Prejšnji teden sem se odločila, da bom spet imela Instagram post. Približno leto nazaj sem prvič prešla na to idejo in brez Instagrama sem bila pol leta.
Zakaj sem si ga ponovno naložila?
Ker sem tam ustvarila Tuhtarije. Zato, da bi na svoj blog “speljala” več prometa. Pač, samopromocija. Ker je to zdaj popularno.
Iskreno povedano, sem bila res šokirana, da mi gre na Instagramu veliko bolje kot pa na FB-ju. Veliko več ljudi mi je sledilo, več lajkov, več branosti, več obiskov strani. Ugotovila sem, da FB počasi propada glede tega. Začela sem objavljati svoje fotografije in zraven dodala neko mini zgodbico. Potem sem prešla na ankete, ki so mi služile pri pisanju objav na blogu, nazadnje sem se poslužila objavljanja svojih pesmi. Čudovito!
Ampak, v čem je problem?
Ugotovila sem, da Instagram profilu posvečam preveč časa.
Najprej narest “dobro” fotkico (da zgleda vsaj približno lepo), potem izbrat “taprav” filter, potem napisat zgodbico, objavit, in nato še dvajsetkrat pogledat, kako napreduje “všečkanje” fotke. Za ankete sem iskala fotkice na netu, potem shranit, objavit, malo popravit, filter, potem se izmislit vprašanja, izmislit malo več vprašanj, potem spet “čekirat”, kako napreduje anketa, odgovarjat na prispele komentarje, delit rezultate ankete, komentirat rezultate ankete, potem še ogromno časa za shranit/obrezat/prilepit/karkoliže “skrinšote” teh anket in jih pretransportirat v vsaj približno lepo “izgledajočo” objavo na blogu.
Ku*c. Vse fino fajn, ampak dejansko sem porabila več časa za vse ostalo, kot pa za samo pisanje. Mislim, WTF? A ni primarni namen bloga to, da pač pišem?
Začelo me je skrbeti, zakaj število sledilcev na Instagramu pada, zakaj ljudje ne kliknejo tistega linka, ki ga objavim na profilu, zakaj imam tako malo bralcev prek Instagrama, ali imam pregrde fotografije, ali bi moj profil moral imeti neko rdečo nit, bi mogla fotkice zgledat vabljivejše, uporabit nevemkakšne kul filtre, heštege, bi mogla delit več literarnih stvari v storyje, ne bi smela delit osebnih stvari, bi mogla pisat kratke povedi na storyje, ker se pač ljudem ne da brati ipd.
Ja, dojela sem, da se moram samopromovirat. Ampak, kaj, a zdaj naj pa še postanem Instagram strokovnjak za marketing?
Resda je Instagram zadnje čase (po mojih izkušnjah) bolj popularen kot FB. Vedno bolj pa je nasičen z raznimi profili. Že vsak tretji kafič ima svoj profil, vsak četrti kužek in mucek, potem restavracije, knjižnice, krščanski memeti, Tinder memeti, skavtski memeti, trgovine, šole …
Najbolje, da naredim profil svojega anusa. Vas zanima, kako se je prebavil današnji golaž? Ne? Imate probleme? Vas zanima zdravilo za hemeroide? Danes vam podarjam kodo za 20 % popust!
Se mi zdi, da je bil včasih Instagram boljši. Še kakšni dve leti nazaj sploh ni bilo teh storyjev. Zato smo imeli Snapchat. Kot da me briga, kaj drugi trenutno počnejo?
In potem bi mi rekli: “Sej ne rabiš gledat!!!”
Pa ravno v tem je problem! Ker te to klikanje zasvoji!
Okej, npr. slediš 100 ljudem. Na dan imaš možnost pogledat 10 storyjev in pogledat 10 novih fotografij. Okej, porabiš 5 minut časa za Instagram.
AMPAK, HEJ!
Lahko “stalkaš” druge ljudi. Samo vpišeš, kar želiš, greš na možnost “search”, kjer ti ven vrže fotke in videe, ki bi te najbolj zanimale (teh je nešteto), potem imaš na voljo še razne hashtage, lahko se jih izmisliš, te zanima življenje družine Novak, kateri voziček je najboljši, kaj je jedel mali Jakec za večerjo, kakšno vreme je na Bledu, napišeš Bled, prikaže ti ravnokar objavljene fotke, okej, lepo je, gremo, hmm, kam bi šel naslednji vikend, hmm, poglejmo na Instagram, joj, ti je dolgčas, lahko pogledaš 150 memetov, te zanima, kako se ima bivši, mogoče kakšen makeup tutorial na IG TV-ju, blablablablabla …
Možnosti je nešteto.
In kaj imam od tega?
Se bolje počutim? Sem osebnostno napredovala ob tem? Imam več sledilcev? Se je moj trud samopromoviranja obrestoval? Ali si kopljem jamo brez dna?
Na Instagram sem se vrnila zaradi bloga, odhajam pa zaradi istega razloga.
