Sama sem šla na počitnice!

Tik preden so se zimske počitnice (UČITELJI IMAMO DOPUST!) začele, sem se odločila, da moram popestriti svoje življenje v izletniškem smislu. Mislila sem si, da če bom doma, bom morala kuhati in pospravljati. (No, seveda, da bi kam šla, samo izven Slovenije pač ne.) Poleg tega sem potrebovala malce miru pred svojim (itak) dramatičnim življenjem.
Ker pa ima bolj malo ljudi dopust takrat kot jaz in to slučajno zadnje minute, ko se jaz kaj zmislim, sem bila pač primorana iti sama.

“A ti ne bo dolgčas?”

“A kr sama?”

“Sam se rodiš, sam umreš.”

“Sej ne morm vrjet!”

“Bravo!”

“Hudo! Sej bi šla zravn, pa ne morm …”

Naj povem, da sem si že večkrat rekla, da bom šla kam sama, ko bom imela svoj avto. Pobasala bom psa in samo spi*dila.
No, tako se je tudi zgodilo. Želela sem nekam, kjer ne bo preveč ljudi (zaradi podivjane Ajke), kjer bo narava in lepo vreme.

Rezervirala sem apartma v okolici Blatnega jezera, kjer so dobrodošli hišni ljubljenčki, spakirala kovček, do sitega natankala avtoček in se poslovila.

ZAČETEK …

Ker ko sam načrtuješ stvari, si tudi sam odgovoren za vse. Seveda sem od doma odšla dve uri kasneje, kot pa sem načrtovala. Nič hudega, časa sem imela dovolj. Z največjim veseljem sem Pežojčka prvič pognala po avtocesti. Ne vem, a lahko to javno napišem … kazalček je prišel do 160 km/h.

Predstavljala sem si, da bom imela radio naglas do konca, kužek bo lepo spal zadaj, jaz pa se bom neznansko veselila solo potovanja. No, že tam nekje po Ljubljani me je začelo zvijati, če sem se sploh prav odločila.

Kar sama grem! A noben noče z mano? Joj!

Na to misel sem malce pozabila, ko sem nekje na prekmurski avtocesti šla kupit Madžarsko vinjeto. Prodajalec me je vprašal, če mam registracijo. Najprej sploh nisem dojela, a je to govoril slovensko (naglas pa to) in kakšno registracijo sploh misli. Vprašala sem ga, če rabi mojo prometno. No, po 10 sekundah sva prišla do tega, da moram povedati registrsko številko!
Lahko ponosno povem, da od trenutka, ko sem skočila ven pogledat registrsko, jo zdaj znam na pamet (tako kot davčno in emšo).
Zatem se šla še na WC, za katerega moraš plačati 50 centov. Na vratih sem videla, da lahko uporabiš Petrolovo plačilno kartico. Z največjim veseljem sem tiščala tisto kartico v režo in jo obračala na vse možne načine. Ni šlo. Kasneje sem dojela, da obstaja pač navadna Petrolova kartica, s katero zbiraš tiste točke in pač plačilna kartica. No, jaz slednje nisem imela.
Zdi se mi, da nimam problemov s samozavestjo, ampak takrat sem se vprašala, če sem slučajno malo “kratka”.

PRIHOD

Ko sem prišla pred apartma, je Ajka takoj navezala stik s tamkajšnjim psičkom. Mislila sem si, fajn. Še Ajka ima prijatelje.

87342143_501264160581687_7385459022981234688_n.jpg

Že skoraj rutinsko opravilo, ko prideš kam in nimaš nič za jest – greš v trgovino. Skuhala sem si juho iz vrečke (tako pač je) in odšla raziskovat pokrajino.

OB BLATNEM JEZERU

Prva točka, ki sem si jo želela ogledati, je bil nek grad na nekem hribu. Kar hodila sem in hodila, spregledala znake za “prepovedano”, dokler mi delavci niso nekaj začeli tuliti po madžarsko. Super.

Ah, zakaj bi ovinkarila. Zapeljala sem se pač do Blatnega jezera, če sem že prišla sem.

87255851_3027308800642078_1197322142073487360_n.jpg

Ajka je seveda tudi malce zapozirala (potem ko sem ji vztrajno govorila “sedi” in mahala s palico pred očmi).

87063099_692039254870366_209957534939742208_n.jpg

PO MESTU …

Nastanjena sem bila v mestecu Heviz, kjer ni nič posebnega za videti. Zapeljala sem do mesta Blatni Kostel ali po madžarsko Keszthely.

Ogledala sem si slavno palačo Festetics. Verjetno ste pomislili, kam sem dala psa. Ja, počakala je v avtu.

Naj povem predzgodbo. Z Ajko sva tavali okoli palače in po parku. Zdelo se mi je čudno, saj nikjer ni bilo nikogar. Poguglala sem, kdaj se sploh odpre ta zadeva. Pisalo je ob 10.00. Bravo, bila sem prezgodnja. Mislim, skorajda nisem mogla verjeti. Prezgodnja!? Ali je to možno?

