Prvič v bolnici

Štelo se je leto 2017, sedemnajstega dne, malega srpana, ko sem izvedela datum operacije. Čez eno leto in pol.

“Ah, toj še deleč. Takrat bom že stara in betežna,” sem si mislila.

No, ta datum je naposled le prišel in moram reči, da sem resda malce starejša in po desetih dneh životarjenja brez mandljev tudi malce betežna.

*

Nekaj dni pred velepomembnim dogodkom sem (klasično) zagnala paniko.

A sploh imam operacijo?

A so pozabili name?

A lahko prestavim datum?

Kaj pa, če name anestezija ne deluje in sploh ne bom zaspala?

Kaj pa, če me pobere?

Že stokrat sem si rekla, da ne bom šla guglat stvari.

Lahko ugibate, kaj sem nardila.

V isti sekundi.

Seveda sem v angleščini našla mnogo več rezultatov kot pa v slovenščini. In tudi mnogo bolj strašljivih.

Po nekaj urah sem že postala poznavalka najboljših učinkovin anestezije, vedela sem, kako vstaviti kanalček v žilo, katera zmes raztopin je najboljša za infuzijo, kako poteka okrevanje po dnevih in urah ter kakšen vpliv ima odstranitev mandljev na imunski sistem.

Bila sem doktorica mandljev.

Bila sem zatravmirana do konca.

*

Prišel je dan seciranja in odpravila sem se na kliniko. Čisto sama. Na pot smrti.

Okej, pretiravala sem.

Prišla sem v bolnico in kmalu bila primorana spoznati moji dve cimri, ki sem ju zasula z osebnimi anksiozno-nevrotičnimi monologi.

Ena pomoje sploh ni slišala (čakala je na polžev vsadek v uho), druga pa pomoje sploh ni razumela (bila je iz Tuzle).

😅

Kljub komunikacijskim preprekam smo se neverbalno povezale v strahu pred operativnim posegom. V soju bolnišničnih luči smo za malo mizico v sočutju in empatiji jedle polento in golaž. Bil je ljubek prizor.

Sploh če se začneš namerno nažirat do obisti, ker veš da po jutrišnjem dnevu, normalne hrane ne boš videl dva tedna.

“Preh bi misla!” se je oglasil starševski glas v meni.

“Ma drek, če se itak ne morm zredit!” sem mu odgovorila.

Kasneje tistega dne me je prišla obiskat anesteziologinja.
“A bi rabil kej za pomiritev pred operacijo?” me vpraša.

“O BOG, A BERE MOJE MISLI,” sem notranje zakričala in postala rahlo zadovoljna, ker sem vedela, da me bo to vprašala. Ker sem pač prej poguglala.

Moj polovični nasmešek je povedal vse in začela sem se veseliti, da mi bojo odstranili del telesa.

*

Jutro na dan operacije: zbudim se in takoj me požene na WC.

Naj poudarim, da je bila sestra ves ta čas v naši sobi. Vedela sem, da ve.

In resda.

Ko pridem iz stranišča, me vpraša: “A ste imeli drisko? To je normalno, da vas je strah pred posegom.”

“Sej jo mam zmer, tut tko.”

O BOG, ZAKAJ NE MOREM BIT TIH.

Čez nekaj časa mi prinesejo pomirjevalno tabletko. Eno uro ležiš v postelji, vmes te zmanjka in nato te odpeljejo v operacijsko.

Vzamem tablet. Juhu, me prav zanima, kako bo.

Gledam na uro. Mine deset minut. Ammmmm, nč mi ni???

Mine dvanajst minut. Še zmeeer nč??

Mine petnajst minut.

Sestra pride v sobo in oznani: “Na operacijo greste.”

Zajame me panika in še preden pomislim, kaj bi rekla, izdavim: “Če pa tableta še ni prjela.”

*

Raje ne bi o podrobnostih v operacijski sobi, ampak bila sem kot cucek, ki da rep med noge. Ne vem, a se mi je to sanjalo ali je bilo res, da sem osebju v sobi, tik preden sem zaspala, rekla: “Res ste prjazni.” In potem so vsi v enem glasu, kot dojenčku, ki podre kupčka, prikupno rekli: “Ooooo.”

Ne vem več.

Vem pa, da je bilo teh nekaj dni po operaciji:

6af757b2e3271124f44d04f5c9286e77--willy-wonka-funny-things

Več o tem pa naslednjič.

Da bo lahko še kdo, ki gre na operacijo in je ultra radoveden, tudi v slovenščini prebral kakšen uporaben zapis, ki ga morda ne bo zatravmiral do konca.

P.S.
Drugač sem že bla v bolnici, ko sem bla mejhna. Sam tist ne vela. Ker še nisem znala poguglat.

😀

One thought on “Prvič v bolnici

  1. Moram pobrskat po arhivu svojih člankov na temo interneta iz 90tih, ampak se mi zdi, da sem v vsakem drugem omenjal kako je internet najboljše kar se je lahko zgodilo človeštvu in obenem najslabše kar se je lahko zgodilo človeštvu. Google je tvoj naj frend in naj sovražnik, odvisno od situacije in tvojih osebnih izkušenj (in znanja). Zdravsteni primeri pa so skrajni primer tega. In potem dodaš še hollywoodske filme in serije… Dr. House je verjetno moja najljubša. Moderni Sherlock Holmes v beli halji, vključno z visoko inteligenco in zasvojenostjo z drogami. Jasno, da te zanima koliko je tipične dramatizacije in koliko je res. Izkaže se, da je v veliki večini vse res (vsaj teoretično), VENDAR pa v praksi zelo redko, da sploh kdaj najdeš pacienta, ki bi imel en tak redek simptom, kaj šele dva ali tri, kot jih imajo vsi Housovi pacienti. Res je serija zastavljena tako, da gre za oddelek, kjer sprejemajo izključno le primere, ki jim ne more pomagat nihče drug, pa vendar identičnih primerov, kot jih ima House, v realnosti dejansko ni. Podobno, kot policijske in odvetniške serije vzamejo za podlago prave primere, ki jih potem kombinirajo z drugimi primeri in dodatno dramatizirajo.

    Poglej tole, ko pravi zdravnik gleda Housa – https://youtu.be/RFRN1WY98Ik

    Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.