“Tako fletna, pa samska?!” (Ja, že 25 let.)

Že nekaj časa nazaj se spraševala, kdaj bom napisala kakšno objavo, ki bo spadala pod kategorijo “ljubezenske” na blogu. Ali moje objave sploh spadajo pod to besedo, če pa so nastale zaradi “neljubezni”?

HA.

No, pa mi je le uspelo nekaj spisati na to temo. In ja, to ni pozitivna objava o descih.

ODSVETUJEM BRANJE, FANTJE!

Zagotovo ste si prebrali naslov te objave.

“Tako fletna, pa samska,” so mi že večkrat rekli ljudje. Mislim ja, okej, ja, sej ne zgledam slabo. Sebi sem všeč. In tudi fletni ljudje, če se lahko tako okličem, smo samski. Ker kaj, “grdi” pa niso v zvezah?

“Kako pa to, da nimaš fanta?”

“Ah, sej si še mlada.”

“Za vsacga se edn najde.”

“Vesolje te špara za najboljšega.”

“Vse ima svoj namen.”

“Bo treba pohitet za otroke.”

“O, ne piješ kave. A si noseča?”

Mah, dej, puste me na mir! Zdi se mi, da ima družba včasih toliko za opraviti s samskimi ljudmi. Mislim jaz sebe ne bi tako definirala. Večinoma časa mi je vseeno.

Razen, če mi ni.

Ne bi rada preveč javno pisala o tem, a lahko vam povem, da sem že celo svoje življenje samska.

Mislim, uradno.

Ne vem, kako se reče temu, ampak “družila” sem se pač z nasprotnim spolom. Od nekaj dni do več mesecev. Z nikomer pač nisem bila v zvezi. Vsaj v resni zvezi. Ker pač dandanes obstajajo različni termini za odnose.

Ker je pač “resna zveza” grozno strašljiv pojem.

In ravno to mi gre izredno na živce.

A veste, kolikokrat sem že srečala fante, ki pač niso bili “sposobni” resne zveze. Pa ne samo jaz osebno. Že od prijateljic izvem mnogo.
A veste, koliko izgovorov sem že slišala. Včasih naskrivaj ploskam za ustvarjalne izgovore, ki sem jih bila deležna prvič.

Naštela jih bom nekaj, za katere smatram, da so pogosti (Verjetno imajo tudi dekleta takšne izgovore. Da me fantje ne boste grdo gledal.):

“Ne čutm kemije.”

“Jz bi sam uživov.”

“Nočm pokvart tega.”

“Všeč mi je, tko k je.”

“Ne zaslužm si te.”

“Moja bivša me je res prizadela.”

“Počas, pa bomo vidl.”

“Nism še prpravlen.”

“Zdejle ni taprav čas.”

 

V glavnem, “it’s notttt youuuuu, it’s meeeee.”

In potem še obvezno na koncu: “Drgač te mam rd.”

Amm, hello, povej mi to prej. Ali pa ne rabiš. Ker nekoga imeti rad ni to, da se posloviš z bednim izgovorom.

No, potem se vprašam, s kakšnim izgovorom bi bila sploh zadovoljna?
Ker besede, ki jih človek pove preden izgine iz tvojega življenja, ostanejo nekje tam v kleti možganov in uničijo sliko, ki se je ustvarila v tem času.

Ker si potem morda misliš, joj, vse je bilo za en prazen nič. Da je bila to laž.

No, potem se vprašam, kako naj bi sploh stvari potekale?

Okej, spoznaš nekoga, greš z njim ven. Slišala sem za nenapisano pravilo “vsaj trije zmenki”, preden se pač odločiš, da ti nekdo pač res ne ustreza.  Okej, trije zmenki. Kaj pa potem? Se imaš fino, hodiš naokoli, se prepustiš takšnim in drugačnim intimnim opravilom? Pa lahko zaupaš človeku?

No, to je ena izmed stvari, ki mi večno buri duhove.