Ajko sem pobasala v avto in odšla nazaj do palače. Naj povem, da se mi je spet vrnil tisti občutek “kratkosti”. Odšla sem mimo tistih vrat, kamor vstaviš karto in začudeno gledala, kaj sedaj. Ja, zgrešila sem prostor, kjer je bil napis “cassa”. Rahlo zmedena sem se odpravila kupit karto.

Odkrila sem več možnosti nakupa te karte. Lahko samopalača/brez palače/enodopetznamenitosti/samoznamenitosti …
Malce me je zmedla ta možnost izbire in izbrala sem palačo ter MUZEJ VLAKCEV.

87370655_542491256625442_8825010684824649728_n.jpg

87482857_1684801494993195_3499477367812784128_n.jpg

Čez muzej vlakcev sem se le sprehodila. V glavnem so tam tekali otroci. Ko sem prišla do izhodnih vrat, mi je tam uslužbenka rekla “oh, you were quick”.

Ja …

Ker se je zafejlani muzej vlakcev tako zasidral v moji duši, sem se z veseljem odpravila še drugam. Ogledala sem si nek muzej, kjer je bila predstavljena zgodovina povezana z Blatnim jezerom. Lepo.

Nato sem uzrla nek muzej mučilnih naprav. Yessss, sem si mislila. Že v Zagrebu sem ga videla, pa nisem šla. Spomnim se, da smo nekaj podobnega enkrat videli v srednji šoli v Toskani. Predstavljene so bile mučilne naprave iz srednjega veka. To se mi je zdelo zanimivo. Zakaj ne bi tega še enkrat videla.

No.

Akhm.

Naj povem, da sem najprej sploh potrebovala 5 minut, da sem odkrila, da je “muzej” ločen od prostora, kjer prodajajo karte. Za trenutek sem zašla na hodnik, ki je vodil v striptiz klub.

No, na drugi strani ulice se je nahajal prostor, kjer si kupil karto. V sklopu teh muzejev si si lahko ogledal tudi nek erotični muzej (?), muzej lutk in nevemšečesa. Tiste lutke so se mi na pogled zdele tako strašljive, da sem kar zamižala.

No.

Kupila sem karto za mučilni muzej, ženska me je pospremila do tja in odšla.

Vstopila sem v popolnoma temen prostor.

Takoj panika.

Ali je to kot v grozljivki?

Prižge se luč.

Okej.

Kaj, to je samo ena soba????!!!

Sprehodila sem se okoli in ugotovila, da to ni nič od tistih zanimivih naprav iz srednjega veka. Iz stropa so visele obešene krvave lutke, nekaj se jih je kopalo v banji, nekaj se jih je davilo … skratka, živa groza. Ucvrla sem jo ven in si iz glave izkušala izbiti kar sem videla.

MALO NAOKOLI …

Ker sem pač imela avto, sem se seveda podala po okoliških krajih. Ogledala sem si bazaltne orgle. Na poti do tja sem se kar konkretno fizično namučila. Pa tudi avtoček se je. Ne morem verjet, da so gume ostale cele. Vozila sem po najbolj makedamskem makedamu ever! Na trenutke sem podoživela vožnjo z vlakcem v Gardalandu! (Ok, malo pretiravam.)

87203342_493650387988273_3241791983026438144_n.jpg

Pa še razgled. Ajka ne sme manjkat. Pomojem je bil to eden izmed izletov, kjer slikce mojega obraza sploh ni na telefonu. Pač. Ni je.

87156064_2502756703321940_646466850917449728_n.jpg

Odpeljala sem se še malo dlje in prispela do mesta Tapolca, kjer sem si ogledala jezerno jamo. Najprej sem pet minut sedela v avtu. Priznam, pač nisem upala noter. Ker sem bila sama, pa to. Potem sem si rekla, ajde no, če si se že zapeljala tako daleč in še gume so preživele, boš pa tudi ti.

Moram reči, da bi mi bilo izredno žal, če ne bi šla. Sem mislila, da sem že marsikaj doživela …

ampak nisem še peljala čolnička v jami!

87263203_204657367588425_7761976480581550080_n.jpg

No, vodni svet pa sem izkusila tudi nad zemljo. V mestecu, kjer sem bila nastanjena, se nahaja največje termalno jezero na svetu! Temperatura jezera je bila 26 stopinj.

87035417_180210870063064_9090861322131734528_n.jpg

Temperatura jezera je na različnih kotičkih različna. Menda se tudi nek vodni tok stalno izmenjuje, kar lahko občutiš med plavanjem. Mislim, tako pravi gugl.

😀

NAZAJ GREDE …

sem imela nekaj postankov v Prekmurju.

Zavila sem v tropski vrt, kjer se ukvarjajo s proizvodnjo orhidej.

87177561_1080812295597921_7586634651175747584_n.jpg

Od blizu sem si lahko ogledala mnogo tropskih rastlinic, a seveda mi je najbolj v srcu ostal kavovec, ananasovec (?) in bananovec!

