Zadnja zabava

Maja me je že dva tedna fehtala, da greva skupaj na Škisovo. »Sam enkrat na let je, no,« je hotela otopliti mojo žurersko dušo, ki je zamrznila ob pogodbi s 40-urnim delavnikom.
Ustregla sem ji. Prejšnji teden jo je po nekaj mesecih pustil fant in zdaj je v obdobju »delam kar hočem, rabim bit frej, mejkap, štikle, selfiji na Instiču«. V času, ko sta bila skupaj, je pač izgubila vse frendice in očitno si je zaželela obuditi najino prijateljstvo, ki je obstajalo pred njeno (bivšo) zvezo. Nekako sem se počutila dolžno, da ji ugodim, saj mi je v gimnaziji pred maturo zrihtala dve škatlici Leksavrinov.

*

»Sej prov, ti sam uživej,« sem se odzvala na njene izpovedne monologe, nasičene z osem decilitrov Traminca.
Niti zahvalila se mi ni zanj. Morda ker misli, da je to nekakšno plačilo, ker mi je za to noč odstopila 0.2 kvadratnega metra v njeni postelji, v tretjem nadstropju sedmega bloka v Rožni. Ali pa ker misli, da zdej imam pa »itak dnar«.

*

»Lahko bi šli večkrat ven,« me je pogledala s priprtimi očmi, ko sem ob zvokih Milice Todorović, prvič ta večer med pijančevanjem v njeni mali sobici, začela rahlo in nerodno premikati boke ter ramena, udarila s plastičnim lončkom ob mizo, ga dvignila v zrak in zavriskala: »Prvo pijem da zapoćnem noć … «
Nato sva zapeli še nekaj čefurk, ki sva jih nekoč tulile v Egejsko zvezdnato nebo na maturancu in so postale tradicija za vse naslednje veseljaške priložnosti.
Pogumno sem si natočila še en lonček. Brez radenske. Maji sem začela jamrati o načrtih za nov avto, ona pa je bila čedalje bolj zatopljena v telefon, begala s prsti dol in gor, se na vsake toliko najstniško zahihitala in ponovila besede, ki jih je natipkala. Mogoče je hipnotizirala kakšnega desca, ali kaj, sem pomislila.
Maja in jaz, jaz in Maja. Zakaj sem postala tako zategnjena? Ker moram vstati ob pol petih, petkrat na teden? Pa ni to tisto vstajanje, ko na troli še 30 minut kinkaš in potem na predavanjih tipkaš sošolki, ki sedi v vrsti pred tabo, da je res bedno, in da ne veš, zakaj se nisi prepisala že oktobra. Potem pa se izpišeš aprila, tri leta kasneje. Šiht brez diplome, položnice, pa dodatno zavarovanje, nek davek, dohodnina, regres – vse besede, ki so prej iz ust odraslih obvisele v zraku kot težka, neizogibna usoda, ki te bo čakala za vsakimi vrati, na katera boš potrkal.
»Kva, a si zamorjena, a kaj?« mi je siknila Maja, ko me je ujela med buljenjem v plakat Harryja Stylesa, ki je visel nad posteljo njene cimre. »A se spomniš?« sem jo vprašala in oči uperila v podobo Harryja.
Maja je za trenutek odložila telefon na posteljo. »Jebeš, takrat, smo bli še froci, daj pij, šele dva lončka maš za sabo.«
Zavzdihnila sem. »Kdaj se bova odpravili na Škisovo?«
»Ko spiješ tole flašo,« je resno odvrnila.
Nekaj nedefiniranega me je zbodlo v želodcu. Morda nepredelane najstniške travme, hrepenenje po moji francoski postelji v stanovanju, absolvent, ki se mi je izmuznil pred očmi, normirane uri pri plači, ali pa morda le nastajajoča rana na želodcu zaradi današnjega alkoholnega šoka.
Iz premlevanja me je zbudilo trkanje na vrata sobe. Še preden je katera od naju uspela ziniti »ja?«, je noter upadel nek tip in naju v štajerščini vprašal, če imava slučajno kaki fajer ali pa odpirač.
Štajerc in Maja sta se takoj zapletla v pogovor. Nekaj v smislu: »Iz kje si, koliko si stara, kaki faks delaš, ja tipi so prasci, samo niso vsi taki, ja, da ženske tudi kdaj zajebejo …«
Počutila sem se, kot neka mtka, bdeča nad svojo hčerkico, ki je na peščeni plaži zakopana v pesek s kanglico in lopatkami, spoznala novega prijatelja.
Čez 10 minut sem jima že sledila v neko skupno kuhinjo študentskega doma. Tam se je na petih kvadratnih metrih gnetla družba sedmih študentov. Dva sta se naslanjala na okno in kadila, štirje so sedeli mizo, eden pa je nekaj kuhal. Verjetno kakšne Merkatorjeve špagete z drugorazredno tuno.

