojevati otroci z avtizmom, Aspergerjevim sindromom, ADHD-jem in tako dalje. Verjetno, no, so že obstajali prej, le da njihove posebnosti niso bile definirane.

Osebno me zanima, v kakšni meri so te motnje pri otrocih povezane z vzgojo. Ali se otroci z ADHD rodijo takšni, ali je njihova impulzivnost povezana z zunanjimi dejavniki?
Verjetno si še mnogo ljudi zastavlja to vprašanje. Otroci, ki so hiperaktivni, motijo pouk, ne poslušajo in imajo burne reakcije, dokaj hitro “načnejo” živce učiteljev. Pri neizkušenih učiteljih kot sem jaz, hitro začneš obsojati otroka in si misliš, da je mogoče ADHD le drugo ime za slabo vzgojo, ker pač še nimaš toliko prakse s problematičnimi otroki. No, če lahko povem, da tudi ljudje, ki so že dolgo v tem poklicu in so specializirani za tovrstne motnje, včasih ne znajo pomagati. Ko vidiš, da vzgojni prijemi, ki jih uporabljaš na drugih učencih, pri ADHD-jevcu ne zaležejo, se malce strezneš.
Ker je pač na svetu veliko otrok, izveš tudi veliko zgodbic. Nekateri trdijo, da poznajo celotno situacijo doma in je za to otrok tak, kakršen je, medtem ko drugi pravijo, da je bil prvorojeni otrok “čisto normalen”, drugi pa ima ta ADHD, torej to ni odvisno od vzgoje, ker če ne, bi tudi prvi imel to.

“Želim povedati, da je velika večina teh otrok že »označena« kot otroci s posebnimi potrebami. Ker tak otrok ne sodeluje, se ne vključi v skupino (seveda, ker ni po njegovem), meče in razbija stvari (ker ni po njegovem), se še ne oblači sam (ker se mu ni treba), pri hranjenju potrebuje pomoč (ker ga še vedno hranijo starši) … pa še bi se dalo naštevati. Ti otroci v šoli zagotovo ne bodo sodelovali, poslušali in upoštevali navodil. Zakaj? Ker jih še nikoli niso, ker jih ne znajo, ker jim še nihče ni povedal, da obstajajo pravila in meje. Ker bo z njimi v šoli nemogoče delati, bodo seveda predlagani za dodatno učno pomoč.”

(vir)

MAH.

Kaj pa jaz vem. Dve leti sem delala v trgovini z oblačili. Pripeljite mi starše z otrokom v trgovino in povem vam, ali se je tak že rodil ali pa je tak postal. Kolikokrat so otroci brezglavo letali po trgovini, se zapirali v garderobe, plezali pod klopmi, brskali med oblačili, starši pa niso niti mignili s prstom.

Malo se hecam. V trgovinah iz otrok in staršev pride ven najslabše. Nakupovanje z otrokom zna biti zelo stresna stvar. Predvidevam, da “fehtanje” otroka hitro prestopi vse meje, da ni časa, da nimaš varstva, da moraš sebi kupiti oblačila …

AJA. A ste že brali objavo: A maš otroke? Ja, psa mam., kjer sem iskala vzporednice med vzgojo otrok in vzgojo svojega psa.

Če se še takrat nisem zavedala, se zdaj. Iskreno povedano, moj pes je težaven. Potemtakem sem jaz težavna lastnica, če se držim vsega napisanega v tej objavi.

Ja, res sem težavna lastnica. Najprej si nekaj časa nisem priznala, da je moj pes problematičen. Na psa sem vpila, se jezila, ga kaznovala, ni se mi dalo ukvarjati s pozitivnimi spodbudami. Priden, briketek, bravo, ponovi vajo. Bljah. Hitro sem obupala.

Če bi moj pes hodil v pasjo šolo, bi verjetno imel pasjo odločbo. Enkrat sem veterinarju pojamrala, da je moj pes čuden. Rekel je, da se na vsake toliko časa rodi kakšen klovn v leglu. No, potem je pa moj pes zagotovo ta klovn.

Ja, čisto možno, da se nekateri psi rodijo kot klovni, vendar smo zato na svetu, da zatremo njihovo klovnsko kariero v cirkusu in jih pripravimo na življenje.

4 thoughts on “Kdo je odgovoren za nevzgojene otroke?

  1. Uf, tega pa ni bilo lahko prebrati. Zatreti psa/otroka? Raje se zmeraj vprasati, zakaj se otrok vede, kot se. Ni zmeraj odgovor eden in le ‘slaba vzgoja’. Otroci prihajajo iz zelo razlicnih okolij, so tam videni, sprejeti? Prihajajo v solo spociti? So tam prepoznani kot vredni? Slehernemu pedagogu v branje: Juul – Agresivnost. In potem se mesanje posebnih potreb, ki obstajajo, so tezke za otroka in starse – vem, da ucitelji premalo vedo o posameznih diagnozah, a ucitelj, ki mu je mar za otroka, se bo poducil o diagnozi, ji verjel in v sodelovanju s starsi in ucitelji iskal nove in nove resitve, da bi tak otrok v soli funkcioniral. Zakaj moti pouk? Tocno zaradi ADHD-ja in avtizma, spregledanosti, drugih stisk, ki jih cuti in izrazi z motecim vedenjem. Je ucitelj sposoben in zeljan ugotoviti, kaj je za tem? Se lahko vprasa, zakaj ga tako vedenje otrok tako moti? Bodo prepovedi in kazni res dolgorocno ucinkovite? Zelim si, da v Sloveniji vseeno obstajajo radovedni, cuteci mladi ucitelji, ki bolj kot zgodbicam starejsih kolegic zaupajo sebi in so pripravljeni na enakovreden dialog s starsi. Prijaznost do slehernika, tudi otrok, pa naj bodo pogosto se tako nadlezni kot muhe na dreku, rodi prijaznost. Kaj potrebujemo ucitelji, da bi lahko bili taksni?

    Like

    1. Z objavo nisem mislila, da je neprimerno vedenje vedno krivo zaradi “slabe vzgoje.” Seveda sem se pozanimala o ADHD-ju, brala po internetu kar se je uporabnega našlo, pogovor z razredničarko, defektologinjo …
      Posledice za neprimerno vedenje pa pri meni obstajajo, ali ima učenec posebne potrebe ali pa ne. Učenci ne morajo početi, kar jim pade na pamet.
      Ali mislite, da nisem radovedna, čuteča in pripravljena na dialog s starši? V tem zapisu sem se osredotočila na neprimerno vedenje, ki je povezano z vzgojo, sama pa se tudi sprašujem, s čim je povezan ADHD in ne trdim, da je to zaradi vzgoje.
      Do otrok sem prijazna, ampak ko se enkrat neprimerno vedejo, ne moram biti več prijazna, če ne bi me “nesli ven iz razreda”. Pa to ne pomeni, da sem zmaj.
      Žal je poučevanje v razredu, kjer so otroci s posebnimi potrebami izredno težko. Sistem je narejen tako, da otroke “ukalupljamo”, učenci s PP pa ne sodijo v ta okvir. Z njimi moramo ravnati drugače in to je v razredu s 25 učenci težko. In večkrat dobivam občutek, da ljudje, ki so strokovno podkovani v tej smeri, pričakujejo od mene, da bom v razredu delala čudeže, da bom ostale učence učila strpnosti, da me otrokovo vedenje ne bo vrglo iz tira ipd. Vsakemu, ki misli, da ne delam dovolj dobro z učenci, ga vabim, da pride v razred za nekaj dni. Eden učenec ima PP, potem pa je tukaj še veliko drugih, ki so vedenjsko težko obvladljivi. Kaj bi še potrebovala? Spremljevalca/manjše število otrok v razredu.

      Like

  2. Seveda. In s to potrebo ucitelja v OS soglasam v celoti. Se pa kot mama otroka z avtizmom i ADHD resno sprasujem, kam naj ga vpisem v solo, da bo dobil primerno okolje in skrb ter znanje stroke? Vem, da uciteljica razrednega pouka to pogosto ni – vcasih tudi zato, ker verjame, da se vsako neprimerno vedenje kaznuje. Ravno ti otroci kopicijo agresijo, ki ob posledicah idr. narasca. Sicer pa tudi pri nevrotipicnih otrocih, poucujem najstnike, nikamor ne prides zgrda. Tudi jaz bi za svoje delo potrebovala manjsi razred, krajsi ucni nacrt in manj ucnih ur v razredu na teden.

    Like

    1. Mogoče bi moral biti študij na fakulteti bolj usmerjen v spoznavanje otrok s PP. Vem, da so tudi izobraževanja na to temo, ampak največ je tisto, da ti nekdo, ki pozna otroka pove, kaj pri otroku “vžge” in kaj ne. Verjamem, da se sprašujete, kam bi vpisali svojega otroka. Sploh ne vem, katere šole v Sloveniji nudijo prilagojen program in enak izobrazben standard kot v drugih osnovnih šolah.

      Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.