KAJ SEM SE v šoli NAUČILA V LETU IN POL?

Že dobro leto in pol delam v osnovni šoli kot učiteljica v podaljšanem bivanju. Uh, ali se sploh lahko okličem kot učiteljica, če učence le peljem na kosilo, jim pregledujem domače naloge, z njimi ustvarjam izdelke iz papirja in rešujem konflikte na igrišču? Sploh ne vem, zakaj bi človek potreboval pet let študija za tako delovno mesto?!

Moram reči, da sem izjemno vesela, da sem prvič pristala v podaljšanem bivanju in ne v vlogi razredničarke. Iskreno povedano se mi to kar malce upira. Saj vem, da mi PB-jevci nič ne delamo. 😀

Iskreno sočustvujem z vsemi, ki prvič vstopijo v učilnico, le da takrat stojijo za katedrom. Človek je zmeden. Vržen si v razburkan ocean in potem moraš nekako splavat. Spomnim se sebe prvi mesec. Imela sem nešteto vprašanj in moja največja skrb je bila, da se kdo izmed učencev ne bi izgubil in da bi vsi prišli varno domov.

Naskrivaj sem preklinjala dan, ko sem se vpisala na Pedagoško fakulteto. Mislim, naskrivaj sem sicer preklinjala to odločitev prvi dve leti študija, ha ha. Ampak pozabimo na to, tega se ne da več spremeniti.

“Pa saj boš mela dolge počitnice,” sem se tolažila.

V spodnjih nekaj točkah bom predstavila stvari, ki sem se jih v letu in pol naučila, opazila, doživela ali pa zgolj slišala od drugih.

  1. ČLOVEKA OSEBNOST SE IZOBLIKUJE V PRVIH LETIH ŽIVLJENJA

so nam predavali na faksu. In še kako res je to. Ko otroci vstopijo v prvi razred imaš bolj malo šans, da bi od njih zahteval nekaj, kar pač ne posedujejo.

Sploh kar se tiče vzgojnih prijemov.

Prvih nekaj mesecev sem bila strašno motivirana za discipliniranje učencev in hkrati tudi, oprostite izrazu, nadrkana. Sploh če imaš v razredu učenca z izrazito oblika ADHD-ja. Mislila sem si, da pač ta otrok zagotovo ni vzgojen. Ah, kakšen ADHD. Odločba je le potuha za starše, ki se jim ne da vzgajati otroka. S to mentaliteto sem težila učencu in še vsem ostalim sošolcem. Oh, jaz bom pa že imela vse pod kontrolo. Pri meni ne bojo metali stvari po zraku, se drli, cvilili, zbijali, se kregali, metali po tleh, odgovarjali nazaj, bili nesramni in neposlušni. Tisti učitelj, ki mu ne uspe tega zatreti, je zagotovo slab. Avtoriteta je na prvem mestu.

Yeah, right.

Ko sem zamenjala delovno mesto, sem dobila drug razred, potem na koncu leta spet novega in letos seveda čisto drugega. Ugotovila sem, da temu le ni tako. Nekaj časa se vedno sekiram, zakaj ne morem pri določenih učenci doseči tistega, kar hočem, zakaj me ne poslušajo, zakaj veeeedno znova kršijo ista pravila, zakaj, zakaj in zakaj. Kar je narobe z mano? Sem premalo odločna? Nejasna? Nedosledna? Se nisem z njimi dovolj pogovorila? Sem premalo “pasja”? Preveč prijazna? Preveč sitna? Kaj je narobe?

NIČ.

Pri nekaterih učencih ne dosežeš nič. Ne premaknejo se, pa če se postaviš na trepalnice. In zato nismo “krivi” učitelji. To se vedno znova opomnim, ko se mi zahoče “strgati”. Kako to izgleda? Tako, da se ekstra na glas zaderem, pred očmi se mi zabliskajo strele, navznoter pa bi se malo pojokcala, ker so mi prišli “do živega”. Priznam, da bi včasih kakšnega najraje poslala …. raje ne povem kam. In kako.

