Omreženi

“Včasih smo si izmenjali številko od domačega telefona, poj si pa čakal, da te je poklical. Imel si srečo, če se mu niso oglasili tvoji starši, ampak ti osebno. Če te ni poklical, si vedel, koliko je ura.”

“Ej ne vem, kaj naj nardim … včerej me je seenov, donc je bil pa nazadnje gor pred pol ure.”

Navedena primera prikazujeta, kako se razlikuje način komuniciranja nekoč in danes. Nočem, da bi stvari izpadle tako črno-belo, ampak se mi zdi, da nisem daleč od današnjega realnega stanja. Pa da ne boste mislili, da se to dogaja le nadebudnim najstnikom, ki pač še ne vejo, kaj bi sami s sabo. Danes je vse bolj zmedeno in zavito v tančico meglice.

S to objavo nočem blatiti in dajati v nič načine sporazumevanja preko socialnih omrežij, ampak bi rada prikazala, kakšne razsežnosti ima komunikacija in do kam lahko pripeljejo zadeve.

Večkrat pomislim na to, kakšne posledice imajo socialna omrežja in kako smo se ljudje, v tej dobi, kjer smo lahko virtualno povezani bolj kot kadarkoli, v resnici še bolj oddaljeni drug od drugega. V tej poplavi različnih načinov, kako navezati stik z nekom, imaš več možnosti, da lahko človeka postaviš na neko varno razdaljo in na tej razdalji z njim operiraš.

Ne bi rada pametovala in delala nekih posplošitev, ampak mislim, da je to eden izmed produktov potrošniške družbe. Družba, ki stremi k idealom. K temu, da bi imeli, tisto, kar si želimo in to v čim večji meri, čim hitrejše in čim bolj ugodno. Če se pokvari, zamenjaš. Če ti ni všeč, zamenjaš.

Zdi se mi, da se je potrošništvo naselilo tudi v naša srca. Naj povzamem nek zapis, ki sem ga našla na internetu:

“Ko nekateri ljudje iščejo ljubezen, postanejo pohlepni. Večinoma hočejo takojšnjo izpolnitev. Resnična ljubezen redko predstavlja čustveni prostor, kjer so potrebe zadovoljene. Za resnično ljubezen se moramo biti pripravljeni obvezati k nečemu in v to vložiti svoj čas. Mnogo ljudi hoče, da ljubezen deluje kot droga, ki jim da takojšnjo, dlje časa trajajočo zadovoljitev. Hočejo le pasivno sprejeti dobre občutke in ne želijo opraviti dela, ki ga zahteva ljubezen.” Bell Hooks

Mobilne aplikacije so čudovit način, kjer lahko izkusimo te stvari. Gledamo slike lepotic, fantov zgoraj brez, okusnih večerij in nedeljskih izletov. Pa sej, ne rečem, da je to slabo … slabo postane, ko to začnemo izrabljati. Kot da bi potrebovali neko potrditev za naše življenje. Objaviš story in čakaš, da ti “tisti nekdo” komentira. In tako začneš klepetati. V angleščini se temu reče: sliding into someone’s DMs (When you start a direct message chain on Facebook, Instagram, or Twitter, with the hopes of acquiring the booty.)  Verjetno mi ni potrebno prevajati. Naj še omenim nekatere druge novonastale termine, kot so: ghosting, fading, breadcrumbing, benching, haunting, cushioning …

Pa naj se za vraga še izmislimo kakšno novo besedo o tem, kako nas je nekdo odj*bal.

Te aplikacije so postale kot trgovina. Namesto izdelkov lahko izbiraš ljudi. Če ti ni všeč, pač vzameš nekaj drugega. Če se naveličaš, pač najdeš nekaj novega.  Zdi se mi, da si ob gledanju objavljenih slik ustvarimo popolnoma izkrivljeno podobo nekega človeka. Še preden nekoga dodobra spoznaš, si v glavi ustvariš neka pričakovanja, predsodke …

Seveda je pri teh načinih sporazumevanja prek socialnih omrežij usodno, če človek nima nekaj baš samozavesti in dobre samopodobe, da zna ločiti zrnje od plev, ali da zna videti gozd, ne pa samo enega drevesa. Da veš, kdaj odnehati in se boriti za nekaj, kar ne bo uspelo. Človek lahko hitro samega sebe zavede, češ: “Ja, saj mi piše vsak dan pa to. To pa že nekej pomen.”

Najhuje je, ko sem priča sledečim primerom:

“Ni mi odpisal.”

“Seenov je.”

“Štiri ure nazaj je bil dosegljiv.”

“Na Instagramu pa lahko objavlja.”

“Lej ta skrinšot, kva mislš?”

Ja, to je realnost. In potem smo nore, zakomplicirane, tečne in dramatične.

Ali pa so mogoče nekateri preveč občutljivi, pasivni in je*ivetrski?

Nekateri pač ne morejo izven svojih okvirjev. In veliko mladih punc naseda tem foram. In potem mislijo, da so one krive.

Človek hitro izgubi zdravo samopodobo ob teh stvareh. Nekako moraš že obvladati nenapisana pravila komuniciranja. In seveda te še na koncu teh pravil čaka slovarček novih terminov, ki sem jih omenila zgoraj.

Ob tem bi rada opozorila, da je te stvari potrebno jemati z zdravo mero razuma. Če gledaš, kdaj je kdo dosegljiv, diplomiraš iz seštevanja in odštevanja, koliko časa je bil kdo nazadnje odsoten, kdaj se je pikica obarvala modro na chatu in kdaj je kdo imel prižgan internet, pa ni odgovoril, se kaj hitro ujameš v jamo brez dna.

Ko sem zadnjič pregledovala seznam prijateljev na FB-ju in sem se odločila, da bom malce zreducirala to število, je ob vsakem imenu pisalo, koliko časa nazaj je bila oseba dosegljiva. Pri vsaj sto osebah je pisalo, da so bile dosegljive manj kot uro nazaj.

Po eni strani je ta virtualna povezanost povzročila to, da se je ustvarila nekakšna norma, kako hitro odgovoriš nazaj. Ker morda je pa že nekaj narobe, če nekdo cel dan ni bil dosegljiv. Telefoni so pač postali podaljšek našega telesa.

Rada bi zaključila s tem, da je po eni strani super, da lahko tako hitro komuniciramo in rešimo zadeve, po drugi strani pa se je iz tega izrodilo to, da nekoga s tem držimo na vajetih.

Čeprav je oseba na dosegu roke, je zelo daleč od srca.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.