pet dni v dolomitih

Še ena izmed mnogih objav o Dolomitih na internetu. Sama sem za Dolomite prvič izvedela na Instagramu, kjer so ljudje objavljali fotografije, na katerih pozirajo ob turkiznem jezeru. Tako fotko rabim, da dobim nove sledilce, sem pomislila in rezervirala dopust.

Hec. 😀

V tej objavi ne boste izvedeli, kje se najbolj splača parkirati, kdaj se je treba zbuditi, katero pot izbrati in kako načrtovati postanke. To ni tipična objava o Dolomitih.

Zakaj?

Preberi in izvedel/-la boš!

Aja. Pa vse fotke so brez filtrov. Ja, Dolomiti so itak že sami po sebi hudi in ne rabijo filtrov. Meni se pač ni dalo ukvarjati z obdelavo fotk. 😀

KAKO DO DOLOMITOV?

Po nekaj prebranih objavah na različnih blogih in prelistanih straneh v knjigah o Dolomitih se je porajalo vprašanje, po kateri poti naj grem? Na blogih nič ne piše o tem!

Odgovor: po tisti, ki ne gre čez Avstrijo (izogneš se cestnini in tunelnini – ali se sploh temu tako reče?). Google zemljevidi te sicer hočejo zvabiti točno po tej poti (uf, ker pač je 20 min krajša). Za prepričevanje Google zemljevida v nasprotno porabiš še nadaljnjih 20 minut.

1. DAN

VOŽNJA …

Nisem prepričana, ali imajo Italijani v sebi nek gen za divjo vožnjo, ki jim preprečuje, da bi peljali v mejah normale (po eni strani jih čisto razumem :D) ali pa imajo vsi avtomobili okvaro pedala za gas. Če pridete do cilja brez vsaj enega živčnega zloma, niste vozili po Italiji. Na srečo sem vožnjo skozi majhne italijanske vasice preživela na sovoznikovem sedežu. Priporočam, da si uredite dodatno avtomobilsko zavarovanje in vrečke za …. No, saj v resnici ni bilo tako hudo.

Med vožnjo sem premišljevala, da so BMW-ji in Audiji čisto preveč “low key” za italijanske ceste. Prehitevale so me Tesle, Ferrariji, Lotusi, Jaguarji in ogromno Porschejev 911.

Prvi turistični postanek je bil v Misurini. Po nekaj metrih sprehoda ob jezeru sem se začela počutiti kot “high class bitch fejl”. To so tisti ljudje, ki grejo v balerinkah na Triglav. Seveda pretiravam. Mislim, da sem bila edina v kratkih hlačah in čipkasti majčki brez rokavov s poudarjenim izrezom. Po začetnem šoku hladnega ozračja in dolomitske burje, sem se z nasmeškom na obrazu spomnila, da imam na dnu potovalke pripravljeno bundo. Zimsko, debelo, smučarsko bundo. Oh, yes, baby! Pa v toaletni torbici še pest Strepsilsov in Lekadolov plus C.

Prvi dan je bil dan za oglede jezer. No, dveh jezer. Spodaj si lahko ogledate zloglasno fotko izpred turkiznega bisera narave. Tokrat v kratki majčki brez čipk, zavihanimi pajkicami in umazanimi “adidaskami”. Čez 10 minut je začelo grmeti, meglice so zakrile jezero Sorapis (no, v resnici ni bilo tako, samo pretiravam) in bliski strel so oznanili, da ne bom imela preveč časa za fotošuting. Brezveze! Zakaj sem sploh šla v Dolomite?

Hitro sem pojedla frutabelo, ki je bila edina užitna stvar v nahrbtniku. Zakaj bi za skoraj dve uri v eno smer (tako je pisalo na hribi.net) pripravljala sendviče in si dodatno obtežila ruzak? Oh, high class bitch fejl. V resnici sem mislila, da bo to kratek sprehod, iz katerega me bo po petih minutah pregnal dež. Če ves čas hoje ignoriraš oddaljeno grmenje, se zna zgoditi, da se kar naenkrat znajdeš na vrhu hriba.

Na poti navzdol je bilo očitno, da je nevihta minila v 15 minutah. Lahko bi pač počakala v koči. V redu. Bom pač brez novih sledilcev in lajkov. 😀

Še zadnji postanek pred prihodom v apartma. Nek rendom prelaz (nimam pojma, kje). Takrat sem si rekla, da je to moj najlepši razgled v Dolomitih. Pf!

Je bil pa to edini ogledan sončni zahod v teh petih dneh. Ostale dni sem obležala v postelji.