Ko znova in znova opozarjaš za iste stvari, pišeš domov in ni nič bolje, takrat pač obupaš in sprejmeš, da stvari zaenkrat ne bodo šle na bolje. Storiš vse, kar je v tvoji moči, potem pa vržeš puško v koruzo in si nabaviš čepke za ušesa. 😀 Ali pa se včasih raje obrneš stran, da ne vidiš, kaj se dogaja.

Najbolj pa mi je všeč, ko istega učenca opozarjajo tudi drugi učitelji, ki dosežejo enako. Nič.

Potem pa res veš, da temu mulcu ni pomoči. Do neke mere se lahko naprezaš, težiš in izčrpavaš zaradi tega, na neki točki pa se po določenem času ustaviš.
Najhuje pri tem je, da ko nekega problematičnega vedenja ne moreš “zatreti”, to vpliva še na preostali del razreda, ki je zaradi tega prikrajšan marsičesa. Hitro se zgodi, da takšno vedenje začnejo posnemati ostali ali pa se jim zdi to strašno smešno. Ob takih trenutkih je popolnoma normalno, da se učitelj počuti nemočnega.

2. VIRUSOM NE MOREŠ UBEŽATI

četudi si desetkrat na dan razkužiš roke in paziš, da ne “šlataš” preveč zvezkov od učencev in se z njimi ne objemaš vsepovprek. Enkrat je ena učenka prišla v ponedeljek v šolo, malo jo je bolel trebušček, v torek ostane doma, izvem, da ima trebušno gripo, v petek hoplakonopla se že kar pojavi v šoli, malo pojamra, da jo še boli trebušček, nakar cel vikend in še cel teden jaz životarim v postelji, bruham in kakam vsepovprek ter preklinjam.

2.1 OH, BOLNIŠKA

Prvo leto sem bila na bolniški trikrat. Vsakič mi je bilo malo nerodno. Po glavi so se mi podile misli: kaj pa, če nisem sploh dovolj bolna, da bi bila doma? Kaj pa, če mislijo, da “fejkam”? Kaj pa, kaj pa …

Da, dragi moji in draga jaz, naj se opomnim – seveda si bodo marsikaj mislili, ampak to ni tvoja stvar. Ljudje imamo možgane in z njimi mislimo. Tako pač je. Najbolje, da kar bolna hodim v šolo zato, da si nihče ne bi nič mislil. No, jaz si mislim, da je to zares žalostno in se nekdo ne ceni dovolj, da hodi v šolo životarit. Je pa smotano. To pa. Sploh, če si razrednik. Najprej moraš sporočiti, kaj naj delajo, potem ne veš točno, kaj delajo in kaj boš moral nadoknaditi in ko prideš nazaj imaš naenkrat dvakrat več dela (no, zdi se mi, da je tako 😀 )

2.2 OH, NADOMEŠČANJA

Kadar si bolan, si nekdo nekaj misli in kadar nadomeščaš, si ti nekaj misliš o nekom drugem. Ha ha.

3. NEPRIJETNI MAILI

Ugotovila sem, da se temu žal ne da izogniti in nimaš popolnoma nič vpliva na to, kdaj se bo komu zahotelo spisati esej na temo:
– Zakaj je moj otrok edini dobil enko?
– Moj otrok ne bo nosil maske!
– Mislim, da je moj otrok dobil premalo točk na testu …
– Zakaj niste mojemu otroku pomagali poiskati izgubljenih copat?
– Zakaj moj otrok še nima avtobusne karte?
– Prosim, če pazite, da moj otrok poje samo eno porcijo kosila.
– Ne strinjam se z vašim načinom ocenjevanja …
– Zakaj je v učbeniku na str. 34 ilustracija enostarševske družine pod krošnjo jablane? Ali ne vidite te prikrite simbolike? Bi lahko izbrali drugo učbeniško gradivo? Kdo je napisal ta učbenik? Kje se lahko pritožim?
– V koga je zaljubljen moj otrok? S kom se druži? Kdo so njegovi najboljši prijatelji?

Sodelavke so mi večkrat svetovale, da naj se s starši ne zapletem preveč po mailih. Raje naj jih povabim na govorilne ure. Ali pa naj počakam kakšen dan ali dva in še enkrat v miru preberem mail.

