Dne 27. 4. 2019 smo se z okrnjenim kolektivom odpravile na izlet v Gardaland. Ideja o tem izletu je zrasla na sodelavkinem zeljniku, nato pa je takoj potovala v skupinski pogovor na FB-ju, kjer se je naselila v naše glave in neverjetno … tudi realizirala.
Predpriprave na izlet so potekale kar nekaj dni prej. Ob branju pogovorov v skupini: “a bo kera kej spekla?”, “jz nam cev dan jedla sendvičev”, “poklič me ob treh zjutrej”, “jz bom mela majčko za preoblečt”, “kam bomo dale ruzake?”, “vzem s sabo dekco,” sem zgolj komentirala: “sej ne gremo na piknik” in pa “sej bomo samo en dan od doma.”
Seveda mi je bilo takoj žal, ko sem ugotovila, da morda bi pa bilo fino, če bi s sabo imela sončno kremo, NA KATERO CELO NOBENA NI POMISLILA. Primorana sem se bila vključiti v pogovor in nafehtati kremo.
Dobila sem jo. S faktorjem 15. Za že porjavelo kožo.
A lahko samo povem, da ko sem se rodila, so morali preverit, če sem slučajno albin.
In ja, rabla bi faktor 15 na kubik.
😀
Nato se je začela še debata, kam bomo dali osebne stvari. Ker pač v Gardalandu ne moreš povsod vzeti svojega ruzaka. Vržeš ga nekam na tla in upaš, da nobenemu ne bodo zadišali tvoji sendviči. Preklinjala sem svoje sovraštvo do pedertaške, ki sem si želela, da bi jo v tistem trenutku imela. Uporabila sem malce kreativnosti in si ustvarila svojo taško. Čez sem si oblekla jakno, da taška ne bi plapolala v zraku in povzročila dodatnih nelagodnosti.
Večer pred izletom od samega veselja seveda nisem mogla zaspati. Napovedala sem si nočni maraton, ki sem ga včasih izvajala med izpitnim obdobjem – pač ne bom šla spat. S to mislijo sem vztrajala do pol enih ponoči, ko me je premagal spanec. Ko me je po dveh urah zbudila budilka, sem to odločitev globoko obžalovala. Pes je je bil nenavadno še bolj navdušen kot pa je že in čakal, da greva na sprehod.
Na avtobus sem pač, itak, prišla zadnja. Ker zakaj bi bila točna, če živim 5 minut stran. Ko sem prišla do postaje, sem ugotovila, da so moje matematične predstave o času malce napačne. Hodila sem 25 minut. Pričakali so me jutranji, rahlo panični, pozdravi sodelavk: “Trikrat smo te klicale.”
Po nekaj minutah vožnje sem ugotovila, da sem rahlo nasikana. Kakopak, če sem spala dve uri. Dobro, da je bila tema, da navzoči niso videli, kolikokrat sem zavila z očmi ob njihovem klepetanju. Napihnila sem si rogljiček za okoli vratu in v veselem pričakovanju pet urnega spanca zatisnila oči.
5 minut. NIČ.
10 minut. NIČ.
20 minut. NIČ.
Rahlo nervozna sem pojamrala sodelavki, ki je sedela zraven mene in ugotovili sva, da sva na isti nemoremzaspat valovni dolžini.
Zatiskala sem oči in se poskušala uspavati z mojo tehniko kombinacije trikotnega dihanja in štetja.
To poteka tako, da si počasi šteješ od 10 do 1, vmes pa vdihuješ zrak 4 sekunde, držiš 4 sekunde in izdihuješ 4 sekunde. Seveda si število sekund lahko prilagodiš. Nočemo se samozadušiti. Ponavadi me zmanjka po dveh setih štetja od 10 do 1, tisto noč pa sem prišla že do petih. Moja slaba volja se je še poslabševala in pomislila sem: “Zdej bom pa cev dan nasikana.”
A vas zanima, kaj se je zgodilo?
Zaspala sem po treh urah. Za eno uro. Bolje išta nego ništa!