87174015_4069184999762220_2885863585030864896_n.jpg

Ko sem se sprehajala po vrtu me je prešinila misel, ali imajo tisto rastlinico, ki se jo dotakneš s prstom in se zapre.

IN GLEJ ZA ZLOMKA!

Tik pred izhodom sem jo našla.

Gospodična mimoza!

87066988_191151098908158_2308662453380055040_n.jpg

Sploh vam ni treba ugibat, ali sem se je dotaknila …

Odpravila sem se tudi do goric. Lendavskih?

Zakaj?
Da bi si ogledala nek stolp. Da bi šla gor!

Ne, nisem šla. Vstopnina je bila 7 evrov. Sem se na Madžarskem navadila na manjše vsote.

😀

87422915_490963471807974_1495438149961121792_n.jpg

“En hribček bom kupil, bom trte sadil … “

No, jaz bi zdaj sadila mimoze!

87549121_195196815058502_5825240594259116032_n.jpg

Pot me je zanesla tudi do Bukovniškega jezera.

87216754_186242456020553_912799417914884096_n.jpg

Okoli jezera se nahajajo energijske točke. Pa nek Vidov izvir z neko zdravilno vodo. Sem čakala 5 minut na to vodo, ker je en možakar prinesel več dvajsetlitrskih posod, tista pipica pa bolj počasi teče …

Ajki so te točke dobro dele. Takoj je izgledala lepše!

87387693_212186456595934_4346821011690225664_n.jpg

Ja, povaljala se je v listju.

Ustavila sem se tudi ob reki Muri. Otok Ljubezni se reče tistemu predelu. Moram reči, da sem bila kar razočarana. Mislim, ok, pač prišla sem v napačnem letnem času. Izgledal je bolj kot samotni otok. Nikjer nikogar, vse bajtice/lokali zaprti, polno blata, usihajoča reka …

87460073_278738483104754_5029355593505177600_n.jpg

Ajka v svoji naravni pozi.

Upam, da niste preveč zmedeni, ampak moj blog ni “travel” blog, kjer bi lahko natančno in sistematično pisala o krajih. Upam, da ste se vsaj nasmejali!

No, da ne bom samo o čudovitih stvareh … malce moram tudi zafilozofirati oz. potuhtati o tem solo potovanju!

GLOBOKI UVIDI?

Ko nekdo reče, da gre nekam sam, se mi zdi, da more bit res samozavesten, imeti dovolj vsega, da rabi mir, da morda pač nima nikogar, ki bi ga vzel s seboj ipd. Ampak, v glavnem, takšne ljudi občudujem.

Vsakemu bi priporočala, da gre enkrat v življenju nekam sam. Mislim, pač ne v trgovino. Tko.

87475163_769437666884879_2069738087038058496_n.jpg

Zagotovo bi izmed ljudi, s katerimi se družim, šel nekdo z mano. Ampak na čase sem se počutila malce osamljeno.

“Sej maš Ajko zravn.”

No, pač, pogrešala sem človeško bližino. Nikogar nikjer za pogovarjat, za posmejat, za popit kofe (mislim, ne pijem ga, ampak saj veste), za načrtovat pot.

Dejansko sem morala doživeti to samoto, da sem doumela, kako pomembni so odnosi. Ker se preko njih lahko izražamo. (?)

Pač, okej, znam poskrbeti zase, znam skuhat, it v trgovino, kupit vstopnico, težit Ajki, odkrit zanimivosti, se zapeljat gor in dol …

Ne morem izraziti svoje osebnosti, humorja, jeze, zmedenosti (no. hm. :D), če sem sama. Pač z nikomer ne moreš deliti tistega, kar doživljaš.

Sliši se zelo “deep”, ampak ko si sam več dni, ti dajo nekatere stvari malo za mislit.

No, ugotovila sem, da smo ljudje zares socialna bitja.

87035817_180690706554190_6813130798015709184_n.jpg

Zanimivo mi je bilo, da sem stvari načrtovala tako, kot sem hotela. Nič prilagajanja. Vse je bilo neomejeno.

In seveda sem se spet malce vprašala.

Kaj pa, kadar smo omejeni? V službah, doma, drugje? Povsod, kjer imamo neko družbeno vlogo. Smo sodelavci, partnerji, starši, otroci, sošolci … Določajo nas neka pravila.

Mene pa te dni ni določalo skoraj nič.

Pa sem si včasih še želela, da bi me. Mah, saj mi ni bilo dolgčas .. samo pač, nekaj je manjkalo. Morda smo ljudje še najbolj srečni v svojem malem svetu na relaciji dom – služba – pa še kaj. Da potrebujemo rutino in ljudi okoli sebe. Da nas nekaj motivira. Izziva.

No, čeprav nisem imela ljudi okoli sebe, je bilo to potovanje zame vsekakor izziv.

Tko.

P.S: Kdo gre naslednjič z mano?

😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.