Oh, neprijetni maili – stvar, ob kateri se mi tudi zabliska pred očmi, merilec pritiska pa že zdavnaj raznese.

5. GOVORILNE URE IN RODITELJSKI SESTANKI

Zagotovo ste si vsaj enkrat v življenju želeli, da bi postali igralci. Hja, AGRFT ima hude pogoje za vpis, na PEF-u žal še ni predmeta Kako se delati pred starši prijaznega, odločnega, nepopustljivega, kako zadržati neprimerne besede in ohraniti obraz, ki ne izraža preveč čustev, ugotoviti, kaj si starši mislijo, speljati vodo na svoj mlin in oditi v posteljo brez hujših psihičnih posledic.

To je poseben vrste stres. Če ne želite, da v vas konstantno buli več parov odrasli oči, si na roditeljskih sestankih lahko omislite PowerPoint predstavitev. Hec. Ali pač ne.

6. DODATEK ZA STALNO PRIPRAVLJENOST

Ha ha ha, žal ne obstaja. Čudovito je, če te zjutraj vrže gor klic, da moraš biti čez pol v službi, ne pa šele ob enajstih. Po možnosti z idejo, kaj boš pet ur počel z učenci. Risanke ne veljajo! Aja, ne moreš priti zjutraj, ker imaš zobarja? Kar prestavi ga na poletje.

7. TAKO PAČ JE

Vsakič, ko se mi v šoli zgodi nekaj nepredvidljivega in šokantnega, navznoter zavijem z očmi in si mislim, da tega pa že nisem podpisala v pogodbi. Nato pogledam na uro in se potolažim, da je do konca delovnega časa zagotovo manj kot 5 ur, ker pač mi ne delamo po 8 ur tako kot vsi navadni smrtniki. Če pa mi ta tolažba ni dovolj, pomislim na poletne počitnice. Takrat bom šla lahko v miru k zobarju. Ha ha. 😀

Človek se (I guess) sčasoma navadi na vse te nepredvidljivosti in počasi mu postajajo domače. Ko ljudje jamrajo čez učitelje, jim povem, da so vrata Pedagoške fakultete še vedno odprta. Če pa sama jamram preveč, si rečem, da so tudi vrata šole vedno odprta za karkoli drugega. Za ta poklic sem se odločila (ne vem, kako, tega ne znam pojasniti, ha ha) in tako pač je. Ne, v bistvu sem že pri 18. letih načrtovala, da bom nekoč pisala blog in polovico objav namenila jamranju o tem poklicu. 😀 Bi želeli, da pišem še o čem drugem? Ali mogoče kdo ve za kakšno prosto delovno mesto na čisto drugem področju? 😀

One thought on “KAJ SEM SE v šoli NAUČILA V LETU IN POL?

  1. Hvala za tole doziveto in informativno objavo. Kot stars dveh soloobveznih fantov moram priznat, da na dolocene stvari res nisem niti pomislil, kar pa je dejansko res za vsak poklic, ki ga ne poznas intimno.

    Kar se tice ADHD in podobnih stvari se moram strinjat, ker imam sam enega taksnega in v takem primeru se z zeno potrudiva pogovorit z uciteljico in ji dat nekaj gradiva o specifiki najinega sina, kako njegovi mozgani delujejo in na kaksen nacin se odzove. K sreci glede vedenja v soli nimamo tezav (doma pa je apriori vsaka prosnja ali ukaz zavrnjena in vecina vprasanj odgovorjena z “ne vem” ali “pusti me, zmatran sem”). Testi so pokazali, da ni na avtisticnem spektrumu, kar je v principu super, v praksi pa se izkaze, da kot z mejnim primerom ne ves pri cem si in kako bi najbolje z njim ravna.

    Tisti del v katerem navedes primere interakcij s starsi pa je res ubitacen in spominja na tipicno delo v podpori strankam. Vsekakor bi starsi potrebovali nek tecaj na temo cemu je namenjena sola, kaksne so dejanske odgovornosti uciteljev in komu se pritozevat glede zastarelega in casu povsem neprimernega ucnega sistema, ki nima veze s posameznim uciteljem, njegovimi sposobnostmi in voljo.

    Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.