Ko smo prišli v Gardaland, so punce takoj začele slikariti neke kipce, slapove in leskatajoča tla. “Dobr, da nimam več Instagrama,” sem si rekla in opazovala okolico, se čudila vsem stvaritvam, ki so jih postavili ljudje in pozornost usmerjala k raznovrstnim detajlom tega zabaviščnega parka.
Ne sej ne. Ko sem videla neko magično drevo z ogromnimi krošnjami, ki se je dvigovalo nad celotno deželo, sem takoj pograbila telefon, naredila 10 fotk in za nameček to še obeležila s 30-sekundnim posnetkom.
Od vsega navdušenja sem zacvilila, kot da bi se že peljala na vlakcu smrti in pospešila korak proti drevesu.
Ko smo vstopili v neko sobo, so se ugasnile luči, ljudje so začeli cviliti, me pa smo se prijele za roke. Nisem bila zmožna misliti, kaj se sploh dogaja, v glavi je krožilo le eno ločilo – vprašaj. Nato so nekateri začeli delati “pššššššttt” in nisem sploh vedela, a sem v Gardalandu ali v razredu z otroki, ki se ne morejo umiriti.
Sodelavka je panično začela z nekimi travmami o tem, kako se ji začne hitro vrteti in da sploh ne veš, kaj se dogaja tm notr, ker se vse vrti okol tebe, in seveda se je panika naselila tudi v meni. Ko smo vstopili v dotični prostor in se je vse začelo, sem gledala v tla. Ves čas. Stene so se premikale, ljudje so spet cvilili, jaz pa sem opazovala čistočo svojih čevljev.
Fajn. To je ta Gardaland. Vsi smo navdušeni. Juuhuhu.
Nato smo šli na Raptorja. (Kdor pač pozna Gardaland, bo vedel za kaj se gre. Če ne, si pa poguglajte.) Ko smo hodili do te omenjene naprave, sem rahlo solznih oči ugotovila, da pač nisem ustvarjena za Gardaland. V mislih sem si dala low high five in se prepustila toku dogodkov.
Naj še omenim to – na prvi stvari sem gledala v tla in paničarila, pa v resnici sploh ni bla tolk adrenalinska, potem pa smo šli na tega Raptorja, kjer ti pretrese celotno telo, obrača za 360 stopinj in skorajda seznani z mislijo o prezgodnji smrti.
Na poti do tega Raptorja me je od same nervoze, itak, prijelo lulat. Kolektiv sem priganjala na WC, da mi slučajno ne bi vmes nekje v zraku ušlo. Postala sem kanček boljše volje, ko sva z eno od sodelavk ugotovili, da imava isti skozmescat problem. Po lulanju smo se podali na križev pot do Raptorja. Med čakanjem me je začelo zvijati in prijelo me je še …. no, saj veste.
Ker očitno tole pišem, sem preživela. Ne vem, kaj naj povem od same vožnje, ker sem že pozabila, kako je bilo. To travmo sem pač potlačila. “Z eno nogo smo bile že v grobu”, bi rekla sodelavka, ki je dejala, da je med vožnjo pomislila, da na Obliviona pa zihr ne bo šla. (To je najbolj adrenalinska stvar v Gardiču.) Lahko si poguglate slikce. Ali pa kar video.
Po adrenalinskem šoku smo se odpravile naprej. Kljub veselju, da sem uspela to prebroditi, me je spet prevevalo malodušje. “To je mučenje telesa,” sem si mislila. Sodelavkam sem oznanila, da je meni adrenalinsko že to, ko zamudim na šiht.
Nato smo obiskale Mamuta, ki je bil vsem sodelavkam zelo pri srcu. Ker so pač že vse bile tam in ker pač tudi vsak človek že pozna vse naprave, ker so pač že vsi bili v Gardalandu. Pomislila sem, da sem mogoče že prestara za to in da bi mlajša verjetno lažje prenašala te adrenalinske šoke. Sama sem že, kljub temu, da sem bila tam prvič, vedela, da obstaja Blue tornado, prosti pad in pa sekvoja. Nič od tega nismo obiskali.
Na Mamuta smo čakale eno uro, ta čas pa nas je sonce že dodobra porjavilo oz. pordečilo, prišle smo do kolektivne himne (ja, to je tisto, ko nekam greš z ljudmi in vsi pojejo isti komad) in pojedle zajtrk.
