“A maš preveč časa?”

Zadnje čase sem razmišljala o hobijih. O lastnih hobijih in o tem, zakaj naj bi se nekdo z nečem ukvarjal.

Kaj je sploh hobi?

SSKJ mi ponudi definicijo: najljubše delo v prostem času.

Googlanje v angleščini obrodi več rezultatov: hobi, v katerem uživamo prinaša veselje in obogati naše življenje.

Okej, torej moram uživati v tem. To verjetno pomeni, da rada obiskujem neko dejavnost, sem v veselem pričakovanju, ko napoči ura za odhod od doma in pridem domov še bolj prešerne volje. Ko se ukvarjam s svojim hobijem, se naj bi v meni porajala čustva veselja, zadovoljstva in osebne izpolnjenosti.

AAMMMMMMM.

Včasih se komaj spravim izven štirih sten, spodobno oblečem in se pripravim na socializiranje. Preklinjam dan, ko sem se odločila za to in najdem neke kvazi izgovore zakaj bi bilo bolje, da bi tisti večer raje ostala doma.

Če bi tiste večere res vse postorila:

– bi bil moj pes deležen 50 ur več sprehodov,

– bi že napisala magistrsko. 😂

Večkrat tudi o teh hobi zagatah pojamram svoji okolici in dobim odgovore kot so:

“A spet?”

“Kako se ti da?”

“A kr zastonj?”

“Kaj pa ti bo to?”

“A maš preveč cajta?”

“A moraš nujno it?

Takrat se notranje razjezim in si mislim, da pač tega ne more noben razumet.

Moj hobi je moj lajf!

Medtem ko tisti večer ležim na kavču in premišljujem, da mogoče bi pa lahko vsaj psa pelala ven, če se nisem uspela spraviti izza štirih sten in uživati v hobiju.

Ah, moj hobi je moj pes!

Ne rabim ostalih hobijev.

😂

Nisem razumela, zakaj so moje misli tako nasprotujoče.

V nečem naj bi uživala, temu se nato izogibam in se naposled celo zagovarjam.

Nalijmo si čistega vina – hobi ni zgolj samo uživanje. Čas je, da si izmislim lastno definicijo hobija.

Predstavljajte si, da greste vsak petek zvečer na pico s svojimi prijatelji. Pica je vaša najljubša jed. Uživate v tem. Vsak petek tri leta zapored hodite na pico.

Ali je še vedno tako dobra kot prvič? Verjetno ne.

In tako je tudi s hobiji. In še kakšno drugo zadevo.

Sem si večkrat mislila, pa sej mi ni treba hodit nekam. Sej je to prostovoljno! Ko pa se odločiš za neko prostovoljno stvar, ta postane obveza. In ta obveza me večkrat začne motiti. Moti me, ker traja toliko ur, moti me, ker moram pridt do tja, moti me, ker more bit ravno ob koncu tedna …

Zakaj bi sploh hodila?

Človek se pač mora prisiliti, da zapusti cono udobja. Prisiliti, da si nekaj časa, na nekem mestu, ob določeni uri in določenem dnevu. V tem pač ni nekej užitka. In tudi če si tam, še ne pomeni, da boš užival vsako sekundo tega časa. Hobi čez čas postane del življenja. Greš, ker si pač tega že navajen.

In čez čas ni več tako fajn.

 

Sam pica mi je pa še zmer dost fajn.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.