Izgubil si službo. Ves poklapan novico sporočiš svojemu prijatelju. Poveš vse podrobnosti, on pa ti odgovori:
“Vse se zgodi z razlogom.”
Nisi bil sprejet na željeno fakulteto. V joku kličeš starše, da jim poveš, kaj se je zgodilo. Oni pa ti odgovorijo:
“V življenju si natanko tam, kjer moraš biti.”
Prijateljici zaupaš, da imaš težave z zanositvijo. Ona pa ti odgovori:
“Ah, saj si še mlada. Vse bo OK.”
Ne veš, kako bi nadaljeval ta pogovor. Občutek imaš, da te sogovornik ne razume. Vprašaš se, kaj je narobe s tabo. Je res tako hudo?
Nedavno sem prebrala knjigo Toksična pozitivnost, ki jo je napisala Whitney Goodman. Knjiga me je (po pričakovanem) navdušila in odločila sem se, da delim nekaj odlomkov.
Toksična pozitivnost je nasvet, ki bi ga v teoriji sicer radi sprejeli, a ga v tistem trenutku ne morete povezati z doživetim. Namesto, da bi vam te besede pomagale, se zdi, kot da so vas s tem želeli utišati, da vas kritizirajo in odrekajo razumevanje.
S takšnim načinom komunikacije sogovornik krči prostor za vaša čustva ali njihovo predelovanje. Potegnil vas je v deželo pozitivnosti, pa če ste bili na to pripravljeni ali ne. Ta na videz bežna izmenjava vas napelje na to, da začnete potlačevati čustva, ki jih je v vas vzbudil dogodek, in se vedete, kot da je vse v najlepšem redu. V resnici pa se ne počutite dobro. Še vedno ste žalostni in brez zaposlitve.
Bolj izpolnjeno živijo tisti, ki zmorejo čutiti tudi neprijetna čustva. Ne skrijejo jih za nasmeh. Prenesejo morebitne občutke sramu, ki jih spremljajo prizadevanje, da prebrodijo skozi težave. Ko spoznamo, da imamo čustva zato, da jih občutimo, in ne zato, da pred njimi bežimo, je veliko laže vzpostaviti optimistično držo, saj vemo, da se lahko spopademo z vsem, kar nam bo življenje prineslo.
Kdaj pozitivnost postane toksična?
- Ko je oseba, ki išče podporo, potrditev ali sočutje, od sogovornika deležna zgolj puhlic.
- Ko v drugih vzbujamo občutek, da ne storijo dovolj, se ne trudijo dovolj si samo domišljajo, da jim je hudo.
- Ko sami sebe obsojamo, da nismo dovolj dobri ali pozitivno naravnani.
- Ko bežimo pred resničnostjo.
- Ko ljudi s povem upravičenimi skrbmi prepričujemo, da te ne obstajajo ali da jih ne bi smeli imeti.
- Ko ljudem prigovarjamo, da so si za vse slabo v življenju krivi sami.
Toksično pozitivnost uporabljamo:
- da končamo pogovor,
- da sogovorniku povemo, da so njegova čustva neupravičena,
- da prepričujemo ljudi, da so lahko ves čas srečni (če se le dovolj potrudijo),
- da nenehno ustvarjamo vtis, da smo pozitivno naravnani in brezskrbni,
- da potlačimo težave, ki nas pestijo, ali se jim izognemo,
- da se izognemo prevzemanju odgovornosti,
- da poskusimo komu olajšati trpljenje.
Ljudje se verjetno k puhlicam zatekamo, ker hočemo pomagati. Ne glede na naše namere in jezik, ki ga uporabljamo, ni nedolžen, temveč sooblikuje predstavo, ki jo imamo o sebi in svetu. Če želimo z nekom vzpostaviti učinkovito komunikacijo in mu izkazati podporo, moramo najprej razumeti, v kakšnem svetu živi.
Gotovo se vsi strinjamo, da biti z nekom, ki joče ali je razburjen, ni vedno lahko. Želimo si samo, da bi mu odleglo. Ključno je izbrati pravi trenutek. Preden nekoga spodbudite, da pogleda na težavo s svetle plati, se opomnite:
- Čas ne zaceli vseh ran. Ljudje se z bolečino soočajo različno hitro in zgolj oni lahko odločijo, kolikšen kos poti so prehodili.
- V stiski se vsak od nas odzove drugače. Če nekdo s svojim odzivom ne ogroža ne sebe ne drugih, ki bi jih bilo treba zaščititi, je prav, da čustva izživi. Tega vam ni treba na silo spreminjati.
