O AKINU
Akin živi v osrčju Ljubljane v stari trinadstropni meščanski hiši. Pred petimi leti se je iz kitajskega podeželja preselil v prestolnico zaradi dobro plačane službe.
Akinu je lahen vetrc na poti v službo velikokrat razmršal njegove dolge svilnate lase, tako da so se njegovi študentje potihoma pomenkovali o tem, ali se je skobacal iz postelje le 15 minut pred začetkom predavanj. Akin se je večkrat skrival za katedrom, da študentje ne bi videli njegovih papuč v kombinaciji z debelimi volnenimi nogavicami. Slovenska klima mu enostavno ni prijala. Njegova majhna škratja postava in nekaj odvečnih kil, mu niso nudili zavetja pred ljubljansko burjo – po njegovih besedah.
Vsak dan, ko se je sprehajal po Tivoliju, je hrepenel po neskončnih rodnih podeželskih ravninah. Ob petkih je zavil na Rožnik, zmanjšal korak in vdihaval lepote mestne narave. Pomislil je, da bi se lahko ljudje bolj potrudili za urejene parke. Lahko bi zasadili kakšno wisterio, katalpo, šisandro ali popravkasto pilejo. Zelo so ga zanimala zdravilna zelišča in njihov ezoterični vpliv na človeško dušo. Prijatelji so ga zbadali, da se preveč posveča vzhodni medicini in da njegovih dolgotrajnih uničenih sklepov ne bo pozdravila podolgovata petunika. Na te opazke je le zamahnil z roko in se še raje zakopal v vse zeliščarske priročnike, ki so se znašli v njegovem vidnem polju.
Akin je svojo ljubezen do zelišč udejstvoval v kajenju trave. Svojim prijateljem je večkrat razlagal, da vzhodna medicina človeka obravnava celostno – fizično in psihično. Zaradi tega so ga enkrat že obravnavali na disciplinski komisiji, saj je študentom posredoval nekaj svojih sadik. Ker pa je njegova punca Liu delala na konzulatu, se mu je nekako uspeli izvleči iz te godlje.
*
NEKAJ MESECEV KASNEJE V PRAGI
Akin in Liu sta se konec septembra odpravila na krajši izlet v Prago. Akinu so se predavanja na fakulteti začela šele čez dva tedna, Liu pa je bila v devetem mesecu nosečnosti. Z letalom zaradi Liu nista mogla leteti, tako da jima je preostalo potovanje po kopnem. V Pragi sta se zaročila, zato je bil ta izlet še toliko bolj pomemben.
V petek zvečer, dan preden sta odšla domov, sta zavila na hrib, blizu njune nastanitve. »Daj, pohiti, malo,« je Akin preganjal Liu. »Zamudila bova sončni zahod.« Liu ga je jezno pogledala. Ni mogla verjeti, da je ustregla njegovi želji, da se na hrib povzpneta kar peš.
Ko sta prišla na vrh, se je sesedla na tla, on pa je vrgel pogled na mesto. »Zakaj imajo v Pragi toliko parkov? Si predstavljaš, da bi v Ljubljani posadili tolikšno število dreves?« je filozofiral in s pogledom ošvrknil Liu. »Aha, ja, ne vem,« je mlačno odvrnila in iz nahrbtnika vzela plastenko vode. »A si vzela moj zelen pulover?« jo je vprašal in pogledal nahrbtnik. »Pa, kaj moram jaz zate skrbeti kot za otroka? Bom čez en mesec imela dva dojenčka?« se je pričela jeziti. Akin se je že tekom zadnjih tednov nosečnosti naučil, da mora ob takih trenutkih utihniti. »Izvoli, tukaj ga imaš,« je odvrnila in mu vrgla pulover. Razgrnil ga je na košček travnika. »Da bova lažje sedela,« je tiho pripomnil. »Aha, sem mislila, da te že spet zebe,” je še dodala Liu.
Akin in Liu sta se usedla na oguljen pulover in zastrmela v mesto. Zvok akustične kitare, ki jo je nekaj metrov stran igral star možakar, se je ovijal okoli naključnih mimoidočih in še tako zmedenim, jeznim ali nesrečnim obrazom, zarisal nasmešek. Akin je čisto potiho zapredel kot mačka, saj mu je bilo ravno prav prijetno toplo, Liu je zaprla oči, kar je zagotovo pomenilo, da se je ohladila, izza dreves pa se je prikradel sladek vonj njemu tako dobro poznanega zelišča.
»Liu, misliš, da bi se lahko preselila sem?« ji je prišepnil na uho.
