Usodno srečanje

Po koncu večerne izmene, je šla Vanja posedet ven, v sprednji del ogromne križarke. Ko se je naslanjala na rob ograje, jo je presenetil Franci, njen bivši partner. Videla se nista že vrsto let.
»Sej ne morm vrjet. Vanjica. Kaj pa ti tle delaš?«
Vanja je uperila pogled proti Franciju. »Pha! A si še zmer živ, al kaj?« ga je pozdravila.
Franci je stresel glavo in odvrnil: »Zakaj pa ne bi bil? No, kaj delaš tukaj, povej? No, kaj si počela v vseh teh letih? Ene dvakrat sem te že videl v Ljubljani, pa se mi je zdelo, da si se obrnila stran.«
Vanja je za trenutek zajela sapo in se poskušala umiriti. Ni se hotela izdati, da je še vedno malo jezna nanj. Zdaj sta odrasla in tako se bosta tudi pogovarjala.
»Ja, Franci. Učim jogo tukaj na ladji, pa še dobro je plačano. Drugače pa, kaj sem počela v vseh teh letih? Kaj te zanima, otroci? Mož? Avto? Pes??«
Franci je zrl vanjo z odprtimi očmi in bolj kot njene besede, požiral njeno lepoto. Še vedno je bila tako privlačna. »Ja, tko sm mislu. Kako si, aveš?«
»Jah, kaj naj rečem. Gre. Dobro. No, lahko bi bilo bolje. Tako, zadnje čase sem nekam … no, pa kaj naj ti zdaj razlagam in strnim toliko let v nekaj besed. Raje povej kaj o sebi. Moje življenje ni tako zanimivo.«
Franci se je s hrbtom naslonil na rob ograje in prekrižal noge.  »Ja, veš … nič … zdaj grem v Grčijo pregledat lokacijo za maturanca. Vsako leto gremo drugam z dijaki, pa me pošljejo v izvidnico. Potem se še dogovorim tam z ljudmi, kam in kako, pa povem, koliko škode bo nastalo, hehe.«
»Aja, potem še vedno učiš?« ga je vprašala Vanja.
»Ja. Še vedno. Še nekaj let do penzije mam. Dijaki me imajo kar radi.«
Franci se je zazrl nekam v daljavo in premišljeval o svoji karieri, Vanja pa si ga je ogledala od nog do glave. Še vedno je bil tako postaven. Seveda, učitelj športne vzgoje. Sedaj ji je bilo jasno, zakaj se je takrat tako zatreskala vanj.
»Še zmer si tko fejst,« je bleknila.
Franci se je zasmejal: »Haha, ja, ti tut.«
Oba sta se zavedala, da med njima še vedno obstaja neka fizična privlačnost. Vanja se je začela spominjati, kolikokrat ji je spodnesel tla pod nogami. Bil je tako divji. Mogoče zato, ker je po horoskopu škorpijon, je pomislila. Ampak ko je pičil, je bolelo …
»Zakaj si takrat zbežal?« ga je nenadoma vprašala. Vseeno ji je bilo, kaj bo prinesel ta pogovor.  Zavedala se je, da brska po nepospravljenih predalih preteklosti.
»Hja, zakaj. Saj veš, zakaj. Pred poroko me je takrat malce zaneslo in hotel sem še zadnjič izkusiti svobodo. Bil sem pač kreten. Zapletel sem se z eno izmed dijakinj. Preveč me je pekla vest, da bi potem ostal s tabo. Pa saj ti je tvoja sestra govorila o tem?«
»Ja. Prisili si jo v to. Ker si sam stisnil rep med noge in jo ucvrl. Tako tipično. Tako moško.«
Francija se je polotila jeza. »Pa to je bilo že 20 let nazaj. Si vsa ta leta premlevala to? Me nisi nikoli prebolela?«
V Vanji je razplamtel ogenj. Kako ji drzne reči, da ga ni nikoli prebolela, je pomislila. Ure in ure se je takrat premetavala na kavču pri psihologu in izlivala svojo žalost.
»Prebolela? Haaalo? Te nisem nikoli prebolela, veš, ker te nisem rabila. Ker si bil itak kreten. Tako mi je žal, da sem te spoznala, res. Sploh pa, čakaj, kaaj z dijakinjo, kaaj?«
Franciju je postalo nerodno. »Ja, ne vem, kaj naj rečem,« je pripomnil.
»Bolš da nič. Vsi ste isti! No, to sem itak že vedela. Ampak sedaj si samo potrdil to dejstvo.«
»No, poglej, v odnosu sta vedno dva človeka in oba sta odgovorna zato, kar se dogaja,« je odvrnil.
Vanja je postala v obraz rdeča, kot da bi se cel dan nastavljala soncu. »Kaaj?? A sedaj boš pa še psiholog?«
Franci je stopil korak stran od Vanje. Čutil je, kako ga njena jeza odbija.
Ona je to opazila in nadaljevala: »Aja, a boš spet spizdiv, tako kot takrat? Ker ne preneseš svojega sranja?« je zavpila.
Obrnil se je proti kabinam in začel hoditi. Vanja je zbrala vsa potlačena čustva preteklih let in se srdito odpravila za njim. Skočila je, roke uperila proti njegovemu hrbtu in ga potisnila. Franci je padel na tla, iz nosa pa se mu je ulila kri.
»Baba zmešana,« je komajda izrekel.
Vanja ga je začela vleči proti robu ladje. Njegovo telo je bilo težko kot svinec. Še dobro, da je bila v formi.
Franci se je ustrašil za lastno življenje in jo začel rotiti: »Pust me noo. Žena me čaka doma.«
»Aja, a si njo tut prevarov?« ga je nahrulila in še enkrat udarila.
Franciju se je pred očmi začelo megliti. »Ja, sej ve,« je odgovoril in padel v nezavest.
Skozi Vanjo so se pretakali burni valovi jeze, ki so pomagali Francija odplakniti čez rob ladje.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.