Moj mali osebni pekel (operacija mandljev)

V naslednjih odstavkih bom opisala mojo malo dogodivščino okrevanja po operaciji odstranitve mandljev.

V angleščini sem našla marsikatere zapise, pogledala pa sem tudi nekaj videov na youtubu, kjer so ljudje pričevali o neznosnih bolečinah in potokih krvi.

Seveda je tudi mene zanimalo ali je temu tako in želela sem si, da bi tudi jaz lahko napisala kakšen zapis o tem. Za hec sem se prijavila na operacijo.

😀

Že v prejšnji objavi sem nekaj malega napisala o tem, pa naj nadaljujem,  kjer sem končala.

 

DAN OPERACIJE

Ko sem bila v operacijski sobi zbujena, sem intuitivno pogledala na desno stran sobe, kjer je visela ura. Petnajst čez tretjo. Pismo. Operiral so me eno uro in pol, no, če odštejemo te zadeve z uspavanjem je bil dejanski čas kakšno uro. Namrščila sem se in še enkrat poskusila rešiti to matematično zanko. Mislm, sj vem da mi računanje ne gre, ampak na uro pa še znam. A so mi morda operiral možgane? Pismo, a sem imela v resnic dvajset mandljev v gobcu? Na guglu je pisal, da to traja 20 minut.

Nisem morala več dolgo razmišljati, saj me je neznansko peklo v grlu. Vsakič, ko sem vdihnila, me je presekalo po dolgem in po čez.

“Ne morm dihat skoz nos! Gru me peče!” sem izdavila.

“To je normalno,” mi je nekdo odvrnil.

Kmalu sem pristala v svoji postelji in začel se je križev pot. Brisala sem si krvavo slino v robček in se poskusila spomniti, kako se že moli rožni venec.

Čez nekaj ur sem dobila za pit zloglasni nesladkani čaj.

Vse me je peklo.

Ko sem uspela ljudem sporočiti, da sem še živa, sem se podala v celovečerni spanec.
Postelja je bila krepko dvignjena v zrak, tako da sem skorajda sedela.

Noč je bila divja. Nekajkrat sem se zbudila, sedečega ležanja nisem bila navajena in zazdelo se mi je, da so se mi organi v trebušni votlini kar upognili.

PRVI DAN

Zjutraj sem za zajtrk dobila eno skledo kakava, eno skledo žele kakava, eno skledo čokolinota in piškote.

Ne vem, a me to hecajo.

Naredila sem pet mučnih požirkov in odšla nazaj v posteljo.

Ob dvanajstih sem bila nared za odhod domov.

Počutila sem se, kot da ta teden ali dva mogoče ne bosta tako huda. Ni me nekaj pretirano bolelo, razen kadar sem kaj poskušala spraviti v želodec.

V lekarni so me založili s trojnimi protibolečinskimi zadevami. Eno zdravilo je bilo v tekočini, druga dva pa v tabletah.

KAKO ČE MORM PA SAM TEKOČE STVARI JEST?!?!!?

Tisti dan sem jedla oziroma pila mrzlo čežano in poskusila nekaj sladoleda. Nisem se zavedala, da bosta to skorajda edini zadevi, ki se bosta pojavljali na vsakodnevnem meniju.

DRUGI, TRETJI IN ČETRTI DAN

Začetniško navdušenje nad tem, da bom hitro okrevala, je kmalu izginilo.

Spala sem skorajda v sede, zbujala sem se z izredno bolečim grlom, bolel me je cel vrat, čeljust in ušesa. Sladoled je bil vedno uvod v vsak obrok. Veliko ljudi ga je priporočalo, v resnici pa ni bila tako pametna ideja. Povzročal je nepotrebno slino, ki je nisem imela kam dat. Čez dan sem večinoma časa srebala mrzlo čežano, enkrat pa sem se odločila za bolj gurmansko jed in poskusila pire krompir. Ni bila dobra ideja. Drugič sem poskusila korenčkovo juho (seveda mrzlo), ki je bila bolj ugodna za boleče grlo.

