Storžič je 2132 m visoka gora, ki se nahaja na zahodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Storžič je (poleg bratranca Jošta in sestrične Šmarjetne) tudi najbolj oblegana gora v bližnji okolici Kranja. Občani se globoko zahvaljujemo za ta vsemogočni vrh, ki ga večinoma časa opazujemo izza oken.
“Človek ni taprau Slovenc, če ne gre na Triglav. Pa tut ne taprau Kranjčan, če ne gre na Storžič.“
KJE NAJ GREM NA STORŽIČ?
Na Storžič vodi mnogo poti. Skupaj jih je 30. Sama sem šla po štirih, ki ga obidejo iz vseh koncev. Lahko bi rekla, da sem Storžič obdelala od uspred pa od uzad. 😀
Za vse, ki bi radi obiskali to goro in vam opisi ter slike iz hribi. net ne zadostujejo, ali pa bi radi prišli gor, brez da bi hodili še dve uri po nepotrebnem, vam v naslednjih nekaj odstavkih ponujam subjektiven pogled te čudovite izkušnje.
Ne, nisem šla v enem dnevu dvakrat gor in dol.
1. DOM POD STORŽIČEM (SKOZI ŽRELO) – STORŽIČ
Lansko leto sem se prvič odpravila na Storžič, in sicer, iz doma pod Storžičem. Pot do doma je zelo interaktivna. Najprej nekaj asfalta, potem pa malo klasičnega makadama. Ta je zelo razrit, nagrbančen, naluknjan in ne tako strm (vsaj to). Vsakič ko pred sabo zagledam makadam, fašem živčnga (ta informacija res ni potrebna, ampak samo da veste).
Ko sem izstopila iz avta, sem dojela. Svašta majka rodila, pozabila sem pohodniške čevlje. Pot je bila preveč razburljiva in predolga, da bi obrnila nazaj. Stare zlizane supergice iz Deichmana bodo zadostovale. (Iskreno povedano, imajo tam čist v redu supergice. Še bolje pa je, če imajo ustrezen podplat za take podvige).
Po nekaj minutah hoje po gozdu, sem prispela do skalnatih predelov. Mojo žalost in jezo za pozabljenimi pohodniškimi čevlji je zamenjal strah ob zloveščem kruljenju neke živali. Predvidevam, da je imela štiri noge. Pravijo, da je baje ful romantično, ko sredi ničesar slišiš le svoj utrip srca. Strašno romantičen je bil moj takratni 250x utrip na minuto.
Pot se prične strmo vzpenjati. Ali mogoče na spodnji sliki vidite jeklenico? Ne, ker je ni.
Za pot skozi žrelo načeloma ne potrebujete samovarovalnega kompleta. Jeklenic je izredno malo. Mislim, lahko ga imate, ampak vam ne bo kaj preveč pomagal. Je pa fajn, če imaš čelado. In dobre pohodniške čevlje.
Ste se zdaj čisto prestrašili? No, saj ni tako hudo.
Po mojem amaterskem poznavanju premikanja sonca je žrelo večinoma časa v senci. Ni vam treba vstajati zgodaj, da bi se kopali v prvih sončnih žarkih, ker ne bodo posvetili na vas. Se pa kopajo tisti, ki zjutraj odidejo na Kofce (ali pa kam drugam). Greben Košute se že naslaja ob sončku, vi pa ga boste videli čez približno dve uri.
No, še vseeno raje štartajte zgodaj zjutraj, ker pot ni tako kratka. 😀
Po strmem vzpenjanju me je pričakalo čudovito kamenje. Ni lih za štoraste.
Ker sem se preveč ozirala kam bom stopila, sem rahlo skrenila iz poti za tri metre. Ob kamenju, ki se kar vdira pod tabo, stopicljanje navzdol ni ravno prijetno.
Naučila sem se, da moram na vsake toliko časa pogledati navzgor. Kamenje je prešlo v skalovje in glej ga zlomka – tudi puščice obstajajo.
Prvi sončni žarki so se usmilili tudi pobočja Storžiča.
Nekaj čudovitih stopničk. Ne vem, kako se jim v resnici reče.
Še nekaj jeklenic za pokušino.
Pogled navzdol.