To klinčevo zaupanje. Kako naj nekomu zaupam, psihično in fizično, če pa za vsakim vogalom obstaja možnost, da mi nekdo pred očmi zapre vrata. Ali pa jaz človeku.

Ne vem, a so nas dekleta učili, da nas imajo fantje rajši, če se jim “pustimo”. Pač, okej, itak, da ne skočiš v posteljo takoj, če se hočeš vsaj malo prepričati, kam “pes moli taco”. Ampak, rigiden pa tut ne morš bit, a?!?!

Malo se hecam. Pa vendar. Kako naj zaupaš nekomu, če te ne veže strašno grozljiv termin “resna zveza.” (Baje je pač nam dekletom težje, ker nam intimne stvari več pomenijo kot pa fantom.)

Oh, ta smotan pojem “ranljivost.
S tem, ko si ranljiv, pomahaš razočaranju, pričakovanjem, upanjem in načrtom, in upaš, da se bodo le sprehodili mimo tebe.

Se pa seveda lahko zgodi, da se na tvoje mahanje odzovejo, pridejo bližje in ti stisnejo roko. Hej, spet smo tu!

No, ravno to me najbolj jezi. To razočaranje. Pa saj veeeem, da ne smem preveč mentalno investirati v ljudi, graditi nekih oblakov in se ukvarjati s prihodnostjo. To sem se že naučila. Naučila sem se opaziti “rdeče zastavice” in nehati, še preden se stvari preveč zapletejo. Ampak zdi se mi, da včasih te “rdeče zastavice” niso najbolj oprijemljive. Včasih slabo presojam ljudi. Ali pa drugi mene.

In to je ena izmed stvari, ki me moti. Moti me, da se ljudje prestrašijo, v glavi ustvarijo nevemkakšne kvazi scenarije na podlagi lastnih presojanj. Da si ne dovolijo človeka spoznati.
Kako nisi razočaran? Tako, da od*ebeš drugega človeka, preden on tebe.

Včasih si mislim, da se mi res ne da več ukvarjati z ljudmi. Ker moraš biti vedno znova pripravljen na razočaranje.
Ampak, jaaaa, sej ni treba, da si, pomislim. Ker razočaranje nastane zaradi izida, ki ga nismo pričakovali. Ker ni bilo tako, kot smo si želeli. Ker pač ne moremo kontrolirati drugih ljudi.

In potem se mi oglasi nek notranji starševski psihološki glas: “Zakaj se ti to ponavlja?”

Ej, ne vem. Zakaj je naslov objave takšen, kot je?
Ker ohjojmogoče še vedno nisem rešila Freudovskega kompleksa iz otroštva, vzorca, travm, nepredelanih izkušenj, odsotnosti starša, si dvignila samozavesti, samopodobe, postavila osebnih mej, blablablablabla …

Ne vem.

Mogoče zato, da lahko pišem nove objave?

😀

(Hotla sem zdej napisat kakšen super zaključek, da nas izkušnje seveda bogatijo in da se vse dogaja v naše najvišje dobro. Kako klišejsko in poduhovljeno. Hec. No, sej, to že vse sami veste.)

 

 

 

 

 

 

7 thoughts on ““Tako fletna, pa samska?!” (Ja, že 25 let.)