Naj še omenim, da nisem mogla govort. Žal ne trpi samo predel ustne votline, kjer so bili odstranjeni mandlji, ampak za izgubljenim organom žalujejo tudi ostala tkiva, ki ti onemogočajo, da bi odprl usta in povzročijo, da imaš otečeno celo notranjost gobca.
Ker mi je bilo tudi dolgčas, sem se večkrat na dan zvagala. Izpeljala sem teorijo, da ne morm bl shujšat, če sem pa že čist shujšana.

Tretji dan sem se po sili razmer odpravila na petminutni sprehod s svojo psičko. Seveda je dojela, da ne morem govort in postala je neukrotljiva. Grizla je povodec in se mi smejala v obraz. Prisežem.

PETI IN ŠESTI DAN

Prišel je velepomemben peti dan. Dan, ko ti začnejo odpadat obloge, ki so se naredile na mestu, kjer so bili včasih mandlji. Dan, ki sem se ga bala. Ker ti se lahko ulije kri. Ker je pač samo 4-7 % možnosti, da se ti res. Ker pač moram bit panična.

Postala sem krvoločna. Pred očmi so se mi menjavale slike dunajca, klobas, pečenic, hot doga, jufke …

Odločila sem se, da bom jedla piščanca. Vrgla sem ga vodo, da se je skuhal in ga nato sesekljala. Grlo je protestiralo. Ubrala sem drugačno pot. Meso sem vrgla v mikser in ga nato vlila v juho. Gabila sem se sama sebi, a veselje je bilo neznansko.

Večkrat na dan sem si ogledala masaker v ustih in se opomnila, da sem že približno na polovici tega trpljenja. Na ORL-ju so mi dejali, da se zadeva malce poslabša preden se poboljša. HA! Pri meni zadeva kar stagnira. Čez dva dni bom že jedla pico.

SEDMI IN OSMI DAN

Preklinjala sem včerajšnje pozitivne misli o hitrem okrevanju.

Obloge so že v večini odpadle in grlo je bilo izpostavljeno nemilosti mojih prehranskih odločitev. Peklo in bolelo me je še bolj kot prej. Ob vsakem požirku so me začela boleti še ušesa. Ponoči sem prespala budilko, da bi vzela zdravila. Zbudila sem se, grlo pa me je tako peklo, kakor da bi gorelo.

Te dva dni sem jedla še manj kot prej. Jedla sem le na novo odkrito specialiteto: piškote namočene v mrzel čaj.

DEVETI IN DESETI DAN

Moja pričakovanja o boljših dneh so bila izpolnjena. Opustila sem zdravila in začela z uvajanjem mehke hrane. Počutila sem se kot dojenček.

Zbujala sem se sicer s še katastrofalno pekočim grlom, ki je po nekaj požirkih vode nehalo protestirati.

Nagradila sem se s tortico. Bila sem vesela, da sva z grlom končno sklenila prijateljski pakt.

Skozi dan sem se prebijala z mislijo na pico.

Deseti dan sem končala s kraljevsko pojedino. Dva grižljaja kruha s pršutom, gobova juha in piškoti namočeni v čaj. Odločitev sem obžalovala, saj je grlo začelo protestirati.

Je*eš. Zredila sem se za 150 gramov.

ENAJSTI DAN 

Za zajtrk sem si privoščila umešano jajce brez kruha in piškote namočene v čaju.

Za kosilo in večerjo sem v mislih pojedla pico.

Načeloma so bile stvari že bolj v redu, vendar bom mogla še nekaj dni ostati na dojenčkasti mehki hrani. Na srečo med to vrsto prehranjevanja sodijo tudi tortice.

😀

 

ZAKLJUČNE MISLI ZA BODOČE SOTRPINE

  • Sploh nisem tolk shujšala. Približno dva kilograma. Moja teorija je potrjena.
  • Pravljice o potokih krvi so redke. Ne jest trde hrane!!!!!
  • Šla sem trikrat kakat v desetih dneh. Sprijaznite se s tem.
  • Ne maram čežane in sladoleda.
  • Hočem pico.
  • Okrevanje je res trpljenje.
  • Preživela sem.
  • Ne it na operacijo.

 

 

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.