Po nekaj metrih se ta del konča. Ja, sama sem si to pot razdelila na dva dela. Ta je bil prvi del, kjer večinoma samo plezaš in nabiraš metre, drugi pa se začne, ko prideš na greben in tam nadaljuješ do vrha. Recimo drugemu delu poti “sončen del”. 😀
A vidte, o čem govorim?
Vrh Storžiča je že v vidnem polju. Drugi del mi je vzel približno eno uro. Malo hodiš, malo pa premaguješ srednje velike skale. (Okej, ne vem, ali obstaja lestvica velikosti skal. V tej smeri se moram še malo podučiti. Ampak recimo, da so res srednje velike.)
Fotkica iz vrha. Tole vse je treba prehodit. Več fotkic iz drugega dela poti nimam, ker sem bila preveč “presrana” in mi ni bilo do fotkanja. Imam pa slikovni material iz drugega vzpona na Storža (čez Psico), ki je delno potekal po tej poti.
Za celotno pot sem potrebovala 2.33 h. Moram pa omenit, da so tiste supergice super zdržale. Rahlo neodgovorno je to, da javno pišem o tem, ampak prisežem, da so se super odrezale.
Pot bi priporočala vsem, ki so željni plezanja in ekstremno povišanega srčnega utripa. 😀
2. STORŽIČ (ČEZ ŠKARJEV ROB) – DOM POD STORŽIČEM
Menda bi bila pot navzdol skozi Žrelo preveč ekstremistično adrenalinska (tako nekako sem dojela iz komentarjev na hribi.net pa tudi iz lastne izkušnje), zato sem jo ucvrla čez Škarjev rob. Prvih 20 minut je zelo strmih. Razgledi niso razočarali, sonček pa tudi ne.
Kjut razgledek navzgor. Po strmem delu se začne “normalna” pot, ki kmalu preide med grmičevje.
Še zadnji pogled na vrh. Še nekaj minut hoje in začnejo me obkrožati drevesa, ki mi sledijo do konca poti.
Za pot navzdol sem potrebovala 1.38 h. Priporočam vsem, ki si želijo priti na Storžič v najkrajšem času in brez musklfibra naslednji dan.
3. POVLJE (ČEZ PSICO) – STORŽIČ
Drugič sem se na Storžič podala dva meseca kasneje.
Pot do izhodišča je asfaltirana. Jupi! Parkiraš nekje pri tabli sprehajalno-učne “poti pod Storžičem”, lahko pa tudi nekaj metrov nižje na travnikih, če ste prepoznali vstali in je že vse zasedeno. 😀
Če hočeš na Storžič čez Psico, moraš najprej do Velike Poljane. Pet metrov stran od tiste table je smerokaz. Lahko greš po Dolenčevi poti ali pa po poti, ki nima imena. Ta gre naravnost, Dolenčeva pa zavije takoj navzgor. Po izkušnji pred nekaj dnevi – izletom na Veliko Poljano, sem za pohod navzgor izbrala pot, ki nima imena. Izkazalo se je sicer, da je Dolenčeva pot krajša, je pa rahlo smešna, ker hodiš med nekimi visokimi travnatimi bilkami, zbitimi po tleh, čudnem grmičevju ter nato široki razsuti poti, kjer je verjetno nekoč pustošil gorski bagar (pač tiste napravice, ki furajo drevje gor in dol). Na Dolenčevi poti je nekje razcep, kjer lahko zaviješ proti Veliki Poljani ali pa Javorniku. Čez Javornik in nato po Dolenčevi poti sem šla nazaj grede.
Torej, izbrala sem pot “brez imena”. Ta pot ima sicer dve “podpoti”. Lahko greš po gozdu ali po kolovozu. Šla sem po gozdu.
Do Velike Poljane naj bi človek hodil dve uri. Sama sem hodila približno 1.5 h. Iskreno povedano, sem bila zelo počasna. Pot je na začetku še zanimiva, rahlo razgledna, preseneti te droben siv fotogeničen pesek, mini lojtrca in klopca. Začetne zabave je kmalu konec in strmina ne popusti do konca. Pač do vrha Storžiča. 😀
Ko prideš do Velike Poljane imaš več možnosti. Če ti pot do Storžiča ni dovolj, lahko vmes obiščeš še druge lokacije. HAHA. Levo od koče greš lahko na Grebenc in Malo Poljano, desno od koče pa imaš še 30 minut do Javornika.