- Ljudje morajo pogosto sprejeti dejstva, preden lahko naredijo korak naprje.
- Ni res, da je v vsem slabem tudi zrno dobrega. Nekatere izkušnje so preprosto zelo, zelo boleče in to moramo sprejeti.
Nekatere teme so za določene ljudi zelo boleče in mučne:
- neplodnost ali splav,
- žalovanje ob izgubi,
- bolezen ali invalidnost,
- ljubezenska razmerja, razhod partnerjev ali razveza,
- družina in odtujenost družinskih članov,
- težave na poklicni poti ali izguba zaposlitve,
- telesni videz,
- spoprijemanje s travmo,
- nosečnost in starševstvo,
- rasizem, seksizem, transfobija, diskriminacija ali druge oblike predsodkov,
- težave na področju duševnega zdravja.
To so težke teme, ker so zelo osebne in večplastne. Govoriti o njih ni tako kot tarnati, da morate čakati v vrsti ali da vas bolijo noge. To so teme, ki nas dodobra pretresejo in razgalijo naše ranljive točke.
NAJPOGOSTEJŠI PRIMERI TOKSIČNE POZITIVNOSTI IN ZAKAJ JE TAKO BOLEČA
“Življenje od tebe nikoli ne zahteva več, kot lahko preneseš.”
Slabo se ljudem ne dogaja zato, ker so to zmožni prenesti. Nekateri ljudje se ne morejo stoično spopasti s težavami, ki jih doletijo in stem ni nič narobe.
“Vse bo v redu.”
Prigovarjati nekomu, ki je v šoku ali ga je zajela panika, da bo vse v redu, ni prav nič prepričljivo in ne nudi tolažbe.
“Ne jokaj!”
“To običajno rečemo, ker nam je neprijetno ob nekom, ki se prepusti čustvom. Jok je koristen, normalen in dovoljen. Ko nekomu ukažemo, naj ne joka, mu sporočamo, da počne nekaj narobe, in ga spodbujamo, naj potlači čustva.
“Hvaležen si lahko za toliko stvari.”
Mogoče je biti potrt in hkrati hvaležen za vse, kar ti je v življenju dano, v trenutku stiske pa taka izjava omalovažuje naša čustva in nam jemlje pravico do njihovega izražanja.
“Čas zaceli vse rane.”
Čas ne zaceli vseh ran. Prigovarjati to nekomu, ki še ni zaprl bolečega poglavja, je brezčutno in ponižujoče. Samo ta, ki je izkusil izgubo, lahko pove, kdaj si je opomogel, včasih pa si preprosto ne more.
“Samo bodi pozitiven.”
Če bi bilo to tako preprosto, bi se tega držali vsi. Ta rek poenostavlja zelo zahteven in kompleksen čustveni proces, še zlasti kadar se spoprijemamo z resno duševno boleznijo.
“Vsaj nisi …“
Vse, kar se začne z “vsaj nisi” je podcenjujoče. Nič dobrega ne storimo, če primerjamo trpljenje.
“Hvaležna bodi za to izkušnjo.”
Takšna izjava je lahko izjemno boleča za nekoga, ki je pravkar izkusil travmo. Sčasoma se bomo iz bolečine nečesa naučili, vendar to ne pomeni, da moramo biti hvaležni za to lekcijo. Cena je pogosto previsoka.
“Lahko bi bilo huje.”
Drži, toda lahko bi bilo tudi bolje. Ta izjava zmanjšuje pomen naše izkušnje in nam sporoča, da nismo upravičeni do tega, da trpimo, ker naše trpljenje ni “najhujše”.
“Nikoli se ne vdaj”.
V določenih trenutkih se je vdati zelo pogumno in celo nujno. To ne pomeni, da je ta, ki se je vdal, slabič in ni kos razmeram. Pogosto je vdaja znak, da smo dovolj močni, da vemo, kdaj moramo odnehati.
“Vse se zgodi z razlogom.”
Takšne trditve so lahko po travmatičnem dogodku ali izgubi zelo boleče. Nekatere stvari se ne zgodijo z razlogom ali pa ta ni jasno razviden. Dopovedovati komu, da je gotovo “razlog”, da je bil žrtev napada, da je izgubil otroka ali zbolel, je lahko zelo zavajajoče in omalovaževalno.
Nobena od teh izjav nam ne odpre priložnosti za pogovor ali globlje razumevanje resničnega jedra težave. Nobena ne spodbuja izražanja čustev in povezovanja. Ti stavki so lepi – a prazni.
ZAKAJ JE POZITIVNO RAZMIŠLJANJE TAKO PRIVLAČNO?
- Vzbuja nam občutek, da nadziramo svoje življenje.
- Odvezuje nas odgovornosti za tuja življenja.
- Kadar gre kaj narobe, imamo vselej pri roki oprijemljivega krivca – svoje misli.
Večina literature o pozitivnem razmišljanju nam ponuja preprosto formulo: spremenite svoje razmišljanje in spremenili si boste življenje. Tako prepričljiva je, ker se dotika največje človekove bojazni: negotovosti. Kadar nekaj vemo, se počutimo varni in to nam pomeni vse. Že od samega začetka svojega obstoja iščemo odgovore na vprašanja, kot sta “Zakaj se dogajajo slabe stvari? in “Kako naj dobim, vse kar hočem?.
Tisti, ki prisegajo na zakon privlačnosti ali druge oblike manifestiranja, trdijo, da so razvozlali uganko vesolje. Natanko vedo, katere korake moramo narediti, da bomo dobili, kar hočemo. Če se ne posreči, je to zato, ker tega nismo storili prav ali se nismo dovolj potrudili. Vsakdo bo odgovoren zase in vsak trenutek bo jasno, kdo ali kaj je krivo, ko gre kaj narobe. Takšno razmišljanje nam daje okvir za pojasnjevanje slehernega dogodka v vesolju, vključno z boleznijo, diskriminacijo, vojnami, izgubo zaposlitve, smrtjo in vsem drugim.
Manifestacija je eno glavnih orodij pozitivno naravnanih navdušencev. Če gre verjeti zakonu privlačnosti, je manifestacija nekaj, “kar prikličemo v fizično resničnost prek misli, občutkov in prepričanj“. To lahko storimo z meditacijo, vizualizacijo ali uporabo nezavednega in zavednega. Ljudje, ki si pomagajo z manifestacijo, menijo, da nenehna negativna čustva privlačijo negativno. To pomeni, da boste dobili natanko to, kar si zaslužite. Če boste pozitivno naravnani in si boste v mislih predstavljali, kar si želite, vam bo to dano.
Manifestacija je v neskladju z večino psiholoških raziskav o motivaciji in doseganju ciljev. Ne spremljajo ga priprave na ovire, na katere utegnemo naleteti, ocena naših sposobnosti ali načrt za doseganje cilja. Poelg tega namiguje na to, da se slave stvari običajno dogajajo zgolj ljudem, ki si želijo, predstavljajo ali izkazujejo slabo. Ti ljudje nihajo na “nizki frekvenci” in v svet pošiljajo “slabe vibracije”. Toda to prav gotovo ne drži. SLabe stvari doletijo dobre ljudi sleherni dan.
Težava pri manifestaciji nastopi, ko ne upoštevamo lastnih omejitev, vpliva okolja, preprek, ki nas čakajo na poti, in si ne izdelamo ustreznega načrta.
Vsa načela manifestacija seveda niso toksična in škodljiva. Če hočemo dobiti, kar si želimo, moramo vedeti, kaj želeno sploh je in si to predstavljati. Verjeti moramo, da je to mogoče dobiti. Pri tem se v občutljivem prepletu srečata posameznikova odgovornost in odgovornost družbe. Upoštevamo lahko zunanje dejavnike, ki bi utegnili zavreti izpolnitev naših ciljev, ter hkrati spodbujamo ljudi, naj vzamejo usodo v svoje roke in si ustvarijo življenje po lastni meri.
DOBRO POČUTJE > POZITIVNO RAZMIŠLJANJE
Dokazi o zdravilnem učinku pozitivnega razmišljanja so zelo trhli. Kar vemo, je, da obstaja povezava med optimizmom in boljšim izidom zdravljenja. Vendar iz tega ne moremo sklepati, da je sreča ključ do zdravja. Te povezave preprosto ni mogoče znanstveno potrditi. Srečnejši človek ima morda preprosto krepkejši imunski sistem in redkeje zboli, to pa je le še dodaten razlog, da je srečen. Nekdo, ki je bolan, se nasprotno težko spopada z dnevnimi izzivi, ki jih prinaša bolezen, in ima zato manj prijetnih čustev. Ne vemo, ali so ljudje srečnejši, ker niso bolni, ali nasprotno redkeje zbolijo, ker so srečni.
Stres zagotovo obremenjuje naše zdravje, vendar to ne pomeni, da bodo nenehne pozitivne misli, optimizem in afirmacije gotova pot do zdravja. Obvladovanje stresa in prizadevanje za srečo nam ne bo zagotovilo zdravja, ker nanj vpliva paleta dejavnikov, ki jih ni mogoče skrčiti na preprosto formulo.
ZDRAVJE IN SREČA
Pojma zdravje in sreča že dolgo hodita z roko v roki. Invalidnost ali bolezen veljata za breme in zelo redko se zgodi, da so kronični bolniki ali invalidni v medijih predstavljeni kot običajni ljudje. Podobe, ki smo jih deležni, se pogosto nagibajo k “pornografiji navdiha” (inspiration porn), pripovedujejo zgodbo ljudi, ki so kljub vsem preprekam našli način, da ukanijo usodo brez telesnih hib. Od bolnih in invalidnih zahtevamo pozitivnost, v nasprotnem primeru se nam zdi, da kar kličejo nase bolečino in hočejo biti žrtev.
Risanje vzporednic med zdravjem in srečo je še danes zelo problematično. Knjige, ki širijo idejo zakona privlačnosti ali manifestacij, pogosto predpostavljajo, da razmišljanje o bolezni ali strah pred njo v resnici povzroči bolezen. Sprašujejo vas, ali niste nemara opazili, da so ti, ki največ govorijo o bolezni, tudi najbolj bolni. Ne, nismo opazili.
Sara Ahmed v knjigi The Promise of Happiness (Obljuba sreče) opiše, kako so danes nekatera telesa objekti, ki ogrožajo našo srečo ali vzbujajo dvome o njej. Nekaj postane srečno ali nesrečno glede na pomen, ki mu ga pripišemo. V zgodovini je bilo šibko, prizadeto ali bolno telo označeno kot nesrečno. Prisotnost telesa, ki se ne ujema s tradicionalno predstavo zdravja, nas sili, da se soočimo z lastnim zdravjem in smrtnostjo.
Za trenutek pomislite, kako se odzivamo na ljudi, ki so bolni ali invalidni. Pogosto od njih pričakujemo, da se bodo prilagodili in se pridružili svetu čilih in zdravih ali pa se nam umaknili s poti. Ljudem, ki so bolni, zaželimo, naj hitro okrevajo, invalidnim pa namenimo pozornost, ko jim uspe premagati vse ovire ter s svojimi dosežki in trdoživostjo navdihujejo druge za srečo in pozitivnost. Zdravi ljudje bolezen pogosto prenašajo le takrat, ko je povezana z njihovo vizijo zdravja in sreče.
V življenju vsi lahko zbolimo. Zdravje in sreča ne prideta v paketu in nekdo lahko živi polno in plodno življenje, tudi če ne izpolnjuje vseh pogojev za “zdravje”.
Kaj bi se zgodilo, če bi bolnemu človeku preprosto dopustili, da živi s telesom, kakršno je? Kaj, če bi dopustili ljudem, da povedo, kako se počutijo, ne glede na njihov zdravstveni status? Mora bi se morali za resnično zdravje in dobro počutje manj posvečati temu, kako ljudem pomagati do občutke sreče kljub njihovim tegobam, in bolj temu, kako bi lahko naš svet ponudil prostor in sprejel ljudi vseh telesnih zmožnosti in zdravstvenih diagnoz.
KAKŠNA JE KORISTNA POZITIVNOST?
- Priznava vrednost tega, da vidimo dobro, in dovoli, da na svoj način in v svojem tempu odkrijemo svetlo plat.
- Priznava, da ljudje doživljamo celo paleto čustev, pri tem pa so nekatera manj prijetna od drugih, in dovoli, da vidimo tako “dobro” kot “slabo” plat dogodkov.
- Sprevidi, da nimajo vsi dogodki svetle plati, a je mogoče vseeno izkusiti radost.
- Spodbuja izražanje čustev tako v nas kot v drugih (z upoštevanjem meja) in se zaveda, danekateri veselje začutijo šele, ko se prebijejo skozi žalost.
- Zaveda se, da so dogodki mešanica dobrega in slabega.
Če npr. v restavraciji opazite napis “Samo dobre vibracije”, s tem zelo verjetno ni nič narobe. Tja ste prišli, da bi se imeli lepo.
Pozitivnost, sreča in dobre vibracije niso nujno slabe. Upoštevajte kdaj, komu in očem govorite. Tako boste najhitreje ugotovili, ali je pozitivnost toksična.
P.S: Zadnjič sem bila na zvočni meditaciji z gongi, bobni in ostalimi inštrumenti. Gospa, ki je vodila meditacijo, je na koncu dejala, da se vse zgodi z razlogom. Tudi začetek in konec meditacije.
Zalučala sem tibetansko skledo proti njej. Naj se sama sprašuje, kakšen je razlog. 😀 Hecam se. Tibetansko skledo sem zgolj ukradla.
