/Neka kratka zgodba, ki bi se lahko razvila še v marsikaj. Vse podobnosti so zgolj naključne./
»Veliko stvari se je spremenilo, odkar sem bila jaz toliko stara, kot sta vidve,« je rekla Nataša. Sedele smo na kavču v dnevni sobi in opazovale malega Otona. »Zdi se mi, da je vse bolj zakomplicirano.« Za trenutek smo ostale v tišini, dvomesečnik pa je potiskal jezik iz ust, kot da bi nam, ženskam, hotel še kaj pripomniti. Nataša je vzela dudo, ki je ležala na kavču, in mu jo želela dati v usta. »Daj, mami, ne rabi je, saj se ne joka.«
Opazovala sem pogovor med materjo in hčerjo. Ena je očitala drugi, da je imela dudo do drugega leta in ni bilo nič narobe, druga je očitala prvi, da bo imel otrok nepravilno razvito ustno votlino, sploh pa ga lahko namesto dude potolaži s stikom »koža na kožo«. Izvedela sem, da se tako otroka razvaja in imamo naše generacije zaradi tega polno psihično problemov.
»Kaj pa ti misliš, Jerca?« me je dregnila Tina. »Mislim, jaz ne morem nič reči, nimam otrok.« Lahko bi se prijateljici postavila v bran, ampak ne bi prineslo nič dobrega. Tako ali tako bosta oni dve verjetno imeli še nešteto takšnih besednih spopadov, čeprav bo Nataša z veseljem vsakič znova vzela vnuka v varstvo.
Ko sem popila čaj, se je mali začel dreti na ves glas. Rekla sem, da raje grem, saj ne vem, kaj naj počnem. Tina je pograbila črpalko za sesanje mleka, pomahala sem ji, Nataša pa me je pospremila do vrat.
Imajo babice in dedki rajši svoje vnuke, kot pa svoje odrasle otroke? Večkrat sem bila že priča, da je prvorojenec povezal med seboj ljudi, ki se niso več družili. Naenkrat sta mlada starša dobila na dom obiske iz študentskih dni, vsi so želeli pestovati male štručke, spraševali, kako jim gre, ali kaj joka, kako spijo in ali ima mali kakšne krče. Navduševali so se nad družinskimi fotografijami, ki jih je mati dobila za njen baby shower. Predvidevam, da so obiski poniknili, starši pa še nekaj mesecev niso spali ponoči.
Tina si ni želela baby showerja. Tako je rekla, še preden je zanosila. Strinjala sem se z njo. Zakaj bi mi prevzemali vsako stvar, ki pride iz Amerike? Dovolj je, da se je Valentinovo že leta nazaj ukoreninilo pri nas, zdaj pa ga poskušamo utišati s tem, da oglašujemo Gregorjevo.
Ko sem se vozila domov, me je preganjala misel, kaj pa če se je ona še vseeno potihoma spraševala, ali ji bom kaj pripravila? V času njene nosečnosti sem pisala svoj drugi magisterij in takrat se mi res ni ljubilo ukvarjati s tem. Velikokrat se z načrtovanjem ukvarja sestra bodoče matere. Tina je imela dva brata, tako da ta možnost ni bila mogoča. Lahko bi se kot njena tesna prijateljica lotila tega, ustvarila skupinski klepet na socialnih omrežjih, vprašala njenega moža, katere prijateljice bi lahko še povabila, kaj si želi Tina za darilo in nenazadnje, kdaj bo ta dogodek potekal. Določila bi nekaj sobotnih datumov v obdobju dveh mesecev pred rokom, naredila anketo, punce bi obkljukale, kdaj bi imele največ časa. Večer prej bi mož naskrivaj pospravljal stanovanje, zjutraj pa odšel po nujnih opravkih. Tina bi bila sama doma, mi pa bi jo tri tedne pred njenim rokom popolnoma presenetile. Jedle bi prigrizke, si nalepile ujemajoče se tatuje na kožo, fotografirale z napisi »coming soon, »oh, baby«, happy pushing« ali »ready to pop«. Sama bi še dodala »ready to poop«. Da se to lahko zgodi med porodom, mi je povedala Barbara, moja prva prijateljica, ki je imela otroka. Njen baby shower je bil drugi, ki sem ga obiskala. Prvi je bil od sestrične, kjer je njena priča poskrbela za vso organizacijo. Pri Barbari je vsaka morala pripraviti eno igrico in eno sladico. Sama sem na papirju natisnila bodije. Punce so morale napisati, kako bi bilo ime otroku, predvideti, kdaj se bo rodil, koliko bo tehtal in kako velik bo. Pri zadnji postavki sem imela težave. Kako opišeš velikost dojenčka? Ne moreš reči, da je visok npr. 52 cm, če pa še ne more stati. Bodije smo pripele na vrvico in jih obesile na steno. Kot prigrizek sem spekla pica polžke. Izkazalo se je, da je bila ena punca vegetarijanka, jaz pa nisem pomislila na to, da bi naredila nekaj brezmesnih.
Dva takšna dogodka sta bila dovolj, da vem, kako vse skupaj poteka. Poleg tega je imela Tina konkretno dekliščino pred njuno poroko z Nejcem. Koliko nekih praznovanj se zvrsti v čast novemu zemljanu? Kaj naj ima potem še baby shower vsak naslednji sorojenec, potem bi še radi, da sem botra, da prinesem malo večje darilo za prvi rojstni dan, darilo za Miklavža, medtem ko obdarovanje med nami samimi počasi puhti.
Malo preden je Tina rodila, sem zagovarjala magistrsko nalogo. Vljudnostno sem povabila tudi njo in Nejca, vendar se raje nista udeležila, saj bi mali lahko prišel vsak čas. O tem, kako je bilo, se potem nisva pogovarjali. Jaz ji nisem želela povedati, da sem bila na zagovoru sama. Poslala sem ji fotografijo, kjer sem bila pred vrati fakultete, v rokah pa sem imela oranžno gerbero, ki sem jo vzela ven iz šopka za mentorico. Po zagovoru sem namreč zunaj pred stavbo mimoidočemu študentu rekla, če me lahko slika.
