Ata, mama, dva otroka, hiša, avto in pes je res klišejski okvir.
Vozila pa sem se leta 1999 na zadnjih sedežih v rdeči škodi, brez klime in servo volana. Morda je bilo to za tisti čas običajno. Še leta kasneje je bilo prevažanje v “novih starih” avtomobilih poleti vedno savna v pravem pomenu besede. 😀
Živela sem v (po šolsko kategorizirani) razširjeni družini. Ali pa sem se zgolj sama umestila tako, v izogib razglabljanju. Dve desetletji nazaj se ni toliko govorilo o odsotnih očetih. Pogovori so potem večinoma sledili tako:
“Ali imaš kakšnega brata ali sestro?”
– Ne.
“Potem si edinka?”
– Baje, da res.
“Joj, edinka, razvajena.”
– Ne?
“Joj, edinka, boga, s kom si se potem igrala?”
– S sosedom največkrat.
“Kako pa to, da starša še nista imela kakšnega otro-“
Hvala, dovolj vprašanj. Brigajte se zase. Zelo dobro se spomnim ure verouka, ko nas je katehetinja intervjuvala, kateri otrok po vrsti smo v družini. Rekla sem, da sem edina. Katehetinja pa začudeno odgovori, da to pomeni, da sem prva, mogoče bosta pa ati in mami imela še kakšnega otroka.
Škoda, ker sem bila v javnosti zelo zadržan otrok. Madonca, kaj bi danes vse bleknila nazaj!
NE PAČ, NIHČE NE BO IMEL NIKOGAR VEČ. STARA SEM 11 LET, NISEM PRIPLAVALA PO ŽUPI, VEM KOLIKO JE URA.
Sploh pa atika in mamika nista bila nikoli poročena, raje ne bi še česa dodala, gospodična božja odposlanka. Kakšne dve leti kasneje je bil potem itak problem, kdo bo moj birmanski boter. Le peščica sorodnikov veruje v večna nebesa.
KDO BO PA SKRBEL ZATE NA STARA LETA?
Velika večina ljudi ima nekoč v življenju otroke.
Velikokrat se spomnim na besede Sheile Heti, avtorice knjige Materinstvo, v kateri je zapisala:
“When I was younger, thinking about whether I wanted children, I always came back to this formula: if no one had told me anything about the world, I would have invented boyfriends. I would have invented sex, friendship, art. I would not have invented child-rearing.”
V naši naravi je, da imamo potomstvo. Nekateri že od malih nog sanjajo, da bodo nekoč mamice in atiji. Kaj pa se potem zgodi, če se to ne uresniči? Ujoj. Težave z neplodnostjo, raznimi boleznimi, stanovanjem, hmm, počakaj, kaj pa če sploh nimaš partnerja? Mislim, kaj pa zdaj? To v naših predstavah sploh ni možen scenarij!
Sama nisem nikoli sanjala o tem. Iskreno, otrok si sploh ne želim. Mogoče bi se celo strinjala z besedami Sheile Heti.
Menda sicer ne smem tega misliti, ker potem lahko “jinxam” svojo maternico. In če si jih bom slučajno kdaj zaželela, mi to ne bo uspelo!
Hipotetično si lahko nekaj predstavljam. Itak nisi nikoli pripravljen na te stvari. Verjetno ne obstajajo starši, ki jih novorojenček ne bi presenetil, morda celo razočaral v neki smeri. Nekaj so sanje in želje, drugo pa je realnost.
Vsak mesec gre eno jajčece po gobe. Tisti veseli čas v mesecu me spomni, čemu so namenjeni določeni ženski organi. Zadnjič sem celo guglala, kako bi lahko tekom ciklusa podaljšala tisto veselo obdobje. Preseneča me, kako pogosto imamo ženske menstruacijo, glede na to, da nimamo tako širnega potomstva. Morda naše maternice še vedno mislijo, da smo nekje v srednjem veku, ko so kraljeviči imeli po 12 in več otrok. Hm, še dobro da smo ljudje večinoma monogamni. Si predstavljate, da bi moški imel več žensk? Naš planet bi že zdavnaj postal nepovratna topla greda zaradi totalne prenaseljenosti.
Včasih sem nalašč, ko mi je kakšen znanec pripomnil, da saj bom že enkrat videla, kako bo, ko bom imela otroka, zelo rada butnila ven: “V bistvu jih ne bom imela!” Všeč mi je bilo, če so bili ljudje malo šokirani. “Oh, boš, boš.”
Mislim, thank you very much? Sem ravnokar dobila brezplačno vedeževanje?”
Življenje samo nekako narekuje imeti družino. Nekdo izmed tvojih prijateljev bo pač prvi, ki se bo odločil za ta korak. Takrat si šokiran, uh, smo že tukaj? Tako kot so sošolci in sošolke naenkrat začeli delati izpit za avto. Novo obdobje se pričenja!
Je to želja od malih nog? Ali to začutiš v sebi? Se ti kar naenkrat zamegli, ne znaš več razumsko presojati, ovulacija je v polnem razcvetu in pozabiš, da si kolegom nakladal, da res ne veeeeš, ali bi kdaj imel otroke? Se odločiš zato, ker kaj pač drugega naj bi počel v življenju? Ker enkrat postane dolgčas biti samo v zvezi? Ker je to kao edina prava pot? 😛
Da bo moje življenje rahlo drugačno od nekih okvirjev, sem se začela zavedati, ko sem doumela, da se svet verjetno ne bo (vsaj zaenkrat in še nekaj časa, ne smemo jinxat!) vrtel okoli mojega morebitnega potomstva. Šla sem guglat statistiko, koliko odraslih ima otroke, pa nisem čisto nič konkretnega našla. Po mojih osebnih statistikah bližnjih stikov ima otroke 8 od 10 ljudi.
Joj, že padem ven iz povprečja!
Saj vem, da je preprosto brezvezno govoriti o neki povprečni življenjski poti. Razmišljam o stranpoteh, o vseh, ki imajo občutek, da njihova ladjica pluje po neznanih, razburkanih vodah. Lahko si samo mislim, da se verjetno vsak slej ali prej znajde na tujem terenu in bori na svoj način.
Si kdaj začutil, da si na robu Gaussove krivulje? Oddaljen od povprečja?
Verjetno se nam počasi skozi starost razkrivajo drobci, da je seveda vsak človek individuum. Spoznavamo različne ljudi, obiskujemo različne šole, skupaj smo z različnimi partnerji, ustvarjamo si nove družine, menjavamo službe, zbolimo, se zdravimo … Ogromno nekih dejavnikov je, ki nas zaznamujejo v določeni smeri.
Kdaj si se počutil drugačnega od večine? Si raje bral knjige ob petkih zvečer, kot šel ven na zabavo? Si bil mlad virtuoz violončela? Postal plešast pri osemnajstih? Leto dni kasneje zapadel v depresijo?
So ata, mama, dva otroka, hiša, avto in pes le neko povprečje? Se začneš spraševati o tem povprečju, ko se ti zgodi nekaj nenavadnega? Ko ugotoviš, da si eden izmed tistih, ki ga je življenje potisnilo na drugo stran? Ko se vprašaš, zakaj ravno jaz?
3, 2, 1
Mene je izmed vseh povprečnih navideznih okvirjev te družbe, na drug planet izstrelila smrt mojega fanta. Ogromno reči za seboj prinese izguba. O tem bi lahko napisala novo objavo. Izguba oseba je eno, sekundarne izgube, ki se kar ne končajo, pa so popolnoma nova poglavja.
Če lahko stanje tako okličem, bi rekla, da sem imela krizo identitete. Pa ne tisto krizo, ha-ha, ne vem kdo sem, kaj počnem in kaj nameravam. Brez teh ha-ha-jev.
Občutek bivanja na drugem planetu je popolnoma resničen in najverjetneje tudi kredibilen. Na prehodu v trideseta izgubiš partnerja, s katerim si imel v mislih skupno prihodnost, vsi tvoji kolegi pa to tvojo izgubljeno prihodnost že živijo. Ah, pustimo to, da sem bila pred njim že stokrat obupana in sem mu večkrat rekla, da mi je kar neverjetno, da sva se spoznala in našla. Turbo raketa brez usmiljenja te enostavno fu*ne na nov planet, zdaj pa, znajdi se ali umri tudi ti.
Mislim, da vam je tukaj lahko jasno, zakaj sem začela tuhtati o tem mojem odklonu od družbenega povprečja. “Vsi imajo to in to, samo jaz ne!“. Cepetaš in smiliš se samemu sebi in čisto prav je tako. Lahko si žrtev. Ker pač si. Ko to obdobje mine, pridejo nova in nova prevpraševanja.
Kaj vse je še odklon? Saj vem, da nisem edina, ampak tak občutek imam, kot da sem edina. Pa saj, v svoji družbi sem edina. Joj, če bi bila poročena, bi imela že naziv mlada vdova. Da je vsak že nekaj hudega doživel, ni res. Vsakdo ne bo tudi nekaj zelo hudega doživel v celotnem življenju.
Primoran si razmišljati izven okvirjev. Kaj naj zdaj? Posežem po 101 hobijih, da si zapolnim prosti čas? 😀
Od daleč se ti morda lajf nekega neznanca zdi dolgočasno. Živi s petimi mačkami, po službi zaspi na kavču, ob sredah gre na odbojko, ob petkih zvečer se dobi s prijatelji na kavi in ob vikendih gre mogoče v hribe. Nima partnerja in nima otrok.
Kako se vam zdi to?
Nekoč sem zasledila, da tisto, kar je povprečno “nadvlada” nad ostalimi odkloni. Vedno se preferira tistega, kar je več. Tako smo menda narejeni in potem si ves šokiran, ko padeš izven tega povprečja. Zakaj jaz? Zakaj pa ne ti?
Po malo in počasi se navajaš, da je lajf takšen, kot pač je.
V vsem tem novonastalem času poskušaš različne stvari. Vedno mi na misel pride podoba te rastline. Več stebelc oz. več poti gre iz tvojega bistva. Nobena ni napačna, je le del vsega, poskus iskanja.
Mogoče za okolico izgleda, da se ti je malo utrgalo. “Ja lej, kaj je doživela ona, ni čudno, da se ji je malo s*ukalo.” Vem, ljudje bi samo radi, da bi bila čimprej čim bolje in brez hujših posledic. Ampak dragi Pikiji in Pokiji, tako pač ne gre. Na drugi strani prideš ven spremenjen. Če lahko sploh rečem temu druga stran. Nikoli ni več isto kot je bilo. Zaznamovan si. Okolica rada reče: “Joj, za vsakim dežjem posije sonce!”
Ne pustit pritisku, da moraš biti bolje. Obdobje, za katerega morda misliš, da se nič ne dogaja in da plavaš nekje v vesolju, v resnici potekajo ogromni tektonski premiki.
Za vse, ki se počutite izven okvirjev, vas lepo pozdravljam. 🙂 Nismo sami! Upam. 😀