*

V prostoru je smrdelo po alkoholu in čikih. Vonj se je naselil v vse moje pore, ki so sproducirale izjemno slabost.
Vstala sem in odracala do korita. Nerodno sem naslonila obraz pod pipo in voda mi je stekla po laseh, naravnost na tla. Pizda. Začela sem stikati po umazanih omarah, da bi našla kakšen kozarec. Na pomoč mi je priskočil tisti Štajerc, ki je opazil, da imam probleme.
»Na,« je bleknil in izpod mize privlekel plastični lonček.
Natočila sem vodo in se naslonila na korito. Za vsak slučaj. Glasovi v ozadju so se začeli bistriti. Izmed nacionalne izmenjave vseh narečnih slovenskih skupin sem uspela izločiti valovno frekvenco Majinega glasu. Nekaj je govorila, da sem namesto klasičnega Janževca prinesla neko »finočasto« vino, ker sem mislila, da mi po njem ne bo slabo.
Odkorakala sem proti mizi in si v vsej svoji pijanosti dovolila vriniti med neko punco in Štajercem. Zdelo se mi je, da je on v tem prostoru edini, ki oddaja neke valovne dolžine, poleg katerih je vredno nastaviti svoj sprejemnik.
Po nekaj minutah pogovora še vedno nisem vedela njegovega imena. Rekel je, da je iz filozofske. Ker je verjetno opazil, da me to ni ganilo tako, kot si je zamišljal, si je prižgal čik in začel tipkati po telefonu.
Pogledala sem Majo, ki je imela debate z nekim črnolascem. Malo jo je božal po hrbtu, ona pa si je ovijala pramen las okoli prstov. Čakala sem, da mi bo morda namenila tisti telepatski pogled: »A si ti tut tako pijana kot jaz?« Ampak Maja ni bila več tista Maja. Ali pa morda jaz nisem bila več tista jaz.

*

»A bo kdo kristal?« je ozračje prerezalo oznanilo tipa, ki je nekaj zbijal po pultu.
Vsi v prostoru so odkimavali, nihče ni bil kaj preveč zainteresiran ali navdušen.
Punco, ki je sedela zraven mene, sem vprašala, kaj je kristal. Globoko je zajela sapo in pripovedovala, da nadrobljenega lahko stopiš v vodi, in da te to res »prišvasa« in ti »zadogaja« za tri ure, samo, da ga ona raje posnifa in ni čist ziher, a je bolš v vodi, a bi si ga mogoče celo vtaknila v pizdo, tako kot to delajo neke kurbe v Rusiji, ker baje bolš prime.
Bila sem popolnoma šokirana. Pomislila sem, a ni bila včasih trava »a thing«?
Moje čudenje so razblinile vibracije v žepu. Pogledala sem na telefon in prebrala SMS o pretečeni parkirnini. Izstrelilo me je iz stola naravnost do kuhinjskih vrat.
»Kam pa greš?« me je ustavila Maja.
»Parking moram plačat,« sem odgovorila.
Temnolasec zraven nje je flegmatično dodal: »Pa sej noben ne hod tle zvečer.«
»Ja, dej, ostan,« se mu je pridružila Maja.
Krčevito sem se držala telefona in z vso muko ročno poganjala svoja škripajoča kolesca v glavi. »Ma ne, dej slabo mi je, mogoče bom bruhala,« sem se zlagala.
»Aja, o fak, pa sej nisi tok spila?« je nadaljevala Maja. Skomignila sem z rameni in se obrnila proti izhodu.
»Ej!« je zaklicala Maja. »Sej me poj jutri zjutrej peleš domov? Ne bom čez vikend tle, a veš …«
»Ja, itak,« sem odvrnila in se odpravila proti hodniku.

*

Ko sem se vračala iz parkirišča nazaj do doma, je zacingljal telefon. Oh, verjetno spet SMS o plačilu. Pogledala sem na ekran, pet sporočil:

Mi smooo že šli.

Rpid pred odr pojjj.

Druga vsrta, aloo!!

Ej, signnlall slabo lovi.

A si že tlee?

V očeh se mi je zarosilo kot otroku na plaži, ki v poplavi roza teles išče svojo mamico, ki si je privoščila en skok v vodo.
»Pičke, jedne,« sem bentila na glas in jezno korakala proti bloku. Vhodna vrata sem butnila z nogo, tako da so se zabila v steno. Pognala sem se navzgor in preskakovala po tri stopnice naenkrat. Zasopihana sem prišla do Majine sobe. Zaklenjeno. Vzela sem telefon v roke in ji poslala SMS:

KJE MAŠ KLUČE, JEBENTI?

Popizdila sem in pritisnila »kliči«. Na drugi strani se je oglasilo »tu, tu, tu, tu«.  Očitno res ni signala, fakerji. Škoda, sem ji želela napisati še:

Jutri pejt kar sama domov.

P.S.: Naj te pelji tisti temnolasec.

Šla sem do tiste skupne kuhinje. Vsi so odšli. Na mizah so samevali prazni kozarci, pepelnik, nekaj rizel, fajr, odpirač … Podoba idealnega študentskega večera.
»To zamujam, a?« sem rekla naglas.
Usedla sem se na stol in vrgla telefon na mizo.  Z rokami sem si podprla obraz in se prepustila viharju jeznih misli in čustev.
Zazrla sem se v kup umazane posode na pultu. Ne bom rekla, da se mi je posvetilo, ampak zabliskalo. Mogoče ne samo v glavi, ampak tako, na vidnem polju. Na pultu se je v soju kuhinjske lučke nekaj svetlikalo. Fak, ja. Kristal.
Vstala sem, stopila do pulta in pest nadrobljenega kristala dala v sok. Tekočino sem pomešala s prstom. V mislih sem si prepevala: »Če študent na rajžo gre, dobro pije, dobro je … « in pogoltnila vsebino lončka.

*

Ne vem, ali se temu tako reče, ampak »zadogajalo« mi je v glavi. Blodila sem po hodnikih in trkala na vrata. Naposled sem se ustavila pri Majini sobi. Utrnila se mi je čudovita ideja. Vzela sem ključe svojega avtomobila in začela vrezovati črke. Po nekaj minutah mi je uspelo:

KJE MAŠ KLJUČE, JEBENTI?

Nasmehnila sem se sama sebi in pod napisom začela risati kodraste lase. To bo Harry Styles.

A se spomniš?

 

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.