No, jaz sem jo ucvrla lepo naravnost. Čez 100 metrov na desni strani lahko ugledaš smerokaz, ki ti pove, da je do Storža še kao dve uri. V tistem trenutku sem bila preveč zmatrana in lačna, da bi slikalo to čudovito tablo, zato sem jo kopirala iz hribi. net.
Pol ure se krepko vzpenjaš v klanec, kjer prideš do razpotja na spodnji sliki. Še vedno dve uri? Ali v hribih čas teče drugače? V bistvu sploh ne teče, ampak se ustavi. 😀 Slikico sem spet kopirala. Opa. Pač ni tako zanimivo, da bi jaz to slikala.
Naj povem, da sem se zraven te table vrgla na tla in končno pojedla svoj drugi zajtrk. Ko sem nadaljevala pot sem po sedmih metrih uzrla klopco. Svašta …
No, zavila sem pač navzgor, ker si rada zakompliciram življenje. In ker imam preveč časa. Po nekaj mučnih minutah se odpre lep razgled.
Pot kmalu preide med srednje veliko skalovje. 😀 Prav nič ni dolgčas. Malo greš navzgor in malo navzdol. Dokler ne prideš do sumljivega prepada z jeklenico. Fotkica je nastala po spustu. Ja, pač navzdol moraš it. Bila sem delno šokirana, a sem si kmalu opomogla.
Cel čas te spremljajo čudoviti razgledi. Po 20 minutah hoje se pot pridruži tisti iz Žrela. Tokrat sem fotkala več, ker pač nisem bila “presrana”. Sploh sem se pa vprašala, kaj je bilo zadnjič tako hudega. Očitno gre v drugo lažje. Sem bila pa na tem mestu že izredno utrujena. Vedela sem, da me čaka še ena ura do vrha.
Strmina ponovno pokaže svoje zobe. Utrip se približa tistemu iz prvega obiska Storža. Med sopihanjem premišljujem, da bi si mogoče omislila podporno vadbo. Za termin sem enkrat nekje slišala. Pač, poleg moje osrednje in edine športne vadbe (hoje v hrib, haha), bi lahko doma še malo tekala ali pa kaj podobnega.
Pogled navzdol proti srednje velikimi skalami. Ni ravno za ljudi z vrtoglavico, ampak če ne gledaš navzdol, nekako gre.
Pasijonskega trpljenja bo kmalu konec in pred nami se zasvetlika križ. Vrsta pa k pr’ dohtarju.
Pogled iz vrha. Fotkica je obrezana, ker je pač bilo toliko folka in so se povsod gužvali. Padalcev je bilo ogromno.
Za pot navzgor sem potrebovala 4.15 h. Tistih 15 minut sem porabila za malico. 😀
4. STORŽIČ (PO JUGOZAHODNEM ŽLEBU) – POVLJE
Ker se mi nazaj ni dalo mučiti po tistih skalah, sem ubrala krajšo pot po žlebu. Hoja navzdol je bila izredno naporna. Občutek sem imela, da hodim enako počasi kot pa tisti, ki grejo navzgor. Izredno strmo, krušljivo, spolzko in z eno besedo – smotano. Fotkica je iz slikana iz Javornika, kjer se vidi celoten žleb. Za dol sem do te lokacije potrebovala 1. 10 min.
Iz Javornika sem nadaljevala naravnost navzdol mimo nekega potočka po Dolenčevi poti, ki sem jo opisala v začetku te objave. Vse skupaj se mi je že precej vleklo, kolena so me bolela za crknit. Kako gre že tisto: “boli me ruka, boli me noga, sve me boli … vježbaj …” No, nekako tako je bilo.
Od Javornika do Povelj sem potrebovala le 50 minut. Skupno torej dve uri.
Aja, tisti citat zgoraj sem se sama izmislila. 😀 Osvojila sem torej samooklicani naziv “dvakratna Kranjčanka”. Če bi me kdo intervjuval za ta slavni dosežek, bi mu odgovorila: “Nikol več.”
Dost mam Storžiča 😀