Pod balkonom apartmaja sem prvič v življenju uzrla svizce. Ne, svizci ti ne jejo iz roke, se ne pustijo božati in fotkati. Moje predstave o rokovanju s temi živalcami so se razblinile. Menda sem bila lahko še srečna, ker sem svizca videla “od tako blizu”. Kadar zaznajo nevarnost, se dvignejo na dve tački, opazujejo okolico in po možnosti začnejo žvižgati. Seveda se nisem mogla upreti temu, da bi jih pripravila do žvižganja …

2. DAN

Kot sem že omenila na začetku, to ni objava, v kateri boste izvedeli, kdaj je najbolj primeren čas za jutranje vstajanje. Budilka je bila nastavljena za 6.30, odhod je bil uro kasneje, prihod do koče pa ob 18.00. Zveni kot zelo slaba organizacija izleta. HA.

Ta fotka je nastala 15 minut po nevihti in drugem izletniškem poskusu.

Prvič sem pod vznožje Pisciaduja prišla ob 8.00. Videti je bilo, da dež ne bo ponehal in obrnila sem nazaj proti apartmaju. Sledil je dopoldanski počitek, kosilo in nato doktorat iz vremenske napovedi. Mislim, da sem števcu za beleženje obiska na spletni strani Bergfex dala konkretno število dodatnih obratov.

V drugo gre rado. Ko sem stopila iz avtomobila, je spet začelo deževati. V Google iskalnik sem napisala “What to do in Dolomites when it’s raining”. Ljudje na forumu so me pošiljali na ogled Otzija v Bolzanu. Ugotovila sem, da sem bila nekoč tam s srednjo šolo. Zanimivo. Nič se ne spomnim. Razen tega, da sem na glas brala iz tabel v muzeju in se pretvarjala, da znam italijansko.

Nekaj pa res znam. Vafankulo z vremenom!

Po dveh urah čakanja v avtomobilu se je dež blagovolil posloviti. Nisem vedela, da znam biti tako vztrajna. What happens in Dolomiti, stays in Dolomiti.

Klasična feratska fotka iz lojtrce in mostička. Lep ruzak, ane? 😀

Po treh urah sem doživela fatamorgano – pred očmi se mi je prikazala koča. Naj vas prijazno podučim, da ta koča ni vrh Piscaiduja. Do vrha (na levi strani fotke) vas menda čaka še uro in pol hoje. Ha, ha.

Malo za šalo, malo zares. V nebalkanski koči (tako sem jo poimenovala zaradi morbidne tišine obiskovalcev), sem konec julija pila čaj. V slovenskih kočah te skorajda ne čaka harmonika, petje, trkljanje s pivskimi steklenicami, nažiranje s štruklji, človeka na nasprotni strani mize pa ob vsem hrupu skorajda ne slišiš, zato še sam obremeniš glasilke. Tukaj pa sem doživela kulturni šok.

3. DAN

Po prvih dveh izredno pohodniških dneh je sledil “rest day”. To pomeni, da se zapelješ z žičnico do polovice Secede in še dve uri hodiš do znamenitega (postrani, kot sem ga imenovala sama) vrha.

V meni se je zbudila fotografska žilica. Pritisnila sem na eno izmed nastavitev samodejne izostritve na telefonu in glej za zlomka – kar naenkrat so nastale profesionalne fotografije.

Če še niste opazili na fotkah, vremenska napoved res ni bila kičasta. Pred odhodom v Dolomite sem imela resne poglobljene debate sama s seboj o tem, kaj se sploh da početi v hribih, če bo ves čas dopusta padal dež. No, naj vas potolažim, če se vam obeta podobno – ni tako hudo.

“Slikej me v hrbet!” Načeloma res ne poziram več toliko kot sem v mladih letih (ha!), ampak v tako lepih krajih marsikatera potlačena želja privre na plano.

Glede bunde se pa tudi nisem hecala.

4. DAN

Drugi dan ena ferata, četrti dan druga ferata. Zakaj bi človek počival v Dolomitih?

Do izhodišča ferate na Piz Boe potrebuješ približno 1 uro in 50 minut hoje (iz menda napačnega parkirišča), do samega vrha pa skupaj 3 ure in 30 minut. Če vmes jamraš, še malo več. Sonce je končno pripekalo (verjetno je bilo okoli 10 stopinj) in vseeno mi je bilo, če zakuham na licu mesta.

Vzpon v ferato je bil zame osebno kar težak. Navpične stene in moji zmahani bicepsi niso ravno recept za spretno plezanje. Po nekaj potočenih solzicah navznoter in misli na to, da je na hribih.net ferata ocenjena s težavnostjo “D” in sem takšne uspela preplezati že prej (uh, ne vem, če je v resnici to dobra tolažba :D), sem zbrala moči in nadaljevala pot.

