Mentalno zdravje in iskanje pomoči

Skrb za mentalno zdravje je tema, ki me zelo zanima. Odločila sem se, da bom tokrat snov črpala tudi iz svojega osebnega življenja. Zato, ker mi je “fajn”, če se kakšen bralec najde v tem in dojame, da pač ni edini na svetu s tovrstnimi težavami.
Ko sem sama premišljevala, da bi nekomu povedala o tem, kakšne težave imam, sem pomislila, da bom verjetno izpadla “čudna.” Pač, okej, razumem, da ima vsak človek na svetu težave. Ampak meni so se moje zdele že “malo na meji”. To so tiste težave, ki so že zrele za ušesa psihologa ali kakršnegakoli drugega strokovnjaka na tem področju.

Na Instagramu sem glede tega izvedla krajšo anketo. Najprej me je zanimalo, ali se anketirancem ljudje s psihičnimi težavami zdijo čudni.

82040020_2772758526114310_4204162642161434624_n.jpg

Odgovori so me zelo presenetili. Večina anketirancem se ljudje pač ne zdijo “čudni.” Kaj pa, če imaš sam težave? Bi se lažje opredelil kot čudak?

Naslednje vprašanje se je navezovalo na prejšnjega. Če se toliko anketirancem zdi, da soljudje s psihičnimi težavami čudni, potem verjetno to ni tabu tema? Ali pač?

81509206_485685108758033_8330600755815776256_n

Dve tretjini anketirancev menita, da je to še vedno tabu tema.

Kaj je tisto, kar je čudno pri psihičnih težavah? To, kako resne so?

Najbolj so me zanimali rezultati vprašanja: “Ali ste že kdaj obiskali psihologa/psihoterapevta/…/?

82182699_555354038382764_7483907498835968000_n

Iz odgovor je razvidno, da je deset anketirancev obiskalo pomoč, sedemnajst ne, a jih od tega pet meni, da bi to “blo fajn”.  Presenetilo me je število ljudi (približno tretjina, a mam prov? Mta, pa to!), ki so poiskali strokovno pomoč. Prav tako me je presenetila številka ob odgovoru “bi blo fajn”. Torej le nekaj ljudi okleva pri tem, da bi sicer strokovno pomoč lahko poiskali.

Če posplošim te rezultate na celotno populacijo (a, kako se to statistično dela), bi v primeru, da svetu oznanim, da imam težave, imela 90 % možnosti razumevanja, da nisem “čudna,” 67 % ljudi bi težko spregovorili o tem in 33 % (?) možnosti, da bi naletela na nekoga, ki je že obiskal strokovno pomoč.

No, naj povem, da sem tudi jaz ena izmed tistih 33 %. Uh, šokantno!

“Ojoj.”

“Boga.”

“A si bla depresivna?”

“Kok cajta si čakala?”

“Kako je blo?”

“A ti je kej pomagal?”

Že kar nekaj časa nazaj sem obiskovala psihologa. Naj vas razsvetlim, da za to ne rabiš bit depresiven, da čakaš vsaj dva meseca, da prideš na vrsto in da lahko pomaga. Če pa ne moreš čakati, te prej spravijo v Begunje. Ali pa ti v roke potisnejo antidepresive.

Torej, kakšna je bila pot do tja?

No, imela sem pač težave. Ne bi o tem, kako in zakaj. Pač, nisem mogla iz pojstle vstat, no. Kakšen mesec sem oklevala, ampak ker je šlo samo na slabše, sem se odločila, da bom šla do osebnega zdravnika. Tam sem doživela šok. Takrat sem bila še na šolskem dispanzerju (ja, malo sem bila že prestara za tja).
Ko sem povedala za svoje težave, je zdravnica rekla, da se moram vsako jutro pogledati v ogledalo in se nasmehniti. Pa da naj pogledam malo ven, kako sije sonček. Pogledala sem ven in pomislila, da bi se najraje vrgla čez okno. Ne spomnim se več, kakšen je bil potem najin pogovor, ampak končal se je s tem, da mi lahko izroči napotnico za Begunje in napotnico za k psihologu. Ampak, da ne bom takoj na vrsti.
V roke so mi potisnili tudi antidepresive.

“A si poj bolj srečen?”

“Baje te zasvojijo.”

“To ni pristno veselje.”

“Ne rabiš met tega, samo drugače razmišljaj. To imaš vse v glavi.”

“Mal več telovad, pa sončk, pa to.”

“Že vsak tretji človek jih ima.”

“To je najlažja stvar, ki jo lahko narediš. Problemi bodo ostali.”

Ko sem držala tablete v rokah, sem si mislila, a to je to? Tako mlada? A je to sploh možno? Morda pa si le domišljam, da je z mano nekaj narobe.
Verjetno vas vse strašno zanima, če sem jih jemala. Ne, nisem. Ko sem pojedla četrtino enega tableta mi je bilo tako slabo, bolela me je glava, nisem spala več 10 ur, ampak 15. Sploh si nisem predstavljala, da bi to jemala še približno tri tedne (menda traja toliko, da “primejo”). Zatem sem našla neko alternativo, ki se ji reče Šentjanževka. Naravna zadevica, pa to. Ne spomnim se, koliko časa sem se je posluževala in ali je pomagala. No, toliko, da veste o njenem obstoju. Če bi kdo kdaj potreboval.

No, k psihologu sem prišla na vrsto čez približno 3-4 mesece. Do takrat pa so težave že nekako izvenele. Mislim, še vedno me je malo “basalo”, ampak ni bilo več tako brezupno. Tam sem se pogovarjala o vsem drugem, kot pa o tem, s čimer sem imela prej probleme. Eno leto sem hodila tja, približno enkrat do dvakrat na mesec.

Kmalu zatem, ko se je izteklo eno leto, sem odkrila, da imamo na faksu neko psihosocialno svetovalnico. Odločila sem se, da grem “pogledat” tja. Bilo je zastonj, hitro dosegljivo in kaj naj rečem … koristno.

Zakaj sem se sploh odločila za to?

Zdelo se mi je, da so moje težave že malo “na meji”. Da jih ne znam sama rešit. Da me nihče ne bo razumel, če jih bom povedala. S tem “nihče” mislim na bližnje ljudi okoli sebe. Ugotovila sem, da mi dobronamerni nasveti in tolažba ne pomagajo več. Zdelo se mi je, da sem “sama” s to mentalno prtljago. Da so drugi že “šli naprej”, jaz pa sem še vedno kot nek kup nesreče.
Sploh se ne spomnim, koliko ljudem sem pravila o svojih težavah. Se mi zdi, da kdor ni doživel podobnih stvari, težko razume nekoga. Pomagaš pri takih stvareh bolj težko. Pač tak človek enostavno rabi nekoga, ki je usposobljen za to. Mislim, itak, da je fajn, če te okolica sprejema takšnega kot si, da te ne obsojajo, kritizirajo, mislijo, da si “čuden” ipd. Ampak na koncu ostaneš sam s to prtljago. Nihče je ne bo razpakiral namesto tebe.