“Ne morem pridt, mam druge stvari takrat.”
“Ni mi do tega.”
“Ne bom opravila te naloge.”
“Nimam časa.”
Postavljanje osebnih mej je zame ena izmed najbolj zoprnih reči, ki jih še vedno ne obvladam. In jih verjetno tudi nikoli ne bom. Ker bo vedno nekdo, ki jih bo preizkušal in me presenetil.
Večinoma tovrstni članki o tem “kako reči ne” govorijo o neki samopodobi in tehnikah, kako dobesedno reči ne, zraven pa si lahko še ogledamo sličice ljudi, ki grdo gledajo.
Očitno mi branje takih člankov ni prav nič koristilo. Seveda je vse lažje v teoriji kot pa v praksi. Nič novega, a?
Če se vrnemo na zgoraj napisane primere … izgledajo čisto preprosto.
Kaj pa, če nekdo reče: “Jutri je po dopoldanski izmeni sestanek za vse uslužbence. Izvedeli boste pomembne informacije glede … ” in ti odgovoriš: “Ne morm, imam druge stvari takrat.”
HA HA 😀
Ali pa če ti nekdo, ki te vedno opravlja za tvojim hrbtom, vpraša: “A mi boš potem lahko nardila eno uslugo?”
HA HA HA 😀
Če je težko, rajš ne.
Skratka primerov, kjer je težko reči ne, je malo morje. Sej ni problem skupej nabrat nekaj besed in odpret usta. Problemi so drugje.
“Joj, da ne bom izpadla grda.”
“Kaj si bodo pa mislili?”
“Sej nism hotla tega rečt.”
“Strah me, kaj bo potem.”
“Kaj pa, če me ne bodo več maral?”
“AMMMM, kaj pa, če mogoče nimaš občutka za lastno vrednost?” pomislim ob takih primerih. In potem dobim odgovor: “Kaj pa, če zgubim šiht??!?!?!?!”
NO, POL SE PA PEJMO POSTAVLJANJE MEJ.
Nedavno nazaj sem imela neko situacijo, ko sem se uprla zadevi. In imela sem dokaj dobro argumentirane razloge. Lahko bi sicer rekla “ja”, pojedla svoj ponos in opravila nalogo. Ko sem razložila, zakaj sem se tako odločila, sem dobila odgovor da “preveč filozofiram”.
AAAAAA??? Torej bi bilo boljše, če pač nič ne bi rekla? Je to slabo, če povem razlog in povem, kar si mislim? Ali ne smem izraziti svojega mnenja?
Bila sem pač preveč iskrena in “filozofska.”
“Ja, so bli zlo jezni, a veš.”
Zgodilo se je to, da sem morala spremeniti svoj razlog. Razlog, ki je bolj ustrezal.
Dan kasneje sem se počutila malo butasto. Saj bi pač lahko rekla “ja” in se izognila neprijetni situaciji, ki je sledila.
Ampak tako pač je! Zavrnitev nečesa prinese posledice. Večkrat negativne kot pa pozitivne. Razen če imaš opravka z razumevajočimi in nekonfliktnimi posamezniki.
Kar pa se ne zgodi ravno velikokrat.
Ko moram zavrniti neko stvar, se moja že tako krhka samopodoba začne še bolj razkrhljevati. In potem poskušam ubesediti moje zavrnitvene misli v stilu: “Akmhmhm, ne morem, mimimi”. In potem dobim odgovor: “Kaj si rekla?” In potem, da še jaa ne bi bolj zakuhala v svoji notranjosti, rečem: “Mja, sej loh.”
V nekaterih trenutkih se začnem obnašati, kot da ne bi imela pet procentov samospoštovanja. Kot da sem slaba oseba, če rečem “ne.”
Why do we still continue to feed ourselves with this myth that people who have self-respect are alone, disliked and unhappy? Why do we still continue to feed ourselves with this myth that being a doormat will get us everything we want even though insanity is doing the same thing and expecting different results? N.L
Ko neki zadevi rečemo ne, obstaja več možnosti, kako se ob tem počutimo. Lahko si mislimo, da smo krivi, ker pač ne moremo nekaj naresti, da smo egoistični, ker bomo pač raje poskrbeli zase, da bomo nekoga zavrnili in povzročili slabo voljo, da bomo pristali v nekem konfliktu , da se bomo nekomu zamerili … Skratka, primerov za samomučenje in linčanje je dovolj.
Kot da bi se spraševali, a je to v redu, če smo rekli “ne.” Kot da bi hoteli, da nas bodo po našem “ne-ju” še vedno odobravali.
