Bonboniera

Zunaj se je že zdavnaj stemnilo in lilo je kot iz škafa. Moje stare rdeče Allstarke so bile totalno premočene. Čeprav niso bile tiste »ta fejk«, so prav tako prepuščale vodo. Moj frufru pa … no, moj frufru ni bil več frufru. Na čelu mi je visel pramen las v svaljku, podoben tistemu v odtoku. Še 300 metrov imam do trgovine, potem pa bom na varnem, sem pomislila.
Verjetno me bodo vsi čudno gledali na večerji. Danes grem namreč prvič na obisk k Markovi familiji. On je moj prvi fant. Živi dve vasi stran, pa še iz paralelke je. Mat’ je rekla, da sem premlada za fante, ker imam šele 14 let. Mogoče me pa zato ni želela peljat do trgovine in odložit pri njih doma. Ah, briga me. Potem pa ne bo babica, če bom ostala samska. Komaj čakam, da bom naredila izpit za avto. Potem bova pa lahko kam šla z Markom.

Na oddelek s sladkarijami sem prišla petnajst minut do sedmih. Šit, še približno osem minut časa imam, da najdem kakšno kvalitetno, a poceni bonboniero (mogoče tisto, v obliki morskih sadežev), tri minute časa, da mi prodajalka poskenira izdelke in štiri minute časa, da skočim na WC.
Pregledala sem vse bonboniere na polici. Najcenejša (Merkatorjeva) stane 3.5 €. Mat’ sem ukradla 5 € iz denarnice, ker mi je že zdavnaj zmanjkalo žepnine. Vzdrževanje zveze je pač naporna stvar. Mislila sem, da bi si kupila še kakšno vodoodporno maskaro. Doma mi ne dovolijo, da se mažem. Res nočem priti do Marka kot kakšna klošarka. Na WC-ju v trgovini se bom zrihtala, lase pa si bom posušila s tistim fenom za roke.

Na tekoči trak sem položila bonboniero.
»To bo 4,5 €,« mi je mlačno dejala prodajalka.
Izgleda zaspano. To je v redu. Verjetno je že zmatrana od celega dneva.
Na pult sem položila bankovec za 5 €. Shranila sem ga kar v žep, da ne bi imela preveč dela z denarnico.
Vrnjen kovanec za 50 centov sem vzela v levo roko, z desno pa sem prijela bonboniero. Čutila sem, da postajam rdeča v obraz. Obisk pri Marku je trenutno izgledal najmanjši problemček na svetu.
»Hvala,« sem bleknila prodajalki in pogled uperila v tla.
Naredila sem pet korakov, ko se je oglasilo: »Pi, pi, pi, pi, pi.«
Fak, fak, zdej sem ga pa najebala. Pa saj sem odstranila nalepko.
»Gospodična, malce boste stopili nazaj. Pokažite, kaj imate v torbici,« je zvok prekinila prodajalka.
Osramočeno sem torbico vrgla na pult. Odprla sem jo in iz nje izvlekla maskaro.
V očeh se mi je začelo nabirati. »Gospa, prosim ne, ne poklicat policije! Mladoletna sem še pa mami me bo natepla,« sem hlipala. Še dobro, da sem izgledala vsaj tri leta mlajša. Mogoče bo to kaj pomagalo.
»A misliš, da ne poznam tvoje mami? Vsak teden kupuje tukaj,« je hladno odgovorila.
»Joj, gospa, res nisem hotla, prosim, ne bom več kradla.«
Ljudje, ki so stali za mano, so buljili vame, kot da sem največja zločinka na svetu.
»Poglej, zdajle nimam časa reševati to, ker bomo kmalu zaprli. Imaš srečo. Samo spokej se ven, pa da te ne vidim več,« mi je zasikala.
»Hvala,« sem ponižno dejala in prijela torbico v roke.
Prodajalka je zmajala z glavo in odvrnila: »Ne rabiš doma povedat. Ji bom jaz, za kazen.«
Povesila sem pogled in odkorakala iz trgovine.

Iz neba niso več padale kaplje, je pa začelo padati iz mojih oči. No, ulilo se je. Takšna že ne grem k Marku. Odprla sem bonboniero in hlastala čokoladice eno za drugo. Škoda, zdaj pa ne bova mogla z Markom na izlet, ko bom naredila izpit za avto, sem pomislila. Pa še debela bom.

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.