Krščanski nauki so mi bili že položeni v zibelko. Stara mama me je z veseljem vsako nedeljo vzela k maši. Na izbiro sem imela dve cerkvi. Ena je imela izredno visok strop, na katerem so se bohotile glave angelčkov, druga pa je na stenah imela velikanske freske z nekimi latinskimi citati.
“Mama pejva tm, k neki piše na slikah!”
Na poti v cerkev, sem ivanjščicam trgala listke. Večinoma se ob tem govori: “Ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi … ” Ali te ima dotična oseba rada, izveš, ko utrgaš zadnji listek.
Z mamo pa sva govorili: “Vica, pekel, nebesa, vica, pekel … ”
Tisti dan sem dobila pekel.
Še dobro, da sva šle k maši.
Kadar sem žvižgala, me je mama opozorila: “Če punce žvižgajo, Marija joka!”
Joj, sedaj pa ne bom prišla v nebesa.
Nedeljska maša je bila vedno obvezna stvar. Ko sem bila že malo starejša in je mama izgubila indoktrinacijsko moč nad mano, sem vajeti vzela v svoje roke. Neko nedeljsko jutro sem se zbudila popolnoma zmačkana. Ker sem se bala, da bom vsak čas pobruhala celotno hišo, sem mami dejala: “Jz grem k maš.” Seveda se je na njenem obrazu narisalo zadovoljstvo, jaz pa sem se odpravila na enourni sprehod s plastenko vode v roki.
Joj, sedaj pa ne bom prišla v nebesa.
Moja mama je bila občutljiva na pregrešne zadeve. Vse kar ni dišalo po božjem kraljestvu, je zavračala. Pred njo sem skrivala najstniške revije, saj bi jim drugače sledilo uničenje. Protestantizem, pa to. Na mizi sem raje razkazovala revijo Mavrica, včasih sem celo prelistala Družino. Ob zvokih radia Ognjišče.
Joj, mogoče bom prišla v vice.
Nekoč sem se pri maši hotela postaviti v vrsto, da bi prejela hostjo.
“Nisi bila pri spovedi. Ne moreš jt iskat,” sem zaslišala glas.
Joj, sedaj pa ne bom prišla v nebesa.
Neka prijateljica se je spomnila, da je tudi njena mama imela podobne starokrščanske nauke:
“Stara mama je zmer govorla fotru, da na praznke pa nedelje ne sme delat (ubirat sadja, kosit …), ker bo bog jezn in poslal kače, da bojo letele iz drevesa.”
Dodala je še, da se je to zgodilo 15. avgusta.
..
No, kateri praznik je takrat? 😃
Morda bi se še našla kakšna zanimiva zgodba o mojem pokristanjevanju. Žal stari mami ni uspelo, da bi me preoblikovala v gorečo vernico.
S temi zgodbami sem hotela prikazati, kakšen je bil starinski način vcepljanja krščanske vzgoje. Zdi se mi, da pri nekaterih ljudeh še vedno prevladajo zastarele oblike razmišljanja, ki se včasih prelevijo v fanatičnost.
fanatízem -zma m (ȋ) strastna, nestrpna zavzetost za kaj, zlasti za kako idejo ali nazor; zagrizenost, prenapetost
Ko se z nekom skušaš nekaj pogovoriti, pa ti vsiljuje svoje nazore in ne odstopa od svojega mnenja.
Nekoč sem naletela na to, da kristjani ne bi smeli izvajati joge. Ker je to ne vem kakšna vzhodnjaška tehnika, ki ni združljiva s krščanstvom. Bog ne daj, da bi celo meditiral. Obdali te bodo plameni iz pekla!
Ko je bil referendum o družinskem zakoniku, so se nekateri verniki burno odzvali in razpravljali o pomembnosti tega, da ima otrok očeta in mamo. Naenkrat so vsi postali psihologi in vedeli, kaj potrebuje otrok za celostno rast.
Ta čas pa sem se na faksu spoznala s pravljicami za otroke s homoseksualno vsebino. Ja, zares obstajajo.
Uh! Moja stara mama bi jih zagotovo vrgla v peč.
😀
Čudno, da mi nikoli ni rekla: “Do poroke na roke.”