It’s understandable when you’re a child to seek authorisation from others and if you’re not brought up in an environment where healthy boundaries are communicated and your family actually want you to grow up with some autonomy and sense of self, you can end up growing up with a fine line between authorisation and approval. N.L
Problem je, ker smo se tekom življenja naučili, da včasih postavljanje mej pomeni to, da se nekomu postavimo po robu. Da smo uporniki. Da je reči ne, slaba stvar. Sploh ko pride do resnejših zadev. Kako boš npr. nekomu rekel ne na tvojem novem delovnem mestu. Se je pa ja treba držat mal nazaj. Včasih je težko preceniti, kdaj se je smotrno izogniti neki situaciji.
Sama bi pri pomembnih “ne-jih” razmislila, kaj se mi splača. Ali bo moj “ne” prinesel usodne posledice zame ali za nekoga drugega? Ali bodo ljudje preživeli, če me nekje ne bo?
Da pa ne bom ostala le pri lastnih domnevanjih in nasvetih sem spet naredila malo researcha in gugl nam svetuje naslednje:
1. Pomislimo, zakaj bi rekli “ne”.
Verjetno najbolj pomembna točka. Da ne bomo na ramenih poleg križa nosili še krivdo in se spraševali o svoji neobrzdani egoističnosti, pomislimo, zakaj smo nekomu rekli “ne”. Ali zavrnem nekaj, ker se mi paaččč nee da in mi dol visi, ali pa se zatem skriva kakšen bolj ekspliciten razlog.
2. Poskrbimo za naše prioritete, ne da one poskrbijo za nas.
Če ne bomo pač npr. postavili naše osebno življenje na prvo mesto, bo pač npr. služba postavila nas na prvo mesto. Temu sledi:
3. “Whenever you say Yes, somewhere else you’re saying No.“
Ko neki stvari rečemo ja, npr. da se odločimo za nek dodaten projekt v službi, neki drugi stvari rečemo ne – posledično imamo zaradi tega projekta manj časa za npr. kuhanje kosila, hobije, spanec, lastne otroke, bilo kaj …
4. Zavedajmo se, koliko zmoremo.
Preden se podamo v “ja”, pomislimo, v kaj se bomo podali. Ali imamo čas in energijo za “ja”?
5. Zakasnimo naš “ne.”
Včasih se je težko odločiti za neko stvar. Ali pa prelahko – morda smo pač v tistem trenutku super dobre volje in bi z veseljem postorili še dodatne naloge.
At times, the pressure of having someone stand over you while you make a decision will typically sway a person to say YES. However, the moment you walk away from the interaction and take time to reflect on what’s actually at stake, that is when you gain the clarity you need to make an effective decision moving forward. A.S
6. Sendvič tehnika
gre nekako tako:
dobro
nedobro
dobro
Pod nedobri del sendviča je vključen naš “ne.” Nisem hotela napisat slab, ker pač “ne” ni slaba stvar. Saj ne da je “nedobra” kaj boljša beseda ….
😀
Torej najprej povemo nekaj pozitivnega, potem ničhudega sluteč naznanimo našo nedobro notranjost poli salame sendviča in zaključimo z nečim pozitivnim, npr. polnozrnato žemljo s semeni.
A to obstaja?
7. Predlagajmo alternativo
Trenutno ne moremo ugoditi zadevi, lahko pa predlagamo nekaj drugega. Nekaj, kar je nam ljubšega. HEHE.
S tem menda pokažemo, da nam je mar. Jupi.
Jaz sem to storila tako:
Sodelavka: Eva, a greva na Šmarjetno?
Jz: Ne.
S: Deeej no!
Jz: Ne, magistrsko morm pisat. ( 
)
S: Sej to lah popoldne, sej maš ceu dan cajt.
Jz: Pejva v Trboje na jagode. Ne da se mi hodt.
S: Ajaaaa, zdj pa navš delala magistrske. Hahahaha, greva!
8. Ne opravičujmo se na veliko.
Pač povemo razlog za naš “ne” in se nato mogoče opravičimo.
9. Kako reči “ne”? Obstaja določeno število načinov.
- Rečemo “ne” brez razloga.
- Rečemo “ne” z razlogom.
- Rečemo “ne” in ponudimo alternativo.
- Rečemo mogoče.
A lahko tut nič ne rečemo?
Teorije o spopadanju z “ne-ji” je veliko. Od nekaj prebranih stavkov in napisanih stavkov na to temo sicer ne bom nič kaj bolj znala reči “ne”, se pa bolj zavedam, da imamo vsi neke univerzalne probleme, ki imajo malo manj univerzalne rešitve. Mogoče bi rabla prebrat kakšno knjigo na to temo.
😀
Za tiste, ki pa bi radi izvedeli še kaj več in stopili stopničko višje k samoaktualizaciji (haha), lahko pogledate tole, alpa tole, mogoče lahko tut to in še nekaj primerov.
Innnnn, ali bo naslednja objava kaj prej kot pa čez en teden?
NEE 😀
VIRI:
https://daveursillo.com/the-case-for-no/
https://www.baggagereclaim.co.uk/boundaries-stop-asking-for-permission/
https://blog.iqmatrix.com/saying-no