Vožnja je bila fajn. Malo mi je glavo zaneslo na sodelavkino ramo, zaradi šopanja adrenalina po krvi, pa se temu incidentu nisem mogla nehat smejat. Polotila se me je radost in naenkrat se je v meni prebudil otrok: “Šee, še!” Nato sem ob realizaciji, da bi spet čakali 60 minut, dodala še otroški: “Oooo, :,(. ”
Kasneje smo zatavale še v neko Atlantido na vodne zadeve, kjer smo po 5 minutah premikanja v koloni, ugotovile, da stojimo v VIP predelu, kjer prideš hitreje na vrsto. Zelo neopazno smo skočile na drugo stran, kjer so bili normalni smrtniki, povzročile nekaj škandala in po nekaj sekundah prišle na vrsto. HE HE HE
Seveda se nam je to maščevalo in na naslednjo atrakcijo smo čakale celo uro. “Pa sej je pisal 30 minut,” smo si rekle. Ja, 30 minut od tam, kjer je bil zaslonček, na katerem je to pisalo. Pred tem zaslončkom pa je bilo še sto ljudi. Med čakanjem sem se zagledala v nekega Španca, ki je klepetal s svojimi prijatelji. Zaljubljenost sem takoj obelodanila in k temu so se pridružile še ostale sodelavke. Kar naenkrat se je odprl moj kanal za španščino (ki mi je mimogrede zelo všeč) in dvajsetkrat sem mogla povedat eno in isto. Kaj to pomeni? To pomeni 15 besed, ki jih znam že tri leta. Corazon, aqui, como estas, donde estas, vamos, bebida, niño, para siempre.
Jap, pomoje je to dovolj, da daš drugi osebi vedeti, kaj hočeš.
😀
Nato smo še malo tavale po prizorišču, se izmikale gneči in preživele prvi skupinski konflikt. Tako pač jaz poimenujem situacijo, ko več ljudi izraža mnenja, ki se med seboj razlikujejo, sodelujoči pa se ne morejo zmeniti, kaj bi naredili. Kaj drugega se pač izcimi, ko cel dan tavaš pod vročim soncem in sto let čakaš, da prideš na vrsto. Bile smo že malo vročične. Emocionalni konfliktno-adrenalinski šok smo seveda uspele ozdraviti. S čokoladnim vafljem. HEHE
Čas se je kar hitro iztekel in odpravile smo se nazaj proti avtobusu. Seveda sem se spet mogla samouspavati. A vas zanima, koliko sem spala?
DVE URI. Skorej.
Med postankom na avtocesti sva z eno izmed sodelavk tavali po trgovini (obvezno početje) in si ogledovali zanimive drage stvari, ki jih noben ne kupi. Ali pač. Npr. pršuta, ki stane 50 evrov in je zaščiten z magnetom. Po sodelavkinem vprašanju “A kupm roza Kitkat?” in mojem odgovoru “Ne rabš.” in še nekaj lastnih misli o potroštništvu, sva odšli proti avtobusu. Prijazno nam je ponudila čokoladko in ker sem pač požrešna, sem jo vzela. Oh ja, glava govori eno, želodec pa drugo. Tut če hočeš, med sodelavkam, ki so izumile polico s sladkarijami na šihtu, ne moreš ostat na sugarfree dieti.
Po par cajta (moja definicija časovnih enot), smo naposled prispeli domov.
EPILOG
V Gardaland sem si želela it že od nekdaj. Ker to je pač nekaj, kar moraš obiskat. Čeprav sem to doživela (šele) pri 24-ih sem kljub nepravprevečnavdušenosti vesela, da sem šla tja. Ugotovila sem, da pač nisem človek za adrenalinske zadeve. Mogoče bi bilo drugače, če bi šla v Gardaland mlajša, malo manj poslušala, kakor je nekaj grozno ali pa mogoče malo manj stala v nepregledni gneči čakanja v vrsti, kjer postajaš vročičen in psihotičen. Še zmerej smo se imele fajn, doživela sem nekaj novega in …….
napisala novo objavo.
😀
P.S
Hotla sem priložit kakšne Gardaland meme-te pa so vsi v italijanščini. KAKOPAK.