Če bi me nekdo slikal od spredaj, ko sem stopila na mostiček, ne bi bila videti tako nasmejana 😀

Kljub tresočim bicepsom sem seveda uspela fotkati to prečudovito gmoto skal. Seveda nisem mogla mimo mojih osebnih notranjih filozofskih vprašanj: Koliko tehta ena gora? Kako je izgledalo nastajanje gorovja? Do kdaj bodo obstajale gore?

Med štorkljanjem po malih poličkah, za katere so se odločili, da zajla pač ni potrebna, sem tuhtala, zakaj hodim v hribe ter kdaj se bom onesvestila. (Pretiravam, no.)

Mogoče bi mogla več hodit in manj razmišljat, sem si mislila in pogled usmerila proti vrhu. No, pač, proti enemu velikemu dolgemu vrhu, ki je menda v obliki črke U.

Ob tabli na prav čisto najvišji točki sem potočila solzico sreče. No, verjetno je bilo to bolj zaradi vetra.

Ali ni kul fotka? Vesela, kot da bila na vrhu Himalaje. V resnici (kot očitno kaže tabla) pa je bil to moj prvi tritisočak. Ne, nisem bila še ne Triglavu. Dejansko se bolj splača v Dolomite. 😀 Štartaš že na dva jurja.

Na poti navzdol me je ustavila neka ženska in začudeno rekla: “Is it so cold on the top?”

Ja, pogled je imela uperjen v mojo prečudovito bundo. Zamomljala sem nekaj v smislu “I’m a freezing person,” v meni pa se je zganil starševski glas “le kaj boš pa ti pozim počela?!”

5. DAN

Zadnji dan v Dolomitih. Budilka nastavljena ekstra pozno – petnajst čez osmo. To ni ravno dobra ideja, če želiš priti v park, kamor rine celotna populacija turistov v Dolomitih. Seveda je bilo vseh 650 parkirišč zasedenih. Ni problema, smo že navajeni. Pred rampo se ti kot desetemu v vrsti pač splača čakati samo 45 minut. Kolona za mano je bila nepregledna. Nekateri so šli kar peš. Če nimaš v glav, maš pa v nogah. Vstopnina za park je bila 30 € na avtomobil. Obstajajo tudi avtobusi.

Naj še povem, da amaterji ne gremo okoli Tre Cime, ampak se povzpnemo po ferati na Monte Paterno.

Pazi to! Na hribi.net je pisalo, da za dotični vzpon potrebuješ 1 uro in 50 minut. Super turca za zadnji dan! To bomo pa že zmogli. HA.

Spodnji znak bi morali uzakoniti. 😀

Do vstopa za na ferato v resnici potrebuješ približno dve uri. Ves ta čas si lahko ogleduješ čudovite “tri čime”, ki sem jih sama ob vročem soncu (ja, oblaki nimajo veze zraven), potokih švica in tuhtanju, ali sem na pravi poti, imenovala tri hudiči. Pred začetkom ferate nekaj časa hodiš še po izredno zanimivih vojaških rovih z ekstremno visokimi stopnicami. Žal teh nisem uspela fotkati. Tako kot tudi nisem fotkala ferate, po kateri so ljudje plezali v napačno smer. Navzdol.

Pot je namesto obljubljene 1 ure in 50 minut hoje trajala kar 3 ure in 30 minut. Malo manj kot pa bo današanja vožnja nazaj v Slovenijo. Ha.

Slabo voljo je pregnala čudovita pot navzdol. Oziroma naravnost, kot vidite na fotki.

Ves čas si lahko ogleduješ neznana gorovja okoli sebe in do konca zapolniš SD kartico na telefonu.

Pot te pripelje na drugo stran skalovja, kjer se ti ponovno odpre pogled na Tre Cime. Vprašanje “koliko časa pada kamen, če ga vržeš?” se mi je sicer porodilo na prejšnji strani skalovja, kjer ni bilo nikogar. 😀

Najlepšo fotko pa sem pustila za konec te objave. Direkt za na razglednico! Seveda sem izrekla že znani stavek teh pet dni “slikej me v hrbet” in v mislih že zamenjala profilno fotko na FB-ju.

Hec. 😀

P.S.: Tisti “nek random prelaz” se imenuje Falzarego in je menda najbolj znan, ker potem prideš v Cortino d’Ampezzo, ki je tudi najbolj znan kraj v Dolomitih. Toliko o pomembnih podatkih. To sem izvedela danes. Ups.

P.S.S: Še bonus fotka. Da me ne boste gledali samo v hrbet. 😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.