  1. Hmm, pred leti bi drugace govoril, ampak mi je dal mislit Godlerjev pristop do zivljenja, ki ga med drugim zabavno razlaga na podcastu Opazovalnica (https://apparatus.si/oddaja/opazovalnica/). In sicer bodi kar si, bodi zadovoljen sam s sabo in ne isci srece drugod. Jasno je to lazje rect, kot pa storit – vsaj meni. Pa vendar se v principu strinjam, da v stanju kakrsnem si, od tebe veje neko stanje obupanosti, kar potencialni fantje zacutijo (zavedno ali ne), kar jih odbije. Se pravi, ce se uspes znebit vecine osebnih predsodkov in tiste zelje po tem, da bi spoznala nekoga, ki si bo zelel bit s tabo iz istih osnovnih razlogov, kot ti z njim, bos morda povsem nepricakovano naletela na osebo, ki bo ostala dlje casa.
    Sam sem imel do sredine 20tih obraten problem. Bil sem prevec resen za vse punce, ki so mi bile vsec. One bi se pac le zabavale, kar pa meni ni disalo, ceprav sem da koncu bil tako na psu, da sem sel na Finsko, ker me v domovini “nobena ni marala”. Imel sem mnogo prijateljic s katerimi sem se pogovarjal in druzil, vendar niti do pravega poljuba nisem prisel, kaj se kam dlje. Starejsi ko si, tezje je, ker se navadis bit sam s sabo in nisi vec tako prilagodljiv, kot vcasih. To seveda velja za oba spola.
    Vse bolj opazam, da moja izkusnja postaja norma. V 90tih, ko so me ti problemi potiskali v depresijo, le ta pa ven iz rodne dezele, polne naravnih lepot, obkrozen z druzbo, ki me ni razumela in posledicno dusila, sem bil cuden. Danes vidim vse vec mladih (in ljudi moje generacije) s podobnimi tezavami. Morda tudi zato, ker se vec govori (predvsem na FB in blogih). In ko berem kolega Mazzinija, ter clanke kot je tale o drobljenju nuklearne druzine v ZDA (https://www.theatlantic.com/magazine/archive/2020/03/the-nuclear-family-was-a-mistake/605536/) postane jasno, da gre za globalni trend, ki mu ni videti konca.Tehnolosko drvimo naprej, medtem ko se duhovno pogrezamo v zivi pesek ali brezciljno tavamo okrog. Vse vec je ljudi, ki si ne morejo pomagat sami in ce ne bomo stopili skupaj, bomo koncali kot drobtine kruha, ki jih odpihne vsemirski veter.

    Like

    1. Sem malo preletela Opazovalnico. Si morda mislil njegov pristop na sploh ali kaksen dolocen podcast?
      Mah ves, sej nism bla cist nc obupana,kadar pa sem, se pa bolj zase drzim 😅
      Zanimiva tvoja zgodba. Dandanes so pa resni fantje se kako zazeleni😅 in si potem v tujini nasel kaksno punco?
      Huh, malce pesimisticna napoved na koncu.

      Like

      1. Poslusaj tretjega ali četrtega od zadaj (Opazovalnica). Ena punca, ki ima podobne težave, ju sprašuje za nasvet. 😉 Sicer priporočam predvsem
        zadnje leto.

        Like

      2. Po zelo kratki prvi izkušnji sem spoznal na Yahoo Chat Finko, ki je po letu in pol postala moja žena. Po 12-tih letiš sva šla narazen in spoznal sem Urugvajko, matero najinih dveh fantov in drugo ženo. Ni mi žal, za Finsko izkušnjo, ker brez nje ne bi imel poguma spet začet znova v Urugvaju. Smo potem prišli za 2 leti v Slovenijo, ampak sem bil predolgo zdoma, da se nisem več počutil domačega, prav tujca pa tudi ne. Menda je to problem večine ljudi, ki živijo v tujini vsaj nekaj let. Zgubiš stik z rodno grudo in družbo na sploh in postaneš državljan sveta.

        Like

      3. Potem morm pa mogoce v ksno tujo dezelo pokukat 😛
        Imas pa kar pestro zgodbo. Si ne znam predstavljat, kako je prit nazaj v Slovenijo, ampak ko enkrat gres za dlje casa drugam, pocasi pozabis, kaksno je bilo prej zivljenje doma.

        Like

      4. Ni problem v tem, da pozabiš temveč v tem da se je medtem precej spremenilo. Sploh če greš kot študent in ne ves kako zgleda odraslo življenje.

        Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.