A maš otroke? Ja, psa mam.

Lansko leto je prišla do realizacije želja, da bi imela psa.

Predstavljala sem si srednje veliko dolgodlako mrcino, zlato-rjavkaste barve, prijazno do ljudi, bistre glave, ubogljivo in pridno. Zjutraj bi mi v gobčku prinesla izgubljene copate, v pralni stroj dala umazano perilo in samo sebe peljala na jutranji sprehod.

Dobila sem samo: mrcino.

Predstavljajte si razred z dvajsetimi otroki. Mirno vzdušje … nekateri delajo domačo nalogo, drugi pospravljajo razred, tretji se igrajo, eden pa je ravnokar zanetil ogenj.

To je moja Ajka.

Podivjanka.

Preden je to bitje prišlo k meni domov, sem naletela na marsikatero pripombo o moji bodoči vlogi pasje matere.

“A veš, da boš mogla to skrbet za psa?”

“Pes košta!”

“A maš ti preveč cajta?”

“To je odgovornost!”

“Zdej petnajst let ne boš mela miru.”

“Kdo ti ga bo pa merku?”

“A bo šla kej v šolo?”

Včasih nisem več vedela ali bom imela psa ali otroka.

No, zagotovo obstaja marsikatera podobnost. Razen da za psa ne morem uveljavit dohodnine. Škoda.

Pa Zoisove štipendije. No, te verjetno itak ne bi dobila.

Nekatere podobnosti (majhnih) psov in otrok:

  • pasji mladič se ponoči večkrat zbuja
  • po možnosti je že vse polulano in pokakano
  • tudi po dnevi je polulano in pokakano
  • nosi pleničke
  • včasih tudi bruha
  • večkrat je treba na sprehod
  • dere se
  • potrebuje igrače
  • mehko posteljnino
  • hrano
  • ne mara vseh ljudi
  • rad se čoha
  • povsod ti sledi
  • vse razmeče

Podobnost, ki je še zelo izrazita, je (pasja) porodniška. Žal (še) neuzakonjena.

“A bi danes lahko še popoldne delala?”

“Ne morm. Mam mejhnga kužka doma.”

Takrat sem se šele v polnosti zavedala, kakšno skrb sem si naprtila. Moj mladič je zahteval 100 % pozornost.

Sej pravm! K otrok!

Ko sem mojo kepico pokazala širši javnosti, so bili vsi: “OOOOOOOOOOO, KOK JE LUŠTNA”.

Jaz pa sem le namenila hladen, utrujen in naveličan materinski pogled ter jim v mislih zastavila vprašanje: “A mi jo prosim mal pomerkaš??”

Ker pa si psi in otroci žal le niso tako podobni, sem pač nadaljevala s svojim pasjim samohranilskim življenjem.

Čudno, da nisem dobivala vprašanj, kot so:

“Kok hitr raste!!”

“A ma kej krčov?”

“A ma že zobke?”

“Kok pa ima kil?”

“A se že uvaja v gosto hrano?”

“Kdaj gre pa v vrtec?”

“A bo mela kšno sestrco alpa bratca?”

 

Po več neprespanih nočeh sem si zaobljubila, da otrok pa ne bom imela.

Nisem pa se zavedala, da ga že imam.

Pasjega otroka.

Ker sem pač pasja mati.

 

 

 

 

 

 

 

4 thoughts on “A maš otroke? Ja, psa mam.

  1. Sem imel dva psa v življenju. Zdaj imam dva predšolska otroka. Lahko potrdim, da je ogromno podobnosti, kar se tiče vzgoje. Pri otroku nekje prvo leto, dokler ne shodi in potem še kakšno leto. Pri psu nekje prve pol leta (ko ga moraš stalno gledat), potem pa še naslednje pol leta (da se navadi ubogat). Razlika se pokaže kasneje, ker pes potem ostane na določeni ravni, zapomni si kar si ga naučil in te uboga in ti je hvaležen. Otroci pa nadaljujejo z rastjo, želje in navade se spreminjajo, hvaležnosti je bolj malo, pa hitro pozabijo kar so se naučili, ko jim nekaj ne ustreza. Tako da dokler nimaš poleg sebe solidnega partnerja ali partnerke, je vzgoja otroka katastrofa. Razen v primeru, da te bog ne blagoslovi z ubogljivim angelčkom, ki pa so dandanes prava redkost.

    Like

    1. hahaha, kako pa veš, da je pes hvaležen? 😛
      Ja, to se pa definitivno strinjam, da mora bit partner zrel. Sploh pa-oba partnerja morata imeti enake poglede na vzgojo.

      Liked by 1 person

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.