Na delavnici pisanja smo imeli nalogo, da samo zapišemo naš miselni tok. Pa je nastala ena zaokrožena celota, za katero se mi zdi, da se jo splača objaviti. 😀
Počutim se bedno. Včasih se počutim bedno zaradi tega, ker sem se nekoč počutila ful fino. In če se imam ful ful fino, se imam potemtakem lahko ful ful slabše. Ne rabim jin janga v lajfu, meni bi bilo čisto fino, če mi ne bi bilo treba nikoli mahati z belo zastavo. Rada bi ležala, brskala na telefonu, tako, da me oči sploh ne bi bolele, križ me ne bi bolel, predajala bi se svetobolju, zapravljala bi čas, kakor da je najmanj pomembna vrednota na svetu, ha ha ha.
Nato bi me začelo nekaj tiščati. Morda mi vzglavnik ne bi bil prav, morda bi bil previsoko, morda prenizko, morda bi bil celo za oprati. Dala bi ga v pralni stroj, samo kaj, ko popoldne elektrika ni poceni. Klinc. Potem ne bi mogla ležati, če vzglavnik ne bi bil OK. Morala bi čakati do večera na poceni tok, ko bi lahko dala oprati vzglavnik. Samo kaj bi potem počela do večera? Ležati ne bi mogla. Potem bi morala nekaj delati. A, veš, delati. Ležanje ni delanje.
Svetobolje, delobolje. Mogoče bi lahko božala mačka. To nekaj šteje. Kam gre ta čas, če božaš mačka? V bistvu ti nekaj vlagaš vanj, njemu je fino, samo s čim ti pa lahko sploh vrne?
Mislim, da je razmišljanje v bistvu neke vrsto delo. Kaj je sploh delo? V službi dobim plačo za delo. Doma ne dobim plačila za delo. Torej delo doma ni delo.
Morda je vzglavnik poln pršic. Kolikokrat slečeš vzglavnik v enem letu? Ali veš, da se na njem naredijo rjavi oblački zaradi naše sline? Ne mi reči, da se ti to ne dogaja. Vsi se slinimo ponoči. Mali polži slinarji lezejo po vzglavnikih po vsem svetu. Oni so dokaz, da mi obstajamo.
Kolikokrat na leto očistiš pečico? Bolj malokrat, kajne? Vzglavniki in pečice so si podobni. Njihov obstoj je samoumeven, uporabljamo jih non stop, pa nič kaj preveč jim ne posvečamo časa, da bi za njih lepo poskrbeli in jih na vsake tolikokrat očistili, za toliko, kolikor nam dajejo udobja. Morda je maček še vseeno bolj kul kar se tiče skrbi in vlaganja vanj. Samo obstajava drug z drugim in vsem, kar naju obkroža. Slinavost. Polžje sledi. V eni roki nosim črnega, v drugi roki